Berlinski dandy v finančnih zagatah
Na pompozni promenadi Unter den Linden v Berlinu se je 16-letnemu mladeniču v noči s srede na četrtek moralo zgoditi nekaj usodnega. Poklapan se je odpravil v Karlsruhe, kjer mu je hrbet obrnila tudi bogata teta.
Ta začetek tedna je bil v Berlinu res slovesen. Ponovnemu odprtju restavriranega Muzeja Bode na Muzejskem otoku je v sredo sledila še najava berlinske kandidature za olimpijske igre leta 2020. Najbrž je najstnika luč žarometov tako zanesla, da je zapravil, kar je imel. Po najbrž v kaki stranski ulici prečuti noči se je odločil, da se odpravi v Karlsruhe.V Karlsruheju namreč domuje nemško Zvezno ustavno sodišče, ki je v četrtek dopoldne odbilo prošnjo Berlina za finančno pomoč, ki jo je mestno vodstvo niti ne neutemeljeno naslovilo na ustavne sodnike. Nemška ustava dovoljuje pomoč zveznim deželam v primerih, ko se le-te znajdejo v res nezavidljivih finančnih težavah. In prav tam se je znašlo glavno nemško mesto, saj si je v zadnjih 16 letih nakopalo za kar 61 milijard evrov dolgov.
Federalizem omogoča zadolževanje
Leta 1992 je Zvezno ustavno sodišče privolilo prošnji za finančno pomoč mestu Bremen. V federalistični ureditvi Nemčije na zvezne dežele je posamezna zvezna dežela popolnoma suverena pri porabljanju proračunskih sredstev. A bolj kot to je zanimivo, da za svoja ravnanja ne odgovarja, saj zadolževanje ni omejeno, v primeru prehude stiske pa se lahko obrne na ustavno sodišče, ki v najboljšem primeru ugodi finančni injekciji, ki jo prispevajo preostale dežele. V najboljšem primeru velja seveda za zapravljivko.
Na tak scenarij so se očitno zanašali tudi v Berlinu. Zvezna ali pa v tem primeru tudi mestna oblast imata praktično zvezane roke pri pobiranju davkov in preostalih finančnih sredstev, saj to finančno plat urejajo na državni ravni. Po drugi strani pa imata proste roke pri rokovanju s kupi denarja, ki je namenjen posamezni zvezni deželi. Tako se vladajoči s proračunsko-davčnimi ukrepi volivcem niti ne morejo zameriti. Zapravljanje čez mero pa tudi ni moralno sporno, saj hočejo ob velikih zadolžitvah svojim volivcem le najboljše. Sicer ni vseeno, kako je denar prerazporejen, vendar le-ta ne gre v nič. Opisano gospodarjenje pa ne more biti povšeči prebivalcem preostalih zveznih dežel, še posebej ko Zvezno ustavno sodišče dovoli t. i. finančno pomoč.
Sodišče potegnilo zasilno zavoro
Problematika je več kot očitna, in najverjetneje so ustavni sodniki prav zaradi tega zavrnili berlinsko prošnjo z obrazložitvijo, da po njihovih ocenah finančne težave niso tako resne in da jih je Berlin zmožen rešiti sam. Berlinsko vodstvo pa so na pot iz Karlsruheja pospremili tudi z nekaterimi finančnimi nasveti. Ob tako resnem položaju je razumljivo, da so predlagali prodajo stavbnih zemljišč, ki so še zmerjaj v mestni lasti in so vredna pet milijard evrov. Manj razumljiva še posebej za nemško javnost ter kulturno-intelektualne kroge pa sta nasveta, da naj uvedejo visoke šolnine na vseh treh berlinskih univerzah in da Berlin naj ne bi potreboval kar treh opernih hiš. Ti ukrepi niti približno ne bi bili dovolj, a čudi predvsem neposrednost ustavne razsodbe. Na državni ravni pa politiki že debatirajo o sprejetju zakona, ki bi omejeval zadolževanje zveznih dežel.
Koristno tudi za slovensko pokrajinsko zakonodajo
Ker je zgledovanje po nemški ustavi in tamkajšnjih zakonih v Sloveniji stalna praksa, so berlinski problemi dovolj nazoren praktičen primer, pri čem bi na Slovenskem morali biti pozorni ob nadaljnjem sprejemanju zakonov, ki urejajo delitev Slovenije na pokrajine.
Kje je Dorian Gray?
Berlinsko mestno vodstvo je prisiljeno poiskati ustrezne rešitve, ki ne bodo prijetne tudi za Berlinčane. Treba se bo tu in tam podati na zaprašeno podstrešje ter poiskati preizkušeno, a vseeno svetlečo rešitev, ki bi se Berlinu še kako podala. Ob tem stikanju med vrednimi stvarmi ne bi veljalo izpustiti priložnosti zazreti se v starajočo se sliko, ki najbrž v teh dneh dobiva gube hitreje, kot bi pričakovali. A na srečo se v preteklih 16 letih podoba ni preveč postarala.
