Vroči stol po ameriško
V glavni vlogi v 60 minutes na CBS pred kakim tednom je George Tenet, nekdanji direktor obveščevalne agencije CIA. V času predsedovanja Billa Clintona je bil lovec na Bin Ladna, v času sedanje Busheve administracije pa sta se med Tenetovim direktovanjem CII pripetila dva največja spodrsljaja v zgodovini te obveščevalne agencije: enajsti september in vojna v Iraku. Ko je leta 2004 preiskovalni novinar Bob Woodward v knjigi Plan of Attack razkril, da je ob koncu leta 2002 prav Tenet predsedniku Bushu zagotovil, da so dokazi za obstoj orožja za množično uničevanje v Iraku dovolj trdni (t. i. afera slam dunk), je poleti 2004 Tenet odstopil z mesta direktorja CIE.
V intevjuju govori o lovu na Bin Ladna, o slabem sodelovanju s sekretarko Riceovo, enajstem septembru, Afganistanu in Iraku, zagotavlja, da v Guantanamu med zasliševanjem zapornikov niso mučili. Ob intervjuju se še postavlja vprašanje, ali je odmeven televizijski pogovor izkoristil samo za propagiranje svoje knjige At the Center of the Storm: My Years at the CIA.
Omeniti pa je še treba, da si oskarja za najboljšo stransko vlogo v tem intervjuju zasluži res odlični izpraševalec Scott Pelley. Oglejte si …
Ko Meryl še zadnjič zapoje Altmanu
Sicer na kanadski različici na lastne oči preverjeno obstaja Amerika, ki jo premalo poznamo in ki skriva v sebi najdragocenejše kulturne zaklade. Zaradi trenutne svetovne politične situacije smo prepogosto zavedeni, da je Amerika le kup nakupovalnih centrov, vasi s ponudniki hitre prehrane, ogromnih enoličnih predmestij in svetlečih downtownov. Na srečo na ameriškem podeželju še obstajajo ljudje, ki sedijo pred hišo na verandi, zazrti čez širna polja v sončni zahod, in že iz folklore po radiu poslušajo prenos baseballske tekme.
V ta svet in nekaj desetletij nazaj se je po svojo zadnjo snov podal režiser Robert Altman. Enkrat tedensko zvečer takrat namreč ni bil čas za baseball, ampak za zelo priljubljeno radijsko oddajo A Prairie Home Companion. Nastal je netendenciozen film, imenovan tudi Last Radio Show, o skupini zanesenjakov, ki so v gledališču sredi minnesotske prerije v živo ustvarjali radijsko oddajo, ki je našla svoje poslušalce v romantičnem poslušalstvu Osrednjega zahoda. Gledalec je priča le zadnji oddaji, ki jo utečeno moštvo še zadnjič pred podrtjem gledališča in ukinitvijo oddaje lastnoročno sproducira od glave do pete – od reklam, do novic in glasbenih vložkov. Odvijeta se kaos za kulisami in profesionalna izvedba, ki je niti nepričakovana smrt ne vrže s tira. Bistvo zgodbe ni v pričakovanju, ali bodo gledališče res podrli ali pa ga bo po čudežu rešil kar angel v belem, marveč v pripovedi: Altman se je v hommageu raijskemu mediju še zadnjič izkazal kot mojster insceniranja vzdušja, čustev, ko se 105-minutna mešanica humorja, glasbe, pikre kritike in kančka melanholije zdrvi skozi oči v možgane.
