Prleška pokrajinska saga
Težko je dokazati, da je po jesenski zmagi na lokalnih volitvah novopečeni ljutomerski župan Franc Jurša slutil, da ga v prleški prestolnici čaka viharno županovanje. A vendar si je – z izjemo rednih gostovanj na lokalnem Radiu Maxi – kar dolgo jemal zalet za skok v lokalne politične vode. Sedaj izgleda, da upravičeno.
Prvič mu je konkreten veter v obraz zapihal šele 28. aprila, in to iz smeri, iz katere ga je večina pričakovala. Takrat je bil namreč v Večeru objavljen članek o dveh revizijskih poročilih o Jurševem direktovanju v Ljutomerčanu, Kmetijski zadrugi Ljutomer, saj naj bi po navedbah v članku drugo, za nekdanjega direktorja neugodno revizijsko poročilo o poslovanju zadruge pokazalo, da naj bi Jurša ob odhodu in tik pred županskimi volitvami priredil podatke o poslovanju Ljutomerčana in tako zavedel javnost. A to je bila zaenkrat le uvertura v županovo udejstvovanje na področju ustanavljanja pokrajin.
Potem ko je vladna služba predstavila predlog delitve Slovenije na 14 pokrajin, je Mladinski svet Ljutomer izvedel senzacionalistično akcijo z letaki in z njo opozarjal kar na prekmursko okupacijo Prlekije. In prav ta mladinski svet se je čez mesec dni, po objavi obeh revizijskih poročil, postavil v bran županu Jurši in Večerovega novinarja Miha Šoštariča javno obsodil senzacionalizma, zlorabe medija za politična obračunavanja in škodovanja ugledu in interesom Prlekije, obenem pa so predstavniki sveta Šoštariča zmerjali še z gimnazijskim maturantom in faliranim študentom. Po tej akciji so že lahko še z dodatnimi razlogi pričakovali, da bo župan Jurša uslišal tudi njihovo mater vseh želja – Prlekijo kot samostojno pokrajino. Iz lastnega loga – Jurša je v predvolilnem obdobju užival podporo ljutomerskih mladinskih organizacij – je bilo malo po ovinkih, a vseeno zelo jasno sporočeno, da se od novega župana pričakuje boj za samostojno prleško pokrajino.
V prvih šestih mesecih Jurševega županovanja v Ljutomeru je bilo lahko opaziti, da pokrajinizacija ni njegova najljubša tema, saj se je že ob nastopu mandata zatekel v take floskule, da si kot Prlek seveda želi prleško pokrajino. Pozneje o tej temi ni bilo slišati praktično nič, tudi na konkretna povpraševanja o pokrajinski problematiki (kot v primeru na Sobotainfo.com) ni odgovarjal. Tako pa je bil z dvema akcijama ljutomerskega mladinskega sveta Jurša pred debato o pokrajinski zakonodaji soočen tudi z jasnimi pričakovanji volivcev.
Njegov odziv na pokrajinski izziv je bil predstavljen na nedavni okrogli mizi na to temo. Mogoče presenetljivo, a taktično zagotovo zvito je predstavil tri na prvi pogled zelo razširjena izhodišča: samostojno pokrajino Prlekijo, Prlekijo kot del ogromne Štajerske pokrajine in Prlekijo kot del Prleško-Prekmurske pokrajine s sedežem v Ljutomeru. Ker je glavni argument za nasprotovanje Pomurski pokrajini drobljenje Prlekije, bo tudi želja o Prlekiji kot pokrajini ostala le želja, saj bi ob navedenem argumentu bila največja neumnost, če bi pokrajina Prlekija res nastala, a brez Ormoža, kjer vodilni zaenkrat ne kažejo niti najmanjšega interesa za podporo temu načrtu. Nastanek velikih pokrajin je povezan z vladajočo garnituro na državni ravni. Le v primeru, da se ustanavljanje pokrajin tako upočasni, da bo zakondaja sprejeta šele po naslednjih državnozborskih volitvah, je pričakovati večjo spremembo skupnega števila pokrajin – pa še to v primeru, da bo sestava vlade bistveno drugačna kot sedanja. Po natančnejšem pregledu vseh treh predlogov je ravno tretji najbolj presenetljiv, saj je ljutomerski župan – ob pričakovanem predlogu o spremembi imena – pokazal zobe levemu bregu Mure s predrznim, a domiselnim predlogom, da bi bil sedež novonastale pokrajine v Ljutomeru. Medtem ko v Murski Soboti že razmišljajo, kje bi uredili uradniško središče pokrajine, je Jurša tako vladno službo kot svoje občane zasipal s tremi predlogi, med katerimi zagotovo najbolj računa ugoditvi v javnosti najmanj pričakovanemu, da bo pomurski pokrajinski sedež v prleški prestolnici.
