Kdo vesla z Gusenbauerjem?
V Avstriji se je ob Haiderjevem obisku v uradu kanclerja Gusenbauerja ponovno razplamtela debata o dvojezični topografiji na avstrijskem Koroškem. Ko je koroški deželni glavar Haider zapuščal dunajski Hofburg, je za medije pokomentiral svojo zahtevo po ponovnem štetju pripadnikov slovenske manjšine z izjavo, da na Koroškem »nihče ne razume, zakaj naj bi postavljali več tabel, če je pripadnikov manjšine čedalje manj«. Marsikdo bi se hotel razpisati o tej izjavi, a za Slovence v matični domovini je zagotovo pomembneje pustiti dežurnega koroškega klovna z njegovimi provokacijami pri miru in se posvetiti svojim.
Spor se vrti okrog Gusenbauerjevega predloga, ki predvideva postavitev novih 163 krajevnih napisov, ki morajo biti enake oblike in velikosti kot nemški. Tudi število je za dobrih 20 napisov višje od števila, ki ga je lansko poletje za obravnavo na zadnji seji starega avstrijskega parlamenta predlagala Schüsslova vlada in katerega sprejetje so z odločilnimi glasovi proti preprečili prav Gusenbauerjevi socialdemokrati. A je število 163 tudi za devet manjše od števila, ki so ga predlagale slovenske manjšinske zveze.
Ni vse zlato, kar se sveti
Število dvojezičnih napisov, ki ga predlaga avstrijski kancler, ni v skladu s sklepom avstrijskega ustavnega sodišča, ki je v letu 2001 odločilo, da se morajo, kot določa sedmi člen Avstrijske državne pogodbe, krajevni napisi v nemščini in slovenščini postaviti v krajih, kjer prebiva vsaj 10 odstotkov pripadnikov manjšine, pri tem pa se upoštevata zadnji dve štetji prebivalstva. Zelo je problematična tudi ukinitev odprtostne klavzule, ki bi omogočala kasnejšo postavitev dodatnih novih tabel. O tem pa bi odločal konsenzualni odbor, v katerem bi koroški Slovenci imeli le eno tretjino glasov.
Velik notranjepolitični problem
V avstrijskem političnem prostoru pa kanclerjev predlog odmeva, ker naj bi Gusenbauer s prvotnega seznama krajev, ki bi dobili nove dvojezične topografske napise, črtal nekatera večja mesta na avstrijskem Koroškem, kjer vladajo člani njegove Socialdemokratske stranke Avstrije.
Koroške zveze spet kupčujejo?
Ni presenetljivo, da bosta predlog podprli Zveza slovenskih organizacij pod vodstvom Marjana Sturma in Skupnost koroških Slovencev, saj sta obe lani že podprli bistveno slabši Schüsslov predlog. V zvezi pa se zavzemajo, da se ohrani možnost postavitve dodatnih dvojezičnih tabel.
Na srečo so manj »odločni« v Narodnem svetu koroških Slovencev. Njihov predsednik Matevž Grilc opozarja, da je predlog pravno pomanjkljiv in da ni v skladu z avstrijsko ustavo in s sedmim členom državne pogodbe. Nato pa presenetljivo omenja tudi možnost, da bi v svetu predlog zakona vseeno podprli, če bodo s političnega vidika presodili, da je predlog sprejemljiv. Kaj to pomeni?
Ostajajo vprašanja
Kakšno je bilo pogajalsko izhodišče slovenskih zvez? Je bilo zahtevano število 172 nalašč preambiciozno, česar sedaj seveda ne morejo priznati? Temu je težko verjeti, ker je celo Gusenbauer razmišljal o še višjem številu novih dvojezičnih krajevnih napisov, torej ponujeno število ne bi smelo biti sprejemljivo.
Se bojijo Haiderja, ki noče in noče nehati z razgrajanjem in poceni pridobivanjem političnih točk na račun slovenske manjšine? Glede na zgodovino manjšine je tudi to malo verjetno. Kdor je preživel nacistično nasilje, se enega neumneža ne boji.
Rupel vrača uslugo?
Je v ozadju politični dogovor na državni ravni? Spomnimo se obiska avstrijskega kanclerja v Ljubljani in njegovega sproščenega pripovedovanja na Šuštarskem mostu, da bo rešil vprašanje slovenske manjšine v Avstriji. Zanimivo je, da je lani podporo slovenskih manjšinskih zvez slabemu Schüsslovemu predlogu ukazal slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel. Potem ko je Rupel pozneje priznal, da ni točno vedel, kaj vse je prinašal Schüsslov manjšinski zakon, so njegov ministrski stolček z zavrnitvijo podpore zakonu rešili prav gusenbauerjevci. Je prišel čas plačila?