Rupel naj pošlje vsaj bonboniero
Avstrijski volivci so se v nedeljo odločili, da bodo sestavo nove avstrijske vlade zaupali predsedniku socialdemokratske stranke Alfredu Gusenbauerju. Ker je prednost pred še vladajočo predhodnico Avstrijsko ljudsko stranko majhna, ni izključeno, da Gusenbauer mogoče celo ne bo novi avstrijski kancler. Ampak najprej je potrebno počakati na uradne rezultate volitev ter na podatek, ali je Haiderjevo Zavezništvo za prihodnost Avstrije res prestopilo štiriodstotni volilni prag.
Kar se slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla tiče, je vsekakor možno, da se bo lahko na ministrski ravni še zmeraj srečeval z »ministrsko kolegico« Benito Ferrero-Waldner iz ljudske stranke, v kolikor bo, glede ne volilni rezultat skoraj zagotovo, ljudska stranka del koalicije. A sorodna politična orientacija SDS in ÖVP v preteklosti na žalost ni bila dovoljšen vzvod za rešitev največjega slovensko-avstrijskega problema – problema slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem in uresničevanje sedmega člena Avstrijske državne pogodbe.
Če predpostavljamo, da kljub vsemu neka politična higiena obstaja, je v spremembi na samem vrhu avstrijske politike najbolj zanimivo, da je ravno zmagovalna stranka SPÖ na zadnjem zasedanju prejšnje zasedbe dunajskega parlamenta rešila ministrski stolček našega zunanjega ministra Rupla.
Spomnimo …
Na dnevni red zadnje seje prejšnje sestave avstrijskega parlamenta vladajoči Schüsslova Avstrijska ljudska stranka in Haiderjevo Zavezništvo za prihodnost Avstrije uvrstita predlog o spremembi Avstrijske državne pogodbe, ki bi okrnila pravice slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Predlog podpreta celo Zveza slovenskih organizacij in Skupnost koroških Slovencev in Slovenk, politično podporo pa jima ponudi minister Rupel, ki pozneje prizna, da ni točno vedel, o čem so govorili. Predlagano je bilo, da prag za postavitev dvojezičnih krajevnih napisov ostane 10-odstotni delež slovenskega prebivalstva v določenem kraju, a hkrati predlog doda še dve varovalki: ta prag bi veljal le v občinah, kjer je 15 odstotkov slovensko govorečih ljudi, postavitev pa bi kljub izpolnjevanju obeh ostrejših pogojev morala potrditi še koroška deželna vlada.
Dvotretjinsko večino, ki je bila potrebna za spremembo zloglasnega sedmega člena, je preprečila ravno zmagovalka nedeljskih volitev Socialdemokratska stranka Avstrije in s tem omogočila, da so obstajajoče pravice koroških Slovencev ostale nedotaknjene, Rupla pa pred slovesom od zunanjega ministrstva.
V zahvalo bi se minister lahko odločil poslati na Dunaj vsaj bonboniero. Če bo imel vsaj kanček sreče, se bo z njo posladkala »ministrska kolegica« Benita Ferrero-Waldner.
(S to objavo sem na Blogosu postal bloger dneva.)
Levi kroše Avstrijcev
Nedeljske parlamentarne volitve v Avstriji so dunajskim borznikom postregle z dvema tehtnima razlogoma za pazljivejše trgovanje z delnicami: s presenečenjem in z levim kanclerjem.
Najprej je špekulante presenetil zmagovalec volitev Alfred Gusenbauer, socialdemokrat in novi avstrijski kancler. Prav novost na najpomembnejšem stolčku v avstrijski politični areni je trgovalce z delnicami navdala z nezaupanjem, saj le-ti raje zidajo gradove v mirnejših sferah. Da je novi kancler levičar, je stanje na borzi le še poslabšalo, ker vlagatelji bolj zaupajo t. i. desnim vladam (manj socialnih transferjev, več neposrednega vlaganja v gospodarstvo). Rezultat konca ponedeljkovega trgovanja na Dunaju je bil zdrs indeksa ATX za 2,33 odstotka.
Vseeno pa nepričakovan izid volitev še ne pomeni nujno velikih sprememb. Sestava koalicije bo vse prej kot mačji kašelj, najverjetnejša rešitev je velika koalicija, saj socialdemokrati in Zeleni v parlamentu nimajo večine, s svobodnjaki in s Haiderjevim Zavezništvom za prihodnost Avstrije pa se levičarji zagotovo ne bodo spoprijateljili. Koalicija dveh največjih strank, ki si bosta ministrske stolčke glede na tesen razplet volitev morali praktično polovično razdeliti, bo najbrž pomenila le popravek dosedanje Schüsslove politične linije.