Vihar roso le spremeni
Štefanecu je v zgodovinskem romanu uspelo v splet resničnih dogodkov z začetka prejšnjega stoletja prefinjeno vpeti zgodbo o posamezniku, ki ga je vihar časa kruto pretresel, a mu orientacijske karte življenja ni uspel iztrgati iz rok.
Lani je jesensko literarno bero z romanom Republika jutranje rose, ki je izšel v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi, dopolnil tudi Vladimir P. Štefanec. Sicer deklariran Ljubljančan, rojen leta 1964, je svojo mladost preživel v Murski Soboti, ki je s svojo zgodovinsko podobo tudi relativno precej realen temelj kulise romana, saj avtor bralca čisto na koncu le-tega pouči, da se je še kot mlad fant potikal po zapuščenem judovskem pokopališču na obrobju Murske Sobote. Pozneje so ga zanimale gostilniške debate o skoraj že mitični Murski republiki, še kasneje pa zgodovina, ki je bila v prvih dveh desetletjih 20. stoletja na tem območju razgibana kot le malokje. Odločilen zagon za nastanek romana pa je prispevala novica o avtomobilski nesreči v Sóboti leta 1913.
Kakor je bila ta avtomobilska nesreča usodna za nastanek romana, tako tudi njena literarizirana inačica predstavlja največji zasuk v usodi glavnega junaka Augusta Lamma, domačina, ki je po študijskih letih na Dunaju v rodni Sóboti zasedel ugledno sodniško mesto. Zavidanja vredno delovno mesto pa ni bila edina Lammova značilnost, ki ga je razločevala od soboške skupnosti. Bil je namreč tudi pripadnik judovske manjšine v Sóboti, rad je pogledal za učiteljico češkega porekla Ano Lansky, posedoval je francoski športni avtomobil, bral francoske modne žurnale, rad si je privoščil konjak. Od sodelavcev na sodniji se je razločeval po tem, da si je edini pravniško izobrazbo pridobil na dunajski univerzi, torej v avstrijskem delu avstro-ogrske monarhije, medtem ko so njegovi stanovski kolegi študij končali v Pešti. Omenjena avtomobilska nesreča je res bila najočitnejši dogodek, ki je spremenil Lammovo življenje, a vendar se je v razglabljanju o poteh usode spraševal, če napaka ni bila storjena že prej. Bi moral namesto na Dunaj v Pešto? Je bilo avtomobil res treba kupiti?
August Lamm je bil individualist, neke vrste osamelec, ki se je vzpenjal nad soboško ravnico in ki po drugi strani ni hotel delovati vzvišeno. Ker je bil eden najboljših študentov svoje generacije – celo najboljši v rimskem pravu – bi svojo kariero zagotovo lahko nadaljeval na velikomestnem Dunaju, vendar je bil v rodno Sóboto preveč močno vkoreninjen.
»Po drugi strani pa je čutil, da je nepovratno zraščen s tem mestom, da se je tako navadil na opojni mir, ki je vanj z vseh strani vel iznad rodovitnih ravnic, da bi bil brez njega kakor pohabljen.« (49)
Njegovi stoični drži je botrovala precejšnja filozofska razgledanost. Ko je razmišljal o urejenosti sveta, je ob branju Dnevnika cesarja Marka Avrelija spontano vstopil v dialog s filozofom, ki ga je pripeljal do zaključka, da človek je vpet v pravično kozmično strukturo. Ta pravičnost pa se v romanu kaže na dveh ravneh, ki iz kvazisveta skozi bralno izkušnjo segata v bralca. Razlika med njima je le, da je s citiranjem izrekov rimskega prava prva izražena zelo neposredno, medtem ko se na metaforični ravni, ki pa jo bralec mora sam prepoznati in razvozlati, s tudi naslovno metaforo rose pravična in dokončna kozmična urejenost sveta kaže, se razume, bolj zakrito.
