Vihar roso le spremeni
Štefanecu je v zgodovinskem romanu uspelo v splet resničnih dogodkov z začetka prejšnjega stoletja prefinjeno vpeti zgodbo o posamezniku, ki ga je vihar časa kruto pretresel, a mu orientacijske karte življenja ni uspel iztrgati iz rok.
Lani je jesensko literarno bero z romanom Republika jutranje rose, ki je izšel v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi, dopolnil tudi Vladimir P. Štefanec. Sicer deklariran Ljubljančan, rojen leta 1964, je svojo mladost preživel v Murski Soboti, ki je s svojo zgodovinsko podobo tudi relativno precej realen temelj kulise romana, saj avtor bralca čisto na koncu le-tega pouči, da se je še kot mlad fant potikal po zapuščenem judovskem pokopališču na obrobju Murske Sobote. Pozneje so ga zanimale gostilniške debate o skoraj že mitični Murski republiki, še kasneje pa zgodovina, ki je bila v prvih dveh desetletjih 20. stoletja na tem območju razgibana kot le malokje. Odločilen zagon za nastanek romana pa je prispevala novica o avtomobilski nesreči v Sóboti leta 1913.
Kakor je bila ta avtomobilska nesreča usodna za nastanek romana, tako tudi njena literarizirana inačica predstavlja največji zasuk v usodi glavnega junaka Augusta Lamma, domačina, ki je po študijskih letih na Dunaju v rodni Sóboti zasedel ugledno sodniško mesto. Zavidanja vredno delovno mesto pa ni bila edina Lammova značilnost, ki ga je razločevala od soboške skupnosti. Bil je namreč tudi pripadnik judovske manjšine v Sóboti, rad je pogledal za učiteljico češkega porekla Ano Lansky, posedoval je francoski športni avtomobil, bral francoske modne žurnale, rad si je privoščil konjak. Od sodelavcev na sodniji se je razločeval po tem, da si je edini pravniško izobrazbo pridobil na dunajski univerzi, torej v avstrijskem delu avstro-ogrske monarhije, medtem ko so njegovi stanovski kolegi študij končali v Pešti. Omenjena avtomobilska nesreča je res bila najočitnejši dogodek, ki je spremenil Lammovo življenje, a vendar se je v razglabljanju o poteh usode spraševal, če napaka ni bila storjena že prej. Bi moral namesto na Dunaj v Pešto? Je bilo avtomobil res treba kupiti?
August Lamm je bil individualist, neke vrste osamelec, ki se je vzpenjal nad soboško ravnico in ki po drugi strani ni hotel delovati vzvišeno. Ker je bil eden najboljših študentov svoje generacije – celo najboljši v rimskem pravu – bi svojo kariero zagotovo lahko nadaljeval na velikomestnem Dunaju, vendar je bil v rodno Sóboto preveč močno vkoreninjen.
»Po drugi strani pa je čutil, da je nepovratno zraščen s tem mestom, da se je tako navadil na opojni mir, ki je vanj z vseh strani vel iznad rodovitnih ravnic, da bi bil brez njega kakor pohabljen.« (49)
Njegovi stoični drži je botrovala precejšnja filozofska razgledanost. Ko je razmišljal o urejenosti sveta, je ob branju Dnevnika cesarja Marka Avrelija spontano vstopil v dialog s filozofom, ki ga je pripeljal do zaključka, da človek je vpet v pravično kozmično strukturo. Ta pravičnost pa se v romanu kaže na dveh ravneh, ki iz kvazisveta skozi bralno izkušnjo segata v bralca. Razlika med njima je le, da je s citiranjem izrekov rimskega prava prva izražena zelo neposredno, medtem ko se na metaforični ravni, ki pa jo bralec mora sam prepoznati in razvozlati, s tudi naslovno metaforo rose pravična in dokončna kozmična urejenost sveta kaže, se razume, bolj zakrito.
