Soriano za 136 milijonov pri Cubsih
Finančni vložki v igralski kader v profesionalni baseballski ligi MLB so poleteli v višave. Potem ko je Boston prejšnji teden japonskemu klubu Seibu Lions ponudil kar 51,1 milijonov odškodnine za metalca Daisukeja Matsuzako, ki v profesionalni ameriški ligi nima za sabo niti enega meta, mečejo denar skozi okno tudi pri Chicago Cubsih, kjer bodo v naslednjih osmih letah Dominikancu Alfonsu Sorianu plačali kar 136 milijonov dolarjev (v povprečju 17 na leto).
Je Soriano res vreden tega denarja?
V Chicagu očitno mislijo resno. Po katastrofalni sezoni 2006 (66-96) se klub z Wrigley Fielda mora nujno čimprej pobrati, da ne izgubi stika z mestnimi rivali Chicago White Sox. Prvi koraki so že narejeni. Prvi korak je bil storjen s podpisom pogodbe z izkušenim trenerjem Loujem Piniello, pomembno je bilo tudi podaljšanje pogodbe z Aramisom Ramirezom na tretji bazi, ki je s klubom sklenil novo petletno pogodbo v vrednosti 75 milijonov dolarjev. V tem okviru je Soriano tista oseba, ki lahko da Cubsom odločilen nov zagon tako v napadu kot pri marketingu.
Ne moremo zanikati, da Soriano ima nesporne kvalitete v napadu. V sezoni 2006 je ob povprečju .277 dosegel kar 46 homerunov in ukradel 41 baz, kar mu je omogočilo vstop v družbo 40-40, ki pomeni, da je igralec v sezoni dosegel najmanj 40 homerunov in 40 ukradenih baz. V zgodovini baseballa je to uspelo le še Cansecu (1988), Bondsu (1996) in Rodriguezu (1998). Le še ena uspešna sezona mu manjka, da se na prvem mestu družbe 30-30 izenači z obema Bondsoma, Bobbyjem in Barryjem, na prvem mestu lestvice s petimi sezonami 30-30.
Vendar so omenjeni podatki le del resnice. Kot izjemno hiter igralec je Soriano primeren kot prvi odbijalec svoje ekipe, saj ga metalci nočejo s štirimi zgrešenimi meti poslati na prvo bazo, ker se lahko z ukradeno bazo kmalu pojavi že na drugi. Kot je znano, sledijo na mestih 2-3-4-5 najboljši odbijalci, ki že s solidnim zamahom lahko omogočijo Sorianu dosežek prve točke. Zato mu mečejo precej uporabne žoge, ki ob najmanjši napaki lahko pristanejo na tribunah. Do tukaj vse lepo in prav. Največja Sorianova hiba pa je njegova agresivnost, pravzprav celo nepotrpežljivost, ki pa ni dobra lastnost prvih odbijalcev (lead-off batter). A to še ni vse: Soriano je katastrofalen obrambni igralec, ideja Chicaga s Sorianom na zahtevni obrambni poziciji srednjega zunanjega se bo najbrž končala ali kmalu ali pa klavrno.
Najbolj mora skrbeti, da po eni strani sicer odličen, a vseeno igralec z veliko napakami dandanes lahko računa na kar 17 milijonov dolarjev letno. Zanimivo bo spremljati ponudbe še dvema ostalima prostima visokokalibrskima igralcema na trgu – Carlosu Leeju in J. D. Drewu. Ne gre pa zanemariti tudi pogajanj Toronta z Vernonom Wellsom, ki se mu pogodba izteče sicer šele naslednje leto, a si ga v Torontu želijo vezati z novo dolgoročno pogodbo. Wells je v primerjavi s Sorianom razred višje, saj doseže več točk z bistveno manj homeruni, kar je tudi dokaz, da igra bolj za ekipo kot pa za lastno statistiko, krasi pa ga tudi vrhunska obramba na srednjem zunanjem – nenazadnje je v zadnjih treh letih za obrambo prejel kar tri zlate rokavice.
Manjka še precej
Problem Chicaga s proračunom nad 100 milijoni letno očitno ni v denarju, ki ga bodo pa prisiljeni porabiti do konca, da bodo odpravili probleme na igrišču. Kot že rečeno, metalci zaradi Soriana ne bodo deležni boljše obrambe, ki je za višje cilje nujno potrebna. Tudi zato je Cubsom jasno, da morajo veliko investirati tudi v metalce, ki že pred eksplozijo cen niso bili poceni. Chicagovo rotacijo vodi odlični 25-letnik Carlos Zambrano, ki mu želijo dodati vsaj dve zanesljivi roki. Vihanje nosov nad petletno pogodbo v vrednosti 55 milijonov, s katero je lani najkvalitetnejšega lanskega free agenta A. J. Burnetta v svoje vrste zvabil Toronto, je zgodovina, saj bodo ob močnem zanimanju klubov povsem povprečni prosti začetni metalci tipa Padilla, Lilly, Meche letos zahtevali vsaj 10 milijonov letno, kvalitetna Schmidt in Zito pa celo okoli 15 milijonov. Seveda vsi računajo tudi na vsaj štiriletne pogodbe.
Cubsi vlagajo veliko (ciljajo še na Schmidta in medbaznega Julia Luga), a brez ekipnega duha kljub ogromnemu proračunu v baseballu ni uspeha. Poglejmo samo k NY Yankeesom! Zaenkrat so Cubsi na naslovnicah vseh ameriških medijev, zagotovo bodo tam tudi naslednjo jesen – le razlog še ni povsem jasen.
No Comments
Be the first to comment!