Meryl je zakon
Posebna odlika filma je vrhunsko kombiniranje pesemskih besedil z dogajanjem v zaodrju, celoten film pa je prežet s skrbno izbranimi pesmimi, ki so vsaka zase vrhunec celotne predstave. V vlogi ene od The Johnson Sisters sedaj tudi s fantastičnim petjem preseneti Meryl Streep:
Najboljše pride po koncu
Še vedno pod vtisom kratkočasne pripovedi je za gledalca zelo pomembno vedeti, da je radijski show z imenom A Prairie Home Companion nastal leta 1974. Vodi ga Garrison Keillor, ki je v Altmanovem filmu odigral samega sebe in prispeval tudi scenarij. Tako je: vodi ga – show je namreč še vedno na sporedu vsako soboto med peto in sedmo uro popoldne po centralnem ameriškem času. Napogosteje ga snemajo v mestu St. Paul v Minnesoti v Fitzgerald Theatre, občasno pa gostujejo tudi drugod. Tedensko mu na čez 500 radijskih postajah prisluhnejo skoraj štirje milijoni poslušalcev.
Vihar roso le spremeni
Štefanecu je v zgodovinskem romanu uspelo v splet resničnih dogodkov z začetka prejšnjega stoletja prefinjeno vpeti zgodbo o posamezniku, ki ga je vihar časa kruto pretresel, a mu orientacijske karte življenja ni uspel iztrgati iz rok.
Lani je jesensko literarno bero z romanom Republika jutranje rose, ki je izšel v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi, dopolnil tudi Vladimir P. Štefanec. Sicer deklariran Ljubljančan, rojen leta 1964, je svojo mladost preživel v Murski Soboti, ki je s svojo zgodovinsko podobo tudi relativno precej realen temelj kulise romana, saj avtor bralca čisto na koncu le-tega pouči, da se je še kot mlad fant potikal po zapuščenem judovskem pokopališču na obrobju Murske Sobote. Pozneje so ga zanimale gostilniške debate o skoraj že mitični Murski republiki, še kasneje pa zgodovina, ki je bila v prvih dveh desetletjih 20. stoletja na tem območju razgibana kot le malokje. Odločilen zagon za nastanek romana pa je prispevala novica o avtomobilski nesreči v Sóboti leta 1913.
Kakor je bila ta avtomobilska nesreča usodna za nastanek romana, tako tudi njena literarizirana inačica predstavlja največji zasuk v usodi glavnega junaka Augusta Lamma, domačina, ki je po študijskih letih na Dunaju v rodni Sóboti zasedel ugledno sodniško mesto. Zavidanja vredno delovno mesto pa ni bila edina Lammova značilnost, ki ga je razločevala od soboške skupnosti. Bil je namreč tudi pripadnik judovske manjšine v Sóboti, rad je pogledal za učiteljico češkega porekla Ano Lansky, posedoval je francoski športni avtomobil, bral francoske modne žurnale, rad si je privoščil konjak. Od sodelavcev na sodniji se je razločeval po tem, da si je edini pravniško izobrazbo pridobil na dunajski univerzi, torej v avstrijskem delu avstro-ogrske monarhije, medtem ko so njegovi stanovski kolegi študij končali v Pešti. Omenjena avtomobilska nesreča je res bila najočitnejši dogodek, ki je spremenil Lammovo življenje, a vendar se je v razglabljanju o poteh usode spraševal, če napaka ni bila storjena že prej. Bi moral namesto na Dunaj v Pešto? Je bilo avtomobil res treba kupiti?
August Lamm je bil individualist, neke vrste osamelec, ki se je vzpenjal nad soboško ravnico in ki po drugi strani ni hotel delovati vzvišeno. Ker je bil eden najboljših študentov svoje generacije – celo najboljši v rimskem pravu – bi svojo kariero zagotovo lahko nadaljeval na velikomestnem Dunaju, vendar je bil v rodno Sóboto preveč močno vkoreninjen.
