Mojstri na Delu!
Ker na Delovo spletno stran zahajam redkeje kot pred časom, sem z objavo sicer malo pozen. A vseeno. Kulturna redakcija spletne izdaje časnika Delo (najbrž tudi tiskane) je v ponedeljek ljubiteljem in poznavalcem kulture postregla takorekoč z bombastično novico. Vsaj naslov članka, v katerem so objavili imena letošnjih nominirancev za Veronikino nagrado, nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, je že tak: Nominiranci za Veronikino nagrado so razkriti.
Problem pa tiči v tem, da so podobno novico tudi z imeni nominirancev že objavili 10. julija. Novica je torej stara mesec in pol. Ne zanima me, ali je ponedeljkova objava zavestno bila objavljena senzacionalistično ali ne. Deluje enostavno smešno!
Je začela popuščati tudi Delova kulturna redakcija, ki med dnevniki leta in leta ni imela konkurence pri objavljanju kulturnih vsebin?
Si prizana založba to lahko dovoli?
Ponovno klasična napaka, odgovor nanjo pa se glasi: Vlado Žabot ni Prekmurec! Poglejmo podrobneje.
Pri Literi, mariborski študentski založbi, je letos izšla zbirka kratkih zgodb Talon avtorja Milana Vincetiča. Pri (ne)umeščanju Vincetičevega opusa in sveže zbirke kratkih zgodb v sodobno prekmursko ustvarjanje se je avtorici spremne besede Petri Vidali – ob pravopisni napaki – zapisalo tudi naslednje:
»Priznam, morda pa je to iskanje samo moja preokupacija in sploh ne zaščitni znak avtorjev po sebi, vendar si ne morem kaj, da ne bi tudi v tistih delih prekmurskih avtorjev, ki si izbirajo drugačne miljeje, zmeraj najdevala relikte, ki jih je megla prinesla. Pri Lainščku bom najbrž v vseh knjigah videla mistificirane romantizme, pri Žabotu tudi v mestih jezikovne in druge močvare, pri Šarotarju tudi na jadranskih otokih neoptimistično melanholijo, pri Titanu Felixu vselej ravninsko kaotično nezavedno.« (223)
Vem, da je Vidalijeva ciljala na pokrajinsko fantastičnost, obrobnost, izoliranost, arhaičnost, ki nesporno prevladujejo v opusih v citatu omenjenih avtorjev, a si recenzentka z ogromno kilometrino ne bi smela dovoliti, da Vlada Žabota, predsednika Društva slovenskih pisateljev in uveljavljenega slovenskega romanopisca, površno z desnega brega reke Mure preseli kar čez reko v Prekmurje.
Pri tem nikakor nisem užaljen, ker bi bil prizadet moj prleški ponos, saj konec koncev Žabot niti ni Prlek, ker izhaja (sedaj sicer živeč v Ljubljani, a se pogosto vrača) iz razkriškega kota, kjer živijo slovenski Medžimurci. Pri tej napaki šteje nenatančnost, ki spodkopava strokovnost spremne besede in ki si je tako ugledna slovenska založba, kot je Litera, kot njeno uredništvo, avtorica spremne besede in celo avtor kratkih zgodb nikakor ne bi smeli dovoliti.
Še dodatek:
K imenom sem v zgornjem besedilu hotel dodati tudi povezavi do KRIK-ovih informacij (KRIK je kulturni portal Pomurja) o Vincetiču in Žabotu, a sem od te namere odstopil, ko sem tukaj naletel na naslednje: Pisatelj Vlado Žabot se je rodil leta 1958 v vasi Šafarsko pri Ljutomeru (Prekmurje).
Naj raje obupam?
Pazite, prihaja Grossmann!
V okviru festivala filma in vina bo Grossmannov duh za ljubitelje grozljivk, srhljivk in preostale filmoljube razgrajal od ponedeljka do sobote (od 6. do 11. avgusta) v Ljutomeru.
Svetovna predpremiera slovenskega fantazijskega filma
Bogat filmski del festivala, poimenovanega po prvem slovenskem filmarju Karlu Grossmannu, se bo pričel s predpremiero slovenskega fantazijskega filma Kakor v nebesih tako na zemlji.