Ko zašpila prleški kantavtor … Aufbiks!
Domiselno, zelo poslušljivo, s svežimi rimami in zvoki … pozabite sranje, ki se vsakodnevno vrti po naših radijskih postajah. Tukaj je namreč nekaj novega, kvalitetnega, avtorskega, duhovitega. Mogoče bo zaradi prvovrstne izvedbe v prleškem narečju za razumevanje besedila potrebnih več poslušanj, a zagotavljam, da boste poznavalci dobre glasbe te komade tako ali tako poslušali večkrat.
Kantavtor je Tadej Vesenjak, doma je v Veliki Nedelji pri Ormožu. Četudi sem iz teh krajev, sem zanj slišal šele, ko sem pred kakim mesecem mimogrede naletel na njegovo spletno stran. Najbolj žalostno pa je, da niti lokalne radijske postaje dobrim domačim avtorjem ne namenijo vsaj delčka pozornosti. Raje vrtijo … eh, brezveze.
Ker je glasba dostopna samo z Vesenjakove spletne strani, je ne morem prilimati na blog. Obiščite, kliknite, prisluhnite in uživajte!
Dobra novica je tudi zapis na strani, ki napoveduje izid albuma. Komaj čakam! (Lahko pa se seveda tudi zgodi, da je album že zdavnaj izšel.)
Pot je cilj, cilj je konec (Twentynine Palms)
Ob gledanju sodobnih izvedb tega filmskega žanra je biti gledalec res nehvaležno, pravzaprav je v veliki meri kar fizično dejanje. Road movie ja pač žanr, ki gledalcu že pred filmom ponudi zelo jasno izhodišče: v ospredju ni potovanje manjšega števila ljudi (ponavadi para) z avtomobilom do točke x (in nazaj), čeprav žanrsko poimenovanje nakazuje prav na to, saj se gledalec pred filmskim platnom zaveda, da sama pot filmskega lika ne bo pripeljala do metafizičnega odrešenja, ker je eksistencialna ujetost ena glavnih komponent road movieja.
To pa še ni vse: ker je zunanja zgradba žanra zelo strogo omejena, režiserjem ne preostane nič drugega, kot da omejenost premagajo z res radikalnimi posegi v žanrskost, ki pa po drugi strani v sodobnem road movieju prav to žanrskost tudi potrjuje. Tako je Gus Van Sant v Gerryju svoj road movie preselil s ceste na ne-pešpot čez puščavo do nove ceste.
V puščavo, v obcestno mestece Twentynine Palms, sta se iz Los Angelesa podala tudi lika kvalitetnega road movieja režiserja Bruna Dumonta. Ker bi – kot že rečeno – enostavno potovanje temu žanru dandanes odvzelo sodobnostnost, se je Francoz poslužil novega prijema: v mesto fotograf David, Američan, in Rusinja Katia prispeta kmalu, najprej po večpasovni avtocesti, pozneje po značilnem ameriškem highwayju, od tu naprej pa njuna pot spominja na deltast rečni izliv, saj se iz mesta po zelo slabih podeželskih cestah odpravljata raziskovat bližnjo okolico in iskat skupno usodo.
Ilustracija napetosti njunega medsebojnega odnosa s prikazovanjem puščavskih pejsažev odlično sovpada z dolgimi kadri brez glasbene zvočne kulise – najpogosteje slišimo le veter in brnenje avtomobilov na bližnji cesti – in na simbolni ravni krepi minimalističnost v odnosu obeh iskalcev ljubezni, katerih največji hendikep je nezmožnost komuniciranja, ki ne temelji le na slabem medčloveškem odnosu, ampak tudi v slabem znanju francoščine, jezika, v katerem se pretežno ne-sporazumevata.
V celotnem filmu je zato najkvalitetnejša režiserska izvedba rešitve, kako to ne-sporazumevanje, oz. nezmožnost sporazumevanja, preseči: gledalcu v spominu najbolj ostane edini poetični trenutek v filmu, ko David in Katia gola splezata na puščavsko skalovje, kjer objeta obležita. Sta nad vsemi, sama, gola, tiha. Očitno je tukaj tudi edino mesto, kjer lahko brezkonfliktno shajata. Še spodaj, pred vzponom, sta spolni odnos morala prekiniti, ker je Katia bila presuha. Zgoraj pa spolnosti ne rabita, že božanje po jajcih jima je dovolj.