Pot po rosi
Po naslovu se rosa prvič pojavi na novem avtomobilu, kapljice so drobne in lesketajoče. Take so tudi takrat, ko se Lamm vrača iz Turopolja, kjer je ubogi družini odnesel nekaj denarja za otroke. Ko se v Turopolju spre s sosedi družine, se ne počuti prav nič dobrodošlo, zato mu je rosa v temnem jarku edina domača stvar, torej še zmeraj nekaj lepega, nežnega in lahkega. V pozni jeseni pa slana, zamrznjena rosa, v temnem večeru ustvari strašljivo ozadje goreči metli, ki se premika po dvorišču. Simbolnost rose se še stopnjuje, saj časopisi v Sóboto prinašajo novice o krvavi rosi, ki je besnela po Evropi. Prav krvava rosa je spremenila perspektivo, s katere je Lamm roso opazoval. Z nižje perspektive je imel možnost spoznati njeno odvisnost od zunanjih vplivov, a navkljub vsemu je bila osnovna lepota rose tudi tukaj prisotna. Po presenetljivem pogrebu pa se rosa ne pojavi, se pa duše po smrti kot rosa dvigajo proti nebu in tam ustvarjajo Republiko jutranje rose, zato bi si Lamm na svojem grobu za nagrobnik najraje zaželel le roso. Na koncu romana pa najverjetneje res iz Republike jutranje rose pada zlati dež, na katerem Lamm skupaj z Markom Avrelijem zre v urejeno prihodnost usode.
Pisatelj Štefanec
Vladimir P. Štefanec je z novim romanom ponovno posegel po preizkušenem receptu, saj je za obravnavo tematike izbral med bralci zelo popularen žanr – zgodovinski roman. V svojih prvih literarnih delih se je dvakrat odločil za kriminalko (Morje novih obal, 1991, Sprehajalec z nočnih ulic, 1994) in enkrat za potopis v obliki kratkih zgodb (Pariške zgodbe, 1998). Le njegov zadnji roman, ki si je prislužil tudi nominacijo za kresnika, Viktor Jelen, sanjač, 2002, je žanrsko težko določljiv. V Republiki jutranje rose se v verističnih opisih pogosto premakne tudi v junakov notranji prostor, kar rezultira v podrobnem psihološkem in filozofskem portretu Augusta Lamma.
Novost in hkrati tudi presenečenje za Štefanečeve redne bralce bo prav gotovo slog, ki v primerjavi z njegovimi prejšnjimi stvaritvami ni tako svež in ne omogoča tako zelo hitrega branja, a je v primerjavi z mnogimi slovenskimi avtorji še zmeraj dovolj enostaven. V tej enostavnosti pa se skriva tudi odlika Štefanečevega pisanja, ki je najbolj prišla do izraza v Pariških zgodbah, saj Štefanec s poenostavljenimi besedami – a da ne bo pomote, še zmeraj z zelo izčiščenim besediščem in prefinjenim slogom – zna za- in razvozlati zahtevnejše filozofske dileme.
V libanonskem peskovniku je vroče
Libanonski premier je danes v italijanskem dnevniku Corriere della Sera pozval mednarodno skupnost, naj pomaga pri rešitvi največjega greha libanonskih vlad od leta 2000, ko so z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov in pod pokroviteljstvom takratnega ameriškega predsednika Billa Clintona Libanon zapustili zadnji izraelski vojaki. V Libanonu so bili nastanjeni ter seveda udeleženi v bojih vse od leta 1982. A ta resolucija je bila obveza tudi za libanonsko politično vodstvo, ki se je zavezalo, da bo tudi dejansko prevzelo oblast tudi v južnem delu Libanona, ki je že tedaj bil trdno v rokah islamske skupine Hezbolah.
“Cel svet naj nam pomaga, da razorožimo Hezbolah. Hezbolah je država v državi. Javna skrivnost je, da se organizacija ravna po političnih predstavah Damaska in Teherana,” so besede libanonskega premiera Fuada Siniore, ki v današnjem italijanskem časniku potrjujejo, da libanonsko vodstvo svoje naloge razorožiti Hezbolah ni opravilo.