Vrhunca festivala bosta tudi avstrijska parodija Diktatorji se poljubljajo bolje ter v mnogih državah prepovedan nemški Nekromantik iz 1987, eden najbolj šokantnih filmov svetovne kinematografije vseh časov.
Priznani gostje
V goste prihajata Lloyd Kaufman, režiser, producent, scenarist, igralec in soustanovitelj legendarnega studia Troma Entertainment, svetovna legenda odbitega, drznega in brezkompromisnega B-filma, z najnovejšim filmom Poultrygeist in s seminarjem-delavnico Make Your Own Damn Movie! ter Slobodan Šijan, režiser filmov Kdo neki tam poje ter Maratonci tečejo častni krog. Šijan bo prejel tudi starega hudega mačka, častno festivalsko nagrado za življenjsko delo.
Tukaj in zdaj
Branje romana Camera obscura letošnjega kresnikovega finalista Nejca Gazvode
Kdor pozna Gazvodovo prvo knjižno delo, s fabulo nagrajeno zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide, brez najmanjšega problema vstopi v svet romana Camera obscura, katerega naslov je zadnje čase polnil kulturne strani marsikaterega časnika, čemur je precejšnji delež prispevala tudi nominacija za kresnika, nagrada za najboljši slovenski roman preteklega leta.
Gazvodov roman je zgodba o kvazištudentu, ki ne obiskuje fakultete, ampak raje poležava, gleda televizijo, se prepira s cimrom in je (bil) obkrožen s čudnimi prijatelji, ki so izvor bolj ali manj čudnih, a vsekakor simpatičnih zgodb, spominjajočih na zgodbe iz zbirke Vevericam nič ne uide in prevladujočih v prvi polovici romana, s katerimi pisatelj spretno vzdržuje umirjen pripovedni tempo. Za razliko od zbirke kratkih zgodb je v romanu junak pričakovano koherentnejši, preseneča z ostrino misli, smislom za humor in občutkom za še tako čudne in presenetljive situacije. Kot tak je najbrž kar idealen junak za soočenje z izzivi v cameri obscuri.
Pomenljiv naslov romana je koristen tako za branje kot za razčlembo prebranega, saj bralcu pred samim branjem pokaže koristno izhodišče: camera obscura je namreč prostor ali škatla z majhno odprtino, skozi katero se na zadnjo steno projicira obrnjena slika predmeta, ki je pred odprtino. Predhodnica fotoaparata torej. Ali je v romanu res najti na glavo obrnjeno projekcijo v temnem prostoru? Točno tja vodi junakova pot, kjer bralca na koncu romana čaka zanimivo presenečenje.
Da je avtor dramaturški lok napel zelo pozno, a zato toliko konkretneje, je ob premnogih pravopisnih napakah najšibkejša točka romana, ki tako na žalost postane odvisen od konca in s tem pokvari ostale (pripovedne) kvalitete romana, vendar je po mojem mnenju prav konec pomemben dejavnik pri žanrski določitvi romana.
Najbrž je najpomembnejšo vlogo pri razširjanju mnenja, da pri Cameri obscuri gre za generacijski roman, odigrala spremna beseda izpod peresa Zdravka Duše, a že med branjem se mi je pojavil dvom v ustreznost te trditve. Pomoje upravičeno. Oznaka generacijski roman se sicer ponuja sama po sebi iz razloga, da pripovedovalec (preveč) pogosto ocenjuje stanje svoje generacije v družbi in nasploh, tj. generacije 20+, zaprtega kroga pasivnih študentov, ki s pomočjo novih medijev padajo v ravnodušnost in nemotivirano zrejo v njim resda neprijazen svet. Vendar to ni dovolj, da bi romanu lahko nadeli žanrsko oznako generacijski, ki bi zahtevala program, pravzaprav programsko tendencioznost, ki bi omenjeni generaciji ponudila možnost kvalitativnega preskoka. Roman ni manifest, čeprav vse do skoraj apokaliptičnega konca daje vtis, da je prav to – manifest. Tako Bert, junakov prijatelj iz otroštva in vodja komune, ki v zatemnjenem skladišču na robu mesta prireja individualne performanse, romanesknemu junaku predstavi miselno ozadje delovanja družbe, ki ne dopušča individualnega pogleda na svet:
»Ampak alternative ni, kajti tudi alternativa je le neki sistem – lahko ne hodiš v službo in si anarhist in upornik, ampak v socioloških knjigah si omenjen v dveh stavkih, ki povedo vse o tebi. Lahko si umetnik, ki je kritičen do oblasti in načina življenja svoje generacije, ampak tudi tako postaneš nek trend, kateremu sledijo tisti, ki so se odločili slediti trendu drugačnosti. Biti drugačen je le izgovor za to, da se laže definiraš. Drugačnosti pa ne moreš definirati. Naše življenje je sestavljeno iz vnaprej pripravljenih kock, ki nam jih servirajo na vsakem koraku. Naša življenja sploh niso več naša.«
Bralcu je jasno, da tudi komuna, v kateri svoj prostor najdejo ubijalec lastnega očeta, homoseksualec, slikar s krvjo, hči posiljevalca, pobegli kaznjenec in podobni, ne more doseči svojega cilja. Ko se ob koncu romana za trenutek zazdi, da jim je uspelo, se svet, ki so ga postavili na glavo v svoji cameri obscuri, ponovno postavi na noge na TV-ekranih, ki kažejo posledice dogajalnega vrhunca romana. Sistem se vzpostavi, izstop ni mogoč, četudi si čudak, individualist, slikar s krvjo.