Spodaj, v svetu ostalih ljudi, je slika drugačna. Spolna sla žene oba, a izkazuje nadvse pomembno razsežnost njunega odnosa: oba sta le motorika brez čustev, vendar je David tisti, ki skozi agresivnost med spolnim aktom manifestira svojo nadvlado. Ko oba v hotelu istočasno dosežeta orgazem, je jasno, da bo filma kmalu konec – in tukaj se pojavi še zadnja priložnost, da se režiser izkaže in dokaže, saj namreč dvakrat prestavi konec filma; in to ne kar tako. Ko že dvakrat misliš, da je filma in poti konec, režiser poišče grozovit, ultimativni konec, ki se izteče v novo čakanje na rešitev.
Gegen die Wand na spletu
Tukaj si lahko ogledate nemški film iz leta 2004 z naslovom Gegen die Wand, dobitnika zlatega medveda na Berlinalu 2004 in evropske filmske nagrade na najboljši evropski film leta. V filmu nemško-turškega režiserja Fatiha Akina je predstavljen beg v Nemčiji živeče Turkinje iz moralnih rešetk njene muslimanske družine.
Film je močno zaznamovalo tudi dogajanje okoli njega, saj je nemški rumeni časnik Bild po osvojenem zlatem medvedu na berlinskem filmskem festivalu objavil novico, da je glavna igralka Sibel Kekili filmske izkušnje nabirala tudi v pornografskih filmih.
Ko Meryl še zadnjič zapoje Altmanu
Sicer na kanadski različici na lastne oči preverjeno obstaja Amerika, ki jo premalo poznamo in ki skriva v sebi najdragocenejše kulturne zaklade. Zaradi trenutne svetovne politične situacije smo prepogosto zavedeni, da je Amerika le kup nakupovalnih centrov, vasi s ponudniki hitre prehrane, ogromnih enoličnih predmestij in svetlečih downtownov. Na srečo na ameriškem podeželju še obstajajo ljudje, ki sedijo pred hišo na verandi, zazrti čez širna polja v sončni zahod, in že iz folklore po radiu poslušajo prenos baseballske tekme.
V ta svet in nekaj desetletij nazaj se je po svojo zadnjo snov podal režiser Robert Altman. Enkrat tedensko zvečer takrat namreč ni bil čas za baseball, ampak za zelo priljubljeno radijsko oddajo A Prairie Home Companion. Nastal je netendenciozen film, imenovan tudi Last Radio Show, o skupini zanesenjakov, ki so v gledališču sredi minnesotske prerije v živo ustvarjali radijsko oddajo, ki je našla svoje poslušalce v romantičnem poslušalstvu Osrednjega zahoda. Gledalec je priča le zadnji oddaji, ki jo utečeno moštvo še zadnjič pred podrtjem gledališča in ukinitvijo oddaje lastnoročno sproducira od glave do pete – od reklam, do novic in glasbenih vložkov. Odvijeta se kaos za kulisami in profesionalna izvedba, ki je niti nepričakovana smrt ne vrže s tira. Bistvo zgodbe ni v pričakovanju, ali bodo gledališče res podrli ali pa ga bo po čudežu rešil kar angel v belem, marveč v pripovedi: Altman se je v hommageu raijskemu mediju še zadnjič izkazal kot mojster insceniranja vzdušja, čustev, ko se 105-minutna mešanica humorja, glasbe, pikre kritike in kančka melanholije zdrvi skozi oči v možgane.
Meryl je zakon
Posebna odlika filma je vrhunsko kombiniranje pesemskih besedil z dogajanjem v zaodrju, celoten film pa je prežet s skrbno izbranimi pesmimi, ki so vsaka zase vrhunec celotne predstave. V vlogi ene od The Johnson Sisters sedaj tudi s fantastičnim petjem preseneti Meryl Streep:
Najboljše pride po koncu
Še vedno pod vtisom kratkočasne pripovedi je za gledalca zelo pomembno vedeti, da je radijski show z imenom A Prairie Home Companion nastal leta 1974. Vodi ga Garrison Keillor, ki je v Altmanovem filmu odigral samega sebe in prispeval tudi scenarij. Tako je: vodi ga – show je namreč še vedno na sporedu vsako soboto med peto in sedmo uro popoldne po centralnem ameriškem času. Napogosteje ga snemajo v mestu St. Paul v Minnesoti v Fitzgerald Theatre, občasno pa gostujejo tudi drugod. Tedensko mu na čez 500 radijskih postajah prisluhnejo skoraj štirje milijoni poslušalcev.