Wolfgang Schüssel, brezkompromisni vodja Avstrijske ljudske stranke, kakršnega v podobni izdaji poznamo tudi na tej strani Karavank, se je v nedeljo zvečer bledo, rahlo v zadregi ter vidno presenečen zamajal po močnem presenečenju na avstrijskih parlamentarnih volitvah. Obenem pa je iz ure v uro postajalo jasneje, da je brez njegove ljudske stranke vzpostavitev nove koalicije praktično nemogoča. V času predsedovanja Avstrije EU v prvi polovici leta 2006 ter prav tako z evropskim vetrom v jadrih gospodarstva je dosegel zenit svoje politične kariere. Padel sicer ni, a njegov počasen zaton je z večerno zarjo velik del Avstrije pobarval rdeče.
V libanonskem peskovniku je vroče
Libanonski premier je danes v italijanskem dnevniku Corriere della Sera pozval mednarodno skupnost, naj pomaga pri rešitvi največjega greha libanonskih vlad od leta 2000, ko so z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov in pod pokroviteljstvom takratnega ameriškega predsednika Billa Clintona Libanon zapustili zadnji izraelski vojaki. V Libanonu so bili nastanjeni ter seveda udeleženi v bojih vse od leta 1982. A ta resolucija je bila obveza tudi za libanonsko politično vodstvo, ki se je zavezalo, da bo tudi dejansko prevzelo oblast tudi v južnem delu Libanona, ki je že tedaj bil trdno v rokah islamske skupine Hezbolah.
“Cel svet naj nam pomaga, da razorožimo Hezbolah. Hezbolah je država v državi. Javna skrivnost je, da se organizacija ravna po političnih predstavah Damaska in Teherana,” so besede libanonskega premiera Fuada Siniore, ki v današnjem italijanskem časniku potrjujejo, da libanonsko vodstvo svoje naloge razorožiti Hezbolah ni opravilo.
Po incidentu ob libanonsko-izraelski meji, ko Hezbolahovi pripadniki na izraelskem ozemlju ubijejo nekaj izraelskih vojakov in zajamejo dva, se Izrael odzove silovito z napadi na jug Libanona ter na glavno mesto Bejrut, onemogočijo tudi prometne povezave. Ogromno žrtev je predvsem med civilisti. Medtem Hezbolah strelja na obmejna izraelska mesta ter na najbližje večje mesto – na obmorsko Haifo. Mednarodna javnost izraelske napade ostro obsodi, kritizirajo pa tudi zajetje izraelskih vojakov. Med kritiki so tudi predstavniki muslimanskih držav, najglasnejše kritike na račun Hezbolaha pridejo iz Egipta, Savdske Arabije in Jordanije.
Situacija v Libanonu je velik, a morda celo koristen izziv za mednarodno skupnost. Problemi so podobni kot v vsej regiji: glede na vero mešano prebivalstvo (60 % muslimanov, 40 % kristjanov), vplivi islamskih fundamentalističnih ter zahodnih režimov, velika moč milic, katerih politična krila segajo celo v parlament in v vlado (tako Hezbolah v Libanonu kot Fatah in Hamas v palestinski vladi). Enotne rešitve zaenkrat ni na vidiku: sklep Varnostnega sveta ZN so z vetom preprečili Američani, ki napovedujejo obisk državne sekretarke Riceove, generalni sekretar Združenih narodov Kofi Anan ostaja zvest tradiciji in zaplet le komentira ter poziva k miru. Evropska unija je pozvala k takojšnjemu premirju, Evropski Zeleni so za pogajalca med sprtimi stranmi predlagali nekdanjega nemškega zunanjega ministra Joschko Fischerja.
Libanonska kriza je priložnost, da se dolgoročno reši zaplet na Bližnjem vzhodu. S političnim pritiskom na Libanon, Sirijo, Iran, Palestino in Izrael je potrebno izsiliti premirje, da se prepreči še večja humanitarna katastrofa. Politični pritisk na ZDA bo potreben za sprejetje nove resolucije VS ZN, ki bi omogočila mednarodnim vojaškim silam v okviru Združenih narodov z vsemi pooblastili vzdrževati premirje – tudi s silo preprečevati izraelske napade ter razorožiti Hezbolah. Najnujnejša je nato ureditev (dogovor o natančnih mejah) države Palestincev v Gazi ter Zahodnem bregu, ki mora obvezno vključevati finančno podporo. Nazadnje vidim rešitev za dolgoročno rešitev bližnjevzhodnega konflikta v vključitvi Izraela v Evropsko unijo oz. Nato.