Pot po rosi
Po naslovu se rosa prvič pojavi na novem avtomobilu, kapljice so drobne in lesketajoče. Take so tudi takrat, ko se Lamm vrača iz Turopolja, kjer je ubogi družini odnesel nekaj denarja za otroke. Ko se v Turopolju spre s sosedi družine, se ne počuti prav nič dobrodošlo, zato mu je rosa v temnem jarku edina domača stvar, torej še zmeraj nekaj lepega, nežnega in lahkega. V pozni jeseni pa slana, zamrznjena rosa, v temnem večeru ustvari strašljivo ozadje goreči metli, ki se premika po dvorišču. Simbolnost rose se še stopnjuje, saj časopisi v Sóboto prinašajo novice o krvavi rosi, ki je besnela po Evropi. Prav krvava rosa je spremenila perspektivo, s katere je Lamm roso opazoval. Z nižje perspektive je imel možnost spoznati njeno odvisnost od zunanjih vplivov, a navkljub vsemu je bila osnovna lepota rose tudi tukaj prisotna. Po presenetljivem pogrebu pa se rosa ne pojavi, se pa duše po smrti kot rosa dvigajo proti nebu in tam ustvarjajo Republiko jutranje rose, zato bi si Lamm na svojem grobu za nagrobnik najraje zaželel le roso. Na koncu romana pa najverjetneje res iz Republike jutranje rose pada zlati dež, na katerem Lamm skupaj z Markom Avrelijem zre v urejeno prihodnost usode.
Pisatelj Štefanec
Vladimir P. Štefanec je z novim romanom ponovno posegel po preizkušenem receptu, saj je za obravnavo tematike izbral med bralci zelo popularen žanr – zgodovinski roman. V svojih prvih literarnih delih se je dvakrat odločil za kriminalko (Morje novih obal, 1991, Sprehajalec z nočnih ulic, 1994) in enkrat za potopis v obliki kratkih zgodb (Pariške zgodbe, 1998). Le njegov zadnji roman, ki si je prislužil tudi nominacijo za kresnika, Viktor Jelen, sanjač, 2002, je žanrsko težko določljiv. V Republiki jutranje rose se v verističnih opisih pogosto premakne tudi v junakov notranji prostor, kar rezultira v podrobnem psihološkem in filozofskem portretu Augusta Lamma.
Novost in hkrati tudi presenečenje za Štefanečeve redne bralce bo prav gotovo slog, ki v primerjavi z njegovimi prejšnjimi stvaritvami ni tako svež in ne omogoča tako zelo hitrega branja, a je v primerjavi z mnogimi slovenskimi avtorji še zmeraj dovolj enostaven. V tej enostavnosti pa se skriva tudi odlika Štefanečevega pisanja, ki je najbolj prišla do izraza v Pariških zgodbah, saj Štefanec s poenostavljenimi besedami – a da ne bo pomote, še zmeraj z zelo izčiščenim besediščem in prefinjenim slogom – zna za- in razvozlati zahtevnejše filozofske dileme.
Slovenski svet na splet!
Najbrž je za slovensko besedo celo dobro, da je beseda že od vsega začetka pri Bogu, kot je zapisano takoj na začetku Evangelija po Janezu. Bojim se namreč, da bi jo Slovenci v navalu strahu, da nam bo jezik umrl v lastnih rokah, v mnogih primerih najraje kar odvrgli. Le kako drugače si je mogoče razlagati predapokaliptične strahove, ki jih mnogi borci za lep domač slovenski jezik širijo, ko je praviloma le na videz ogrožen njegov obstoj.
Pred leti se je kapitalizmu in pop kulturi pri širjenju sodobne lingue france pridružila fantastična iznajdba – internet oz. pristno po domače svetovni splet, ki je bil priročen izgovor za nove shizofrenične napade. Občutje ogroženosti lastnega jezika in skrbi za materni jezik ob tem pojavu ne sme presenetiti, če le spomnim na prigodo s seminarja na fakulteti, ko so študentke ob problemu, da (takrat pač) mobilni telefoni ne omogočajo pošiljanja sms-ov v pravilni slovenščini, ker ne izpišejo slovenskih znakov za šumevce, celo predlagale – v dobro lastnega jezika! – ponoven vzpon bohoričice.