Po incidentu ob libanonsko-izraelski meji, ko Hezbolahovi pripadniki na izraelskem ozemlju ubijejo nekaj izraelskih vojakov in zajamejo dva, se Izrael odzove silovito z napadi na jug Libanona ter na glavno mesto Bejrut, onemogočijo tudi prometne povezave. Ogromno žrtev je predvsem med civilisti. Medtem Hezbolah strelja na obmejna izraelska mesta ter na najbližje večje mesto – na obmorsko Haifo. Mednarodna javnost izraelske napade ostro obsodi, kritizirajo pa tudi zajetje izraelskih vojakov. Med kritiki so tudi predstavniki muslimanskih držav, najglasnejše kritike na račun Hezbolaha pridejo iz Egipta, Savdske Arabije in Jordanije.
Situacija v Libanonu je velik, a morda celo koristen izziv za mednarodno skupnost. Problemi so podobni kot v vsej regiji: glede na vero mešano prebivalstvo (60 % muslimanov, 40 % kristjanov), vplivi islamskih fundamentalističnih ter zahodnih režimov, velika moč milic, katerih politična krila segajo celo v parlament in v vlado (tako Hezbolah v Libanonu kot Fatah in Hamas v palestinski vladi). Enotne rešitve zaenkrat ni na vidiku: sklep Varnostnega sveta ZN so z vetom preprečili Američani, ki napovedujejo obisk državne sekretarke Riceove, generalni sekretar Združenih narodov Kofi Anan ostaja zvest tradiciji in zaplet le komentira ter poziva k miru. Evropska unija je pozvala k takojšnjemu premirju, Evropski Zeleni so za pogajalca med sprtimi stranmi predlagali nekdanjega nemškega zunanjega ministra Joschko Fischerja.
Libanonska kriza je priložnost, da se dolgoročno reši zaplet na Bližnjem vzhodu. S političnim pritiskom na Libanon, Sirijo, Iran, Palestino in Izrael je potrebno izsiliti premirje, da se prepreči še večja humanitarna katastrofa. Politični pritisk na ZDA bo potreben za sprejetje nove resolucije VS ZN, ki bi omogočila mednarodnim vojaškim silam v okviru Združenih narodov z vsemi pooblastili vzdrževati premirje – tudi s silo preprečevati izraelske napade ter razorožiti Hezbolah. Najnujnejša je nato ureditev (dogovor o natančnih mejah) države Palestincev v Gazi ter Zahodnem bregu, ki mora obvezno vključevati finančno podporo. Nazadnje vidim rešitev za dolgoročno rešitev bližnjevzhodnega konflikta v vključitvi Izraela v Evropsko unijo oz. Nato.
V Lurd? Fatimo? Meko? Ne, v Allianz Areno!
Nekateri borzni analitiki, po najnovejših trendih občutljivi na vsako zamenjavo ventila na ruskem plinovodu, za letos napovedujejo drastične korekcije vrednosti delnic nemških podjetij. Očitno kljub temu, da nimajo preveč soli v glavi, v le-tej še vedno ni dovolj prostora za trezen razmislek, pred nemškimi vrati je namreč svetovno prvenstvo v nogometu. Kaj to za Nemce in še posebej za nemško javnost in gospodarstvo pomeni, je prejšnji teden na lastni koži izkusil slovenski premier Janez Janša, ki se je v sredo v Berlinu pogovarjal z nemško kanclerko Angelo Merkel. V polurnih večernih poročilih na prvem programu nemške nacionalne televizije o državniškem obisku slovenskega predsednika vlade ni bilo govora, je pa zato bilo pomembneje omeniti, da sta se tisti sredin večer na večerji srečala kanclerka in nogometni selektor Jürgen Klinsmann. In ne samo to: Klinsmann in Merklova sta se prebila tudi v Show Haralda Schmidta, ki je sledil informativni oddaji. Kot je omenil cinik med ciniki nemškega zabavnega programa, je bil cilj Merklove s to akcijo navdušiti ljudi za bližajoče se svetovno prvenstvo. “Še posebej pa navdušiti Jürgena Klinsmanna,” je dodal Schmidt.