»Po drugi strani pa je čutil, da je nepovratno zraščen s tem mestom, da se je tako navadil na opojni mir, ki je vanj z vseh strani vel iznad rodovitnih ravnic, da bi bil brez njega kakor pohabljen.« (49)
Njegovi stoični drži je botrovala precejšnja filozofska razgledanost. Ko je razmišljal o urejenosti sveta, je ob branju Dnevnika cesarja Marka Avrelija spontano vstopil v dialog s filozofom, ki ga je pripeljal do zaključka, da človek je vpet v pravično kozmično strukturo. Ta pravičnost pa se v romanu kaže na dveh ravneh, ki iz kvazisveta skozi bralno izkušnjo segata v bralca. Razlika med njima je le, da je s citiranjem izrekov rimskega prava prva izražena zelo neposredno, medtem ko se na metaforični ravni, ki pa jo bralec mora sam prepoznati in razvozlati, s tudi naslovno metaforo rose pravična in dokončna kozmična urejenost sveta kaže, se razume, bolj zakrito.
Pot po rosi
Po naslovu se rosa prvič pojavi na novem avtomobilu, kapljice so drobne in lesketajoče. Take so tudi takrat, ko se Lamm vrača iz Turopolja, kjer je ubogi družini odnesel nekaj denarja za otroke. Ko se v Turopolju spre s sosedi družine, se ne počuti prav nič dobrodošlo, zato mu je rosa v temnem jarku edina domača stvar, torej še zmeraj nekaj lepega, nežnega in lahkega. V pozni jeseni pa slana, zamrznjena rosa, v temnem večeru ustvari strašljivo ozadje goreči metli, ki se premika po dvorišču. Simbolnost rose se še stopnjuje, saj časopisi v Sóboto prinašajo novice o krvavi rosi, ki je besnela po Evropi. Prav krvava rosa je spremenila perspektivo, s katere je Lamm roso opazoval. Z nižje perspektive je imel možnost spoznati njeno odvisnost od zunanjih vplivov, a navkljub vsemu je bila osnovna lepota rose tudi tukaj prisotna. Po presenetljivem pogrebu pa se rosa ne pojavi, se pa duše po smrti kot rosa dvigajo proti nebu in tam ustvarjajo Republiko jutranje rose, zato bi si Lamm na svojem grobu za nagrobnik najraje zaželel le roso. Na koncu romana pa najverjetneje res iz Republike jutranje rose pada zlati dež, na katerem Lamm skupaj z Markom Avrelijem zre v urejeno prihodnost usode.
Pisatelj Štefanec
Vladimir P. Štefanec je z novim romanom ponovno posegel po preizkušenem receptu, saj je za obravnavo tematike izbral med bralci zelo popularen žanr – zgodovinski roman. V svojih prvih literarnih delih se je dvakrat odločil za kriminalko (Morje novih obal, 1991, Sprehajalec z nočnih ulic, 1994) in enkrat za potopis v obliki kratkih zgodb (Pariške zgodbe, 1998). Le njegov zadnji roman, ki si je prislužil tudi nominacijo za kresnika, Viktor Jelen, sanjač, 2002, je žanrsko težko določljiv. V Republiki jutranje rose se v verističnih opisih pogosto premakne tudi v junakov notranji prostor, kar rezultira v podrobnem psihološkem in filozofskem portretu Augusta Lamma.
Novost in hkrati tudi presenečenje za Štefanečeve redne bralce bo prav gotovo slog, ki v primerjavi z njegovimi prejšnjimi stvaritvami ni tako svež in ne omogoča tako zelo hitrega branja, a je v primerjavi z mnogimi slovenskimi avtorji še zmeraj dovolj enostaven. V tej enostavnosti pa se skriva tudi odlika Štefanečevega pisanja, ki je najbolj prišla do izraza v Pariških zgodbah, saj Štefanec s poenostavljenimi besedami – a da ne bo pomote, še zmeraj z zelo izčiščenim besediščem in prefinjenim slogom – zna za- in razvozlati zahtevnejše filozofske dileme.
Kako hitro hodimo Slovenci?