Ko se je pojavil internet z milijardami besedil, so že preventivno začeli z oživljanjem slovenske pisane besede. Bilo je namreč jasno: še preden bo slovenski jezik dokončno izumrl, bo vojno za bralce s spletom izgubila knjiga. Dandanašnji več nikogar ne zanima, da je branost, merjena predvsem s knjižnično izposojo, v porastu, pomembno pa je tudi zamolčati vsakodnevno nastajanje množice slovenskih besedil, ki jih brez interneta ne bi bilo (forumi, blogi ipd.). In kje je tu povezava s knjigo?
Ljubiteljem knjig so še pred leti ekskluzivne poglede v delavnice literarnih ustvarjalcev omogočale le peščica elitnih literarnih revij (Sodobnost, Literatura itd.) in temu namenjene časopisne rubrike, danes pa spletni bralci celo sodelujejo pri nastanku e-romana Ferija Lainščka za naslovom E-junak našega časa. Na pomurskem informacijskem portalu Sobotainfo.com dele gotske novele Pontifikat redno objavlja Robert Titan Felix, v spletne vode pa se je podala tudi avstrijska nobelovka Elfriede Jelinek, ki na svoji spletni strani daje v branje prva poglavja zasebnega romana Zavist (Neid).
Koga je še strah?
Surrend
Tako se imenuje danski aktivistično-umetniški dvojec, ki se s svojimi street art akcijami odziva na najaktualnejše politične dogodke po vsem svetu. Rdeča nit vseh akcij, poimenovanih Arts in Hotspots, je soočenje z raznimi fundamentalizmi; tako so (bili) tarča politično aktivne umetnosti obeh Dancev diktatorji od Mugabeja do Ahmadinedžada.
Za svoj največji uspeh Jan Egesborg in Pia Bertelsen najraje navedeta pesmico v angleščini, ki sta jo lansirala v Teheran Times. Vsebina pesmi pod Ahmadinedžadovo fotografijo je na prvi pogled usmerjena proti ameriškemu predsedniku Bushu, vendar se pod fotografijo iranskega predsednika v obliki akrostiha izpiše beseda S-W-I-N-E.
Egesborg je v nemškem FAZ-u akcijo razložil z besedami, da je iranski predsednik provokator številka ena, da pozna moč provokacije zelo natanko, zato je tudi na njuni listi pristal zelo visoko. Hotela naj bi mu pokazati, kakšno moč ima umetnost. Po akcijah na Poljskem, v Belorusiji in Srbiji, kjer sta s plakati izzivala strpnost Srbov v primeru Mladić (napisi: Mladić, vemo, kje se skrivaš! Vemo, kdaj seksaš!) je Surrend trenutno na pohodu po Nemčiji, kjer lepita plakate v stilu skrajne desničarske politične stranke NPD, a s popolnoma drugačnimi napisi. 
Kot je znano, se strpnost konča pri nestrpnosti. Zanimivo pri njunem udejstvovanju je, da se na ponavadi neke fundamentalistične težnje odzivata na popolnoma enak način, saj izbereta zelo skrajno obliko provokacije in se ne ozirata ne levo ne desno. Kontradiktorno je tudi delovanje skupine v primerjavi s poimenovanjem (Surrend iz glagola surrender, ki pomeni predati se). Po drugi strani pa rada poudarjata, da cilj provokacij ni provokacija sama, ampak prestaviti umetnost iz zaščitenih prostorov, kot so galerije in muzeji, na ulico ter mimoidoče stimulirati k premisleku o svetovnih političnih problemih.
Art? No art? Street art!
Med pregledom rezultatov njunih ustvarjanj opažam pomanjkanje estetskega presežka. Res je, da so domislice pogosto duhovite in drzne, a reprodukcija plakatov, ustvarjanje nalepk ter objava s pesniškega vidika katastrofalne pesmi res ni umetnost. Je kvečjemu zanimivost, izraz volje po pogumnem globalnem političnem delovanju, deloma pa bi ga lahko označili z oznako street art, ki pokriva aktivistično-umetniško delovanje na javnih površinah praviloma brez dovoljenja (lastnikov, oblasti).