Dan pred Janševim obiskom Berlina, torej v torek, je München postal predzadnja postaja Nogometnega globusa, mobilnega paviljona organizacijskega odbora, ki želi nogomet čustveno ljudem še bolj približati. Preden se bo Nogometni globus preselil pred berlinska Brandenburška vrata, kjer bo pričakal milijone tujih nogometnih navdušencev, bodo v njem imeli možnost se preizkusiti v vlogi sodnika, z virtualno žogo premagati prav tako virtualnega vratarja in preizkusiti svoje nogometno znanje o zgodovnini svetovnih prvenstev tudi Münchenčani.
V nedeljo dopoldne je bil center mesta dobesedno preplavljen z “modrimi” navijači gostujočega Schalkeja. Na prvi pogled je to najbrž čudno, saj bi marsikdo pričakoval drugačno sliko. A bolj se je tekma bližala, več je na ulicah bilo navijačev v rdečem – še posebej v okolicah postaj podzemne železnice. Tako sem bil tudi jaz, ki sem v zgodnjih popoldanskih urah taval po Münchnu v Bayernovem dresu, deležen mnogih komentarjev navijačev v modrem, če Bayernovi navijači tukaj resnično obstajajo. Ko sem eni skupini še povedal, da nisem domačin, ampak iz Slovenije, je bil njihov svet v tistem trenutku popoln. Najbrž bi mnogi lahko potrdili, da je bilo navijaško vzdušje v nedeljo res popolno – brez incidentov tako v mestu kot na štadionu. Na žalost sem bil le del skupine, ki je iz Ljubljane odpotovala na ogled tekme, zato sem bil letos v primerjavi z ogledom bundesligaške tekme lani, ko sem šel na tekmo v lastni režiji, prikrajšan za pot na tekmo v množici enih in drugih s podzemno železnico. Predstavljajte si tisoče teh navijačev in predstavljajte si dvakrat po dvajset Dragonsov in Viol v eni troli, ki se skupaj peljejo na nogometno tekmo. Predvsem pa si poskusite predstavljati še posledice obeh početij. A kljub vsemu: dobro uro in pol pred začetkom tekme sem stal pred veličastno Allianz Areno.
Proti “gumijastemu čolnu”, kot mu tudi pravijo, se z avtobusnega parkirišča odpraviš čez park, ki je pravzaprav streha največje parkirne hiše v Evropi in v štirih nadstropjih ponuja kar 9.800 parkirnih mest. Tukaj je tudi idealno mesto za spoznavanje bavarske (in s tem tudi nemške) kulturne zakladnice, predvsem jezikovne. Omenjeni park pred štadionom se imenuje Esplanada, vrsta blagajn, kjer za plačevanje v notranjosti štadiona lahko kupiš plačilno kartico, je Kanjon blagajn, med skupinami navijačev pa je bilo občasno tudi slišati petje z besedilom na Sch… in ta začetna beseda ni Schalke. Sledita še prijazen bavarski Grüß Gott ter strog pregled na vstopu in že se znajdeš v mogočnem kompleksu.
Pod tribunami edinega trietažnega štadiona v Nemčiji človek na kioskih s hrano in navijaškimi pripomočki hitro pusti kak evro preveč. Za plačilo je le potrebno odložiti Arena Card na magnetni čitalec ter pobrati naročene stvari. Četudi je še za tribunami, je obiskovalcu nenehno omogočen pogled proti zeleni travnati površini, kjer se je kmalu začelo najpomembnejše. Meni je ostal še čas za en krog okrog štadiona ter sprehod med trgovinami sponzorjev obeh münchenskih klubov, ki sta tudi vsak s polovičnim deležem lastnika 340 milijonov evrov vrednega štadiona. Gledalec, le eden med 69.000, nato le še sede na stolček vesoljske oblike in že ga navdušenje za nogomet, navijanje navijaških skupin, spremljevalni program in izgled štadiona popeljejo na nepozabno potovanje.
