Pot je cilj, cilj je konec (Twentynine Palms)
Ob gledanju sodobnih izvedb tega filmskega žanra je biti gledalec res nehvaležno, pravzaprav je v veliki meri kar fizično dejanje. Road movie ja pač žanr, ki gledalcu že pred filmom ponudi zelo jasno izhodišče: v ospredju ni potovanje manjšega števila ljudi (ponavadi para) z avtomobilom do točke x (in nazaj), čeprav žanrsko poimenovanje nakazuje prav na to, saj se gledalec pred filmskim platnom zaveda, da sama pot filmskega lika ne bo pripeljala do metafizičnega odrešenja, ker je eksistencialna ujetost ena glavnih komponent road movieja.
To pa še ni vse: ker je zunanja zgradba žanra zelo strogo omejena, režiserjem ne preostane nič drugega, kot da omejenost premagajo z res radikalnimi posegi v žanrskost, ki pa po drugi strani v sodobnem road movieju prav to žanrskost tudi potrjuje. Tako je Gus Van Sant v Gerryju svoj road movie preselil s ceste na ne-pešpot čez puščavo do nove ceste.
V puščavo, v obcestno mestece Twentynine Palms, sta se iz Los Angelesa podala tudi lika kvalitetnega road movieja režiserja Bruna Dumonta. Ker bi – kot že rečeno – enostavno potovanje temu žanru dandanes odvzelo sodobnostnost, se je Francoz poslužil novega prijema: v mesto fotograf David, Američan, in Rusinja Katia prispeta kmalu, najprej po večpasovni avtocesti, pozneje po značilnem ameriškem highwayju, od tu naprej pa njuna pot spominja na deltast rečni izliv, saj se iz mesta po zelo slabih podeželskih cestah odpravljata raziskovat bližnjo okolico in iskat skupno usodo.
Ilustracija napetosti njunega medsebojnega odnosa s prikazovanjem puščavskih pejsažev odlično sovpada z dolgimi kadri brez glasbene zvočne kulise – najpogosteje slišimo le veter in brnenje avtomobilov na bližnji cesti – in na simbolni ravni krepi minimalističnost v odnosu obeh iskalcev ljubezni, katerih največji hendikep je nezmožnost komuniciranja, ki ne temelji le na slabem medčloveškem odnosu, ampak tudi v slabem znanju francoščine, jezika, v katerem se pretežno ne-sporazumevata.
V celotnem filmu je zato najkvalitetnejša režiserska izvedba rešitve, kako to ne-sporazumevanje, oz. nezmožnost sporazumevanja, preseči: gledalcu v spominu najbolj ostane edini poetični trenutek v filmu, ko David in Katia gola splezata na puščavsko skalovje, kjer objeta obležita. Sta nad vsemi, sama, gola, tiha. Očitno je tukaj tudi edino mesto, kjer lahko brezkonfliktno shajata. Še spodaj, pred vzponom, sta spolni odnos morala prekiniti, ker je Katia bila presuha. Zgoraj pa spolnosti ne rabita, že božanje po jajcih jima je dovolj.
Spodaj, v svetu ostalih ljudi, je slika drugačna. Spolna sla žene oba, a izkazuje nadvse pomembno razsežnost njunega odnosa: oba sta le motorika brez čustev, vendar je David tisti, ki skozi agresivnost med spolnim aktom manifestira svojo nadvlado. Ko oba v hotelu istočasno dosežeta orgazem, je jasno, da bo filma kmalu konec – in tukaj se pojavi še zadnja priložnost, da se režiser izkaže in dokaže, saj namreč dvakrat prestavi konec filma; in to ne kar tako. Ko že dvakrat misliš, da je filma in poti konec, režiser poišče grozovit, ultimativni konec, ki se izteče v novo čakanje na rešitev.
SPEKTAKULARNO: Greenpeace proti nemški mornarici (video)
Pred dobro uro je Greenpeace z dvema gumijastima čolnoma zaplul v prepovedane vode pred obalo Heiligendamma, kjer poteka vrh G-8. Sledil je pravi filmski prizor, v katerem je nemška mornarica le s težavo zaustavila aktiviste, ki naj bi debatirajočim voditeljem hoteli izročiti peticijo o varovanju okolja.
Klikni za posnetek!
Gegen die Wand na spletu
Tukaj si lahko ogledate nemški film iz leta 2004 z naslovom Gegen die Wand, dobitnika zlatega medveda na Berlinalu 2004 in evropske filmske nagrade na najboljši evropski film leta. V filmu nemško-turškega režiserja Fatiha Akina je predstavljen beg v Nemčiji živeče Turkinje iz moralnih rešetk njene muslimanske družine.
Film je močno zaznamovalo tudi dogajanje okoli njega, saj je nemški rumeni časnik Bild po osvojenem zlatem medvedu na berlinskem filmskem festivalu objavil novico, da je glavna igralka Sibel Kekili filmske izkušnje nabirala tudi v pornografskih filmih.
Kaj imajo skupnega Telebajski, Goethe, Dostojevski in Kafka?
Novice o dogajanju na poljski politični sceni že nekaj časa spominjajo na pravo komedijo. Poročanje, da je poljski premier Kaczynski lani novembra prepovedal fotografiranje s profila, je bila le nedolžna uvertura v skoraj neverjetno dogajanje na Poljskem. Tako je čez en mesec skupina kar 46 poslancev mimo zadržanega cerkvenega vrha pripravila predlog zakon, s katerim bi za poljskega kralja ustoličili samega Jezusa Kristusa.
Letos za začetek dve o homoseksualnosti
Pred dnevi je po vsem svetu odjeknila novica, da naj na pobudo poljske varuhinje pravic otrok psihologi preverijo, ali so Telebajski primerni za predvajanje na poljski javni televiziji, saj je posumila, da pri BBC-jevi otroški oddaji gre kar za homoseksualno propagando. Sumljiv se jim je zdel predvsem Tinki Binki z rdečo žensko torbico.
Pred dobrima dvema mesecema se je z novim kontroverznim predlogom proslavil poljski šolski minister Giertych, ki je pripravil zakon o prepovedi razprav o homoseksualnosti v šolah. V primeru kršenja zakona bi učiteljem grozili odpust, globa, zaporna kazen in izguba delovnega mesta. Minister je tudi pobudnik ideje, da bi v šolah poučevali kreacionizem in patriotizem.
Končno pri Goetheju
Kot poroča Večer, je omenjeni Giertych avtor novega šolskega programa, iz katerega pa je črtal nekatere evropske klasike, kot so Goethe, Dostojevski in Kafka, saj naj bi bili moralni konflikti nezaželeni. V zameno pa predlaga dela nacionalističnih politikov in prejšnjega papeža Janeza Pavla II.
Cesarjeva poškodba ali Kje je avto?
Na Dnevnikovi spletni strani so danes znali poskrbeti za jutranji smeh. Avto???
