Rumeni so izbrali spor
Ob četrtkovem izidu politične avtobiografije Gerharda Schröderja z naslovom Odločitve je rumeni dnevnik Bild v današnji izdaji prvi objavil odlomke iz knjige in bo z začeto prakso nadaljeval do petka.
Začetek je bil povsem v rumeni maniri, saj so uredniki izbrali poglavja o Schröderjevem sporu s finančnim ministrom njegove prve vlade iz leta 1998 Oskarjem Lafontainom, ki je le nekaj mesecev po začetku sodelovanja v vladi odstopil zaradi nestrinjanja s finančno politiko tedanjega kanclerja. Medijem zelo ljub Schröder je z velikim pompom stopil tudi na svetovni politični oder: že pred začetkom vladanja je podpiral ustanovitev Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu, v prvih mesecih vladanja pa je kljub nasprotovanju leve opcije v lastni stranki SPD ter Zelenih v koaliciji obljubil nemško pomoč Natu pri bombardiranju Jugoslavije. Lafontainu, nasprotniku Natovega napada, je šlo tudi v nos Schröderjevo omejevanje t. i. ekološkega davka, ki je bil uveden zaradi zmanjšane obdavčitve plač. Ker je sam tudi hrepenel po profiliranju na svetovnopolitični sceni, je na pri Evropski centralni banki podprl zmanjšanje obresti, čimer se Schröder ni strinjal in ministra napadel tako na sestanku koalicije kot tudi v medijih. Predvsem medijskega linča Lafontaine ni prenesel, zato je marca 1999 odstopil kot finančni minister in tudi kot poslanec.
Z ramo ob rami z dušo stranke
Schröder v svoji knjigi navaja, da je bil Lafontaine hrbtenica predvolilne kampanje na volitvah 1998, predvsem je bil duša stranke in odličen retorik, ki je tako argumentativno kot s svojim zanosom in s svojo vero v povedano znal prepričati volivce. Zato je bilo Schröderju po Lafontainovem odstopu takoj jasno, da volilnega rezultata (SPD 40,9 %, Zeleni 6,7 %) rdeče-zelena koalicija ne more več ponoviti.
V luči slovenskih lokalnih volitev je relevantno, kako zelo je prisotnost politika-ikone v določeni stranki za dosego dobrega volilnega rezultata pomembna. Nenazadnje je Jankovičev uspeh v Ljubljani tudi delni dokaz za to, da neodvisni politik-ikona lahko z lahkoto premaga ne samo stranko, pač pa celo navezo strank. Razmišljanja o koncu strankokracije so seveda na mestu, in to še posebej ob lokalnih volitvah, kjer se volivci pogosteje odločajo za podporo kandidatu posamezniku kot pa strankarskemu kandidatu. Tezo tudi nazorno potrjuje ogromno število županov iz vrst Slovenske ljudske stranke, ki pa ji na državnozborskih volitvah ni manjkalo veliko, da bi ostala brez poslanskih sedežev (izid leta 2004 le 6,82 %).
No Comments
Be the first to comment!