Delovanje Bertove komune ne uspe, zato so izničene tudi vse možnosti, da bi roman postal manifest za mlado generacijo. Neuspeh komune pa nikakor ne more izničiti romanove zgodbenosti, ki potrdi, da bi bila za roman primerjnejša žanrska oznaka roman o času. Tudi glavni junak noče pofukati cimrove punce, čeprav ga le-ta skoraj prisili v spolni odnos, svoje ravnanje pa junak obrazloži z mislijo: »Fuk z njo bi bil brez zgodbe.« Roman o času Camera obscura temelji na zgodbi, dokumentira občutja mlade generacije in seveda dopušča tudi družbenokritično soočenje z današnjim časom, saj tematizira pasivnost mladine, preprečevanje individualnosti s strani nepopustljivega sistema, medijsko izpostavljenost in vpliv medijev. Z zanimivo zgodbo pritegne tudi manj zahtevne bralce, navduši pa s prepletanjem nevsakdanjih zgodbic, ki jih avtor, katerega ime se je že usidralo v slovensko literarno sceno, spretno vodi k ultimativnemu koncu. Je sveže literarno pričevanje o času, v katerem živijo tako mladi kot stari.
Slovenske literarne elite (beri: mafije)
Pred kakima dvema letoma je na Slovenskem potekala zelo obširna debata o elitizmu v družbi. Nekateri so poskušali celo dokazati, da elit nimamo, drugi so jih našteli mnogo. Sam na tem mestu ne nameravam obuditi že izpetega razpravljanja, želim pa posvetiti pozornost t. i. umetnim elitam. Kot umetne sem jih poimenoval zato, ker sem mnenja, da so te skupine kljub temu, da v samem jedru izkazujejo elitizem, združene predvsem iz dveh razlogov – zaradi reklamiranja in kovanja dobička.
Moj zapis je posledica »odkritja« zapisa Denisa Poniža z naslovom O (ne)kompetentnosti slovenske literarne kritike, ki sem ga odkril v kupu starejših izdaj Jezika in slovstva (št. 5, 2003) in ki je končno potrdil moja opažanja o delovanju slovenskih literarnih krogov.
Literarna kritika v dveh okvirih
Poniž v svojem sestavku sicer izhaja iz primerjave literarnih kritik v dveh različnih kronotopih. Na kratko naj predstavim, da je v literarni kritiki v času prejšnjega režima videl kontrolni instrument režima, ki vzdržuje enoumje. Tak kritiški sistem pohodi vse, kar bi lahko zamajalo takrat uveljavljen družbeni sistem – to velja tako za posamezna nekonvencionalna literarna dela kot tudi za literarno kritiko, ki je taka dela odobravala. Tako so se ustvarila plodna tla za režimskega avtorja, a tudi za režimskega kritika, ki pravzaprav skupaj ustvarjata kanon. Na kratko omeni ne(kompetentnost) kritikov, ki so delovali v službi enoumja, spopad idej Ziherla in Vidmarja ter tudi način, kako so se nekonformistični kritiki izogibali neformalni »cenzuri«.