Da ljudje v mestih živijo hitreje, ni revolucionarno odkritje. V manjših naseljih ne tekamo za avtobusom, ne mudi se nam ujeti zadnje plačane minute na parkirišču, ne tekamo čez cesto med kolono avtomobilov, ne lovimo zadnjih izdihljajev zelene luči na semaforju, ne skačemo s kolesarskih stez. Kako hitro hodijo ljudje v 32 mestih po svetu, tudi v Ljubljani, pa je izmerila sicer enostavna raziskava, katere najpomembnejši rezultat je, da dandanes ljudje v mestih hodijo za kar 10 % hitreje kot v devetdesetih.
Zagreb pred Ljubljano
Raziskovalci so merili čas na 60 čevljev (18,3 m) 35 moškim in ženskam v 32 mestih. Najhitrejši so Singapurci, ki navedeno razdaljo prešprintajo v 10,55 sekundah, sledijo prebivalci Kopenhagna in Madrida. Zadnje mesto zasedajo prebivalci Blantyreja v Malaviju, ki za dobrih 18 metrov potrebujajo trikrat več časa kot Singapurci (31.60 s).
S slovenskega vidika je zanimivo, da se je Ljubljana z rezultatom 12,76 s znašla na osemnajstem mestu med Stockholmom in Tokiom. Očitno pregovorna zavzetost slovenskega naroda in balkanski duh Zagrebčanov s to raziskavo nista potrjena, saj so prebivalci hrvaškega glavnega mesta od naših na kratke proge hitrejši za dobre pol sekunde (12,20 s).
Več.
Slovenski svet na splet!
Najbrž je za slovensko besedo celo dobro, da je beseda že od vsega začetka pri Bogu, kot je zapisano takoj na začetku Evangelija po Janezu. Bojim se namreč, da bi jo Slovenci v navalu strahu, da nam bo jezik umrl v lastnih rokah, v mnogih primerih najraje kar odvrgli. Le kako drugače si je mogoče razlagati predapokaliptične strahove, ki jih mnogi borci za lep domač slovenski jezik širijo, ko je praviloma le na videz ogrožen njegov obstoj.
Pred leti se je kapitalizmu in pop kulturi pri širjenju sodobne lingue france pridružila fantastična iznajdba – internet oz. pristno po domače svetovni splet, ki je bil priročen izgovor za nove shizofrenične napade. Občutje ogroženosti lastnega jezika in skrbi za materni jezik ob tem pojavu ne sme presenetiti, če le spomnim na prigodo s seminarja na fakulteti, ko so študentke ob problemu, da (takrat pač) mobilni telefoni ne omogočajo pošiljanja sms-ov v pravilni slovenščini, ker ne izpišejo slovenskih znakov za šumevce, celo predlagale – v dobro lastnega jezika! – ponoven vzpon bohoričice.
Ko se je pojavil internet z milijardami besedil, so že preventivno začeli z oživljanjem slovenske pisane besede. Bilo je namreč jasno: še preden bo slovenski jezik dokončno izumrl, bo vojno za bralce s spletom izgubila knjiga. Dandanašnji več nikogar ne zanima, da je branost, merjena predvsem s knjižnično izposojo, v porastu, pomembno pa je tudi zamolčati vsakodnevno nastajanje množice slovenskih besedil, ki jih brez interneta ne bi bilo (forumi, blogi ipd.). In kje je tu povezava s knjigo?
Ljubiteljem knjig so še pred leti ekskluzivne poglede v delavnice literarnih ustvarjalcev omogočale le peščica elitnih literarnih revij (Sodobnost, Literatura itd.) in temu namenjene časopisne rubrike, danes pa spletni bralci celo sodelujejo pri nastanku e-romana Ferija Lainščka za naslovom E-junak našega časa. Na pomurskem informacijskem portalu Sobotainfo.com dele gotske novele Pontifikat redno objavlja Robert Titan Felix, v spletne vode pa se je podala tudi avstrijska nobelovka Elfriede Jelinek, ki na svoji spletni strani daje v branje prva poglavja zasebnega romana Zavist (Neid).
Koga je še strah?