Fotografiji: www.surrend.org
SiGledal? Povej! Preberi!
Ob letošnjem dnevu kulture je dveri odprla enotna spletna platforma slovenskega gledališča, ki se imenuje SiGledal. Spletno shajališče za slovensko gledališče je rezultat ideje in dela manjšega števila ljuditeljev odrskih desk in bo zagotovo pripomoglo k popularizaciji dramskega ustvarjanja na Slovenskem in lažji dostopnosti do podatkov o naših Talijinih hramih.
Skozi dveri seveda najprej v Vežo
Prvi med tremi razdelki spletnega gledališkega portala se imenuje Veža in predstavlja izhodišče za radovedneževo raziskovanje. Informira ga o aktualnih dogodkih, ponuja klepetalnico ter tudi poseben prostor za izražanje bolj izdelanih mnenj o (aktualnih) predstavah, v Vežo pa so pred dnevi uvrstili tudi optimističen pregled naših odrskih uprizoritev direktorja Slovenskega gledališkega muzeja Iva Svetine.
Radovedneži kar naprej!
V razdelku Geslo snovatelji zbirajo podatke o dramatikih, predstavah, festivalih, institucijah in še o marsičem drugem v elektronski arhiv, ki naj ne bi bil le kup urejenih informacij, ampak naj bi po besedah Poldeta Bibiča skrbel tudi za promocijo gledališkega ustvarjanja: »Vendar ne mislim na količinsko promocijo, marveč predvsem na pomembno vsebinsko predstavitev naših gledaliških ustvarjalcev. Posebej gledališču bo dobrodošlo. Saj je doslej bilo in je še vedno nekam odrinjeno. Šolski pouk se mu izogiba. Morda pa bo SiGledal šolnike prepričal, da je treba nekaj vedeti tudi o preteklem gledališču, ne smo o literaturi, vojnah … Morda bodo rekli: »Naj se ve, da je Linhartova žena prva igrala Županovo Micko, da so Dorfarji nastopali v Škofjeloškem pasijonu!« Vse to bodo lahko izvedeli, če se bo le dotaknili tipkovnice računalnika.« Tukaj je najti tudi marsikatero dramsko besedilo, kar je še posebej pohvalno.
Zadnji razdelek Rep (kot repertoar) pa trenutno čaka na mecena, ki bo finančno podprl razvoj iskalnika.
Spletno shajališče je v zadnjih tednih že lepo zaživelo, predvsem se polni kategorija z vtisi s predstav, tudi na forumu je steklo nekaj debat. V projektu sodelujejo tudi študenti ljubljanske slovenistike, Mestno gledališče ljubljansko pa naj bi pričelo s predstavitvijo digitaliziranih vsebin svojega arhiva.
Spletno shajališče za slovensko gledališče se mi zdi primerna platforma za vseslovensko spletno trgovino z elektronskimi vstopnicami, kar bi ustvarjalcem te strani lahko povrnilo del sredstev. Zelo pa me še zanima, ali se bodo nanj ozrli tudi v nacionalnem kulturnem programu, ki ga v teh mesecih pripravljajo na Ministrstvu za kulturo. Ideja in tudi izvedba si vsekakor zaslužita podporo.
Dražba impresionistov in sodobnikov
Za sredin večer največja dražbena hiša na svetu Christie’s v Rockefellerjevem centru v New Yorku prireja dražbo del impresionističnih in sodobnih slikarjev, med katerimi najdemo imena, kot so Picasso, Klimt, Warhol, Gaugin, Schiele, Renoir, Matisse, Miro ipd.
Največji iztržek - med 40 in 60 milijoni dolarjev - se pričakuje za Picassojev Portrait de Angel Fernandez de Soto ter Klimtov Portrait of Adele Bloch-Bauer II.