Po koncu prepevanja, skakanja, ploskanja, žvižganja, preklinjanja in veseljačenja – tokrat ob treh golih in zmagi Bayerna – sledi za vsakega obiskovalca, ki prvič obišče štadion, še vrhunec celotnega večera, ko Allianz Arena zablesti v svoji lepoti. Štadion se lahko namreč s pomočjo luči raznih barv, ki se nahajajo v lupini objekta iz zračnih blazin, obarva v rdeče (Bayern), modro (1860 München) ali belo (nemška reprezentanca). Glede na uspešnost nogometnega kluba z Bavarskega je rdeča pravzaprav že simbolna barva zmagovalcev, ki po koncu tekme v vsem sijaju vabi na ponovno snidenje. Simbolika barv je v nogometu izjemnega pomena. Ob otvoritvi štadiona 30. maja 2005 je skoraj vse nemške medije napolnila fotografija benediktinškega meniha, ki je si je v meniški kuti in ogrnjen v rdeče-bel šal prišel ogledat eno izmed otvoritvenih tekem. Na vprašanje, če si je ogledal tudi tekmo mestnega rivala 1860 München, je dejal: “Ne, saj je tudi to vprašanje vere.”
Opolnoči smo si pogledali v oči
Ali so ženske v javnem življenju zastopane enakopravno? Ali je v parlamentu dovolj žensk? Ali je v vladi dovolj žensk? Ali je v gospodarstvu dovolj žensk? Ali je v intelektualnih krogih dovolj žensk?
Ali lahko naštejete tri poslanke v državnem zboru? Priznam, Maria Poszonec je lahek odgovor. Bo dalje šlo? Ženska v vladnem kabinetu? Ali lahko naštejete tri uspešne podjetnice? No, pravzaprav le dve, saj se odgovor Milica Makoter na to vprašanje takoj ponudi.
Da slučajno ne bo pomote: vprašanja so postavljena predvsem ženskemu bralstvu.
Ali lahko naštejete tri slovenske pesnice?
V petek zvečer mi je poskočilo srce. Če bi me kdo opazoval, bi najbrž lahko potrdil, da se mi je na obraz prikradel diskreten, a zadovoljstva poln nasmeh. Vzrok so bile gostje v oddaji Polnočni klub na Prvem programu Televizije Slovenija – tri pesnice in literarna zgodovinarka – Erika Vouk, Barbara Korun, Maja Vidmar in dr. Irena Novak Popov so z voditeljem debatirale o ljubezensko-erotični, predvsem pa o “ženski poeziji”. Dr. Irena Novak Popov je urednica Antologij slovenskih pesnic (1 in 2), v pripravi je še tretji, zadnji del. Ne vem, če je naključje ali ne, da imam zraven sebe na polici tri pesniške zbirke Erike Vouk in eno Barbare Korun. Ampak te zbirke nimajo svoje lastne police. So “enakovredno” pomešane z zbirkami in romani moških predstavnikov literarnega ustvarjanja.
In ravno o tem je najbolj tekoče tekla beseda. Svetlana Makarovič – njeno ime je bilo najbrž prvi (upam, da ne edini) odgovor na zgornje odebeljeno vprašanje – ni dovolila objave svojih pesmi v Antologiji slovenskih pesnic, saj ne priznava izraza ženska poezija, ki poezijo ustvarjalk takoj izdvoji iz preostale – moške – literarne produkcije. S pokončno in trmasto držo se bori proti izoliranosti slovenskega ženskega ustvarjanja, saj se hoče kosati z vsemi, predvsem pa s svojimi besedili komunicirati z besedili tako izpod moških kot izpod ženskih rok. Čeprav je omenjena antologija, ki odkriva presenetljivo število pesnic, res korak v novo recepcijo teh besedil ter še bolj korak k boljšemu poznavanju ženskega literarnega ustvarjanja in k popravljanju zgodovinske krivice, antologija hkrati to poezijo tudi marginalizira. Zato pametne ženske nočejo okvirjev, zakonov, izogibajo se kvotam, zahtevajo pa eno in edino merilo, ki je lahko samo kakovost, najsi bo v poeziji, politiki, gospodarstvu ali kjerkoli drugje. Tako tudi pesnice v oddaji ne priznavajo termina ženska poezija, strinjale so se pa, da obstaja žensko pisanje, ki je pač le slog in nič več in ki je po mojem mnenju nujno, saj pomaga izključevati stremljenje k “idealni moški poeziji”.
Za konec pa samo še dve vprašanji. Za tiste, ki ste razumeli: Kdaj bo izšla Antologija slovenskih pesnikov? Za tiste, ki niste razumeli: Kdaj bo v Ljubljani spet Mesto žensk?