Po 1990 je sledil preobrat. Literat na literarnem področju več ni bil podvržen eni sami resnici, ampak je v svetu različnih idej moral iskati nove poti. Tudi knjiga in avtor postaneta tržno blago, ki le s presenetljivimi, a ne preradikalnimi prijemi išče pozornost kar največjega števila bralcev, literarna kritika pa bi morala v takem boju različnih idej pravzaprav postati nerelevantna, saj nima ideološkega ozadja, po katerem bi vrednotila literarne zapise, ker umetniško besedilo služi eni idej sedanjih kronotopov.
Skupaj so močnejši
Ker se sistem enoumja ob takih izhodiščih težko vzpostavi, je bilo treba poseči po drugih instrumentih. Tudi Poniž ugotavlja, da so se začele oblikovati literarne skupine; zbirajo se okrog kulturno-literarnih revij, raznih komisij za podeljevanje nagrad (število literarnih nagrad se povečuje tudi iz tega razloga), v založbah ter tudi na lokalni ravni. Te umetne elite nadomeščajo nekdanji enoumen idejni sistem v takem smislu, da svoje avtorje in produkte – tako jih lahko mirno imenujemo – promovirajo. Zanimivo je, da člani posamezne skupine prevzemajo v njej različne vloge: tako je pri enem projektu nek član urednik, drugi piše spremno besedo, tretji za literarno revijo in vsaj en dnevnik in en tednik napiše (seveda pozitivno) kritiko, četrti je avtor, peti pa avtorja prijazno intervjuva ter intervju objavi, šesti priredi literarni večer. Delovanje seže vse do članov žirije pri podeljevanju literarnih nagrad, posledično seveda do nagrad, nato pa tudi pot do državnih subvencij ni več dolga. Kmalu napoči še čas za natis antologije, čez čas si podelijo še nagrade za esejistične dosežke. Pri naslednjem projektu se vloge zamenjajo, pristop ostane enak, korist pa imajo zmeraj »naši«.
Tako kanoniziranje je skrajno problematično
Pot v kanon nekemu romanu, ki je nastal na zgoraj opisani kulisi, je pravzaprav omogočena že v štartu. Izjemno je promoviran, zato ima ogromen odziv v periodiki. Literarnokritiški opisi so začuda zelo pozitivni, zato niti ne razpira vprašanj, ob katerih bi se lahko brusila mnenja tako v časopisju kot v odnosu med avtorjem in bralcem. Z antologijami se formalno kanonizirajo in si s tem tudi postavijo temelje za svoje nadaljnje objave. Vprašanje je, ali bodo taka literarna dela preživela sodbo časa.
Na srečo se z literarnimi deli ukvarjajo tudi univerzitetni znanstveniki, ki s svojimi širokimi instrumentariji znajo prečesati slovensko literarno sceno. Problem pri njihovem delovanju pa leži v tem, da že v izhodišču literaturo ocenjujejo s časovne distance, ki se sicer zmeraj bolj manjša, a je za sočasno spremljanje literarnega dogajanja seveda prepozno. Tudi njihova pojavljanja v medijih so preredka, vendar se pri tem že spet postavi vprašanje, ali elitistične lovke sežejo tudi v najkvalitetnejša uredništva.
Odprimo oči!
Slovenski literarni prostor na žalost ni tako velik, da bi se te umetne elite med sabo udarile, kot se to recimo dogaja v nemškogovorečem prostoru. Tudi za samostojne literarne kritike je tako ozračje neprijazno. Najprej imajo omenjene skupine svoj literarnokritiški sistem, po drugi strani pa znajo napasti vsakega kritika, ki se ostreje loti promoviranega dela, zato kolesje sistemov lahko posameznika hitro zdrobi. Prav parcialnost literarne kritike je na daljši rok najbolj škodljiva ta literarni razvoj, saj je v njeni naravi, da spregleda vrsto literarnoteoretičnih pristopov, ki jih seveda tudi naslednjič ne upošteva.
Tudi taka javna razmišljanja v njihovih krogih pomoje niso ravno dobrodošla. Zelo dobrodošlo pa bi bilo, če bi tudi bralci podrobneje spremljali, kaj se na tem področju dogaja. Že hiter pogled na ime avtorja intervjuje ali spremne besede pove veliko. Opazujte, presenečeni boste.