Mitja Podgajski, blog

Tri murskosoboške srednje šole imajo vedno več skupnih točk. Upadanje vpisa, prostorska vprašanja in težave pri imenovanjih ravnateljev. Mestni svet je na eni izmed prvih sej izrazil skrb nad upadom vpisa v soboško gimnazijo in pred soglasjem k imenovanju ravnateljice zahteval od edine kandidatke, da pripravi podrobno analizo dosedanjega dela. Tudi na srednji poklicni šoli si želi postati ravnatelj le en kandidat. Ludvik Sukič, dosedanji ravnatelj, je član SDS, ki je sicer javno skeptičen do načrtov ministra, člana iste stranke. Ob mnogih polemikah in nezaupnici mestnega sveta, si je Sukič podporo članov sveta zavoda zagotovil. Razpis za ravnatelja Srednje ekonomske šole pa je postal prava nadaljevanka, če ne že resničnostni šov. Po večih neuspešnih poskusih imenovanja so končno podelili mandat novemu ravnatelju in direktorju in tako je na prvi pogled kazalo, da bo dve desetletji ravnateljevanja Štefana Harkaia leto pred vselitvijo v novo šolo prekinil mnogo mlajši mag. Beno Klemenčič. Ker se pri tolmačenju slovenskih zakonov vedno znova naleti na spolzka tla in si jih vsaka stran lahko razlaga po svoje, pri mnogih vprašanjih pa si niti vladni organi niso enotni, je tudi to imenovanje ostalo odprto. Namreč Harkai se je pritožil in uspel. Pomembni problemi pa med vsem tem časom čakajo pred vrati soboških srednjih šol. Čakajo na potrjene mandate in kdorkoli bo šolam ravnateljeval, delo ne bo enostavno. Med drugim se poraja vprašanje, kam bodo bodoči srednješolci sploh hodili v šolo, morda bodo skupno združeni na noršinski cesti, in v katere programe se bodo še sploh lahko vpisali.

Mitja Podgajski

V naši pokrajini se dogajajo opaznejši medijski premiki. V zadnjem letu se je zgodilo več kot desetletja dotlej, kar bi v duhu demokratičnosti pomenilo le dobro. Najprej je največja pomurska medijska hiša doživela znatnejše lastniške spremembe, saj je pomemben delež njihovih delnic pridobila medijska hiša Dnevnik, ki zaenkrat še ni prestopila večinskega praga. Nemalo vprašanj in predvsem mnogo špekulacij povzročajo te spremembe. Za tem je brezplačni časopis Dobro jutro postal prvi resni tujek v pomurski medijski trdnjavi. Bralci se na brezplačnik dobro navajajo, kar opažamo tudi njegovi lokalni ustvarjalci. Sobotni izid jim ugaja. Kot pravi urednik, je Dobro jutro časopis, ki ga preberete v soboto ob jutranji kavi. Mnogi so se ob prejemu prve pomurske številke časopisa spraševali ali gre spet za eno izmed reklamnih akcij in kdaj bodo prejeli položnico za naročnino. Položnice seveda ne bodo prejeli, saj so brezplačniki preizkušen model izdajanja časopisov, ki jih v celoti plačujejo oglaševalci. In vsekakor bo v smeri brezplačnikov v Sloveniji in tako tudi v naši regiji še mnogo narejenega. Tudi lokalno glasilo mestne občine, ki ga prejmejo gospodinjstva brezplačno in ga v celoti financira občinski proračun, je ob izidu tokratne številke napovedalo spremembe. Namreč četrtletnik postaja mesečnik z ažurnejšimi informacijami in kompletno barvno vsebino. Bralci časopisov z lokalno vsebino tako dobivajo možnost izbire. Spremembe povzročajo tudi spletni mediji, ki eksponentno pridobivajo na branosti ter dokazujejo, da informiranje več ni stvar priviligiranih posameznikov, temveč stvar skupnosti.

Mitja Podgajski

Med tem, ko je murskosoboški mestni promet na vzhodnih vpadnicah zaradi otvoritve diskontne trgovine v preteklem tednu obstal, je del javnosti delil pomisleke o smotrnosti tolikih trgovin. Borci proti novim nakupovalnim centrom in trgovinam v Murski Soboti, saj bi naj te rasle kot gobe po dežju, so se oglasili tudi tokrat. In zgleda, da imajo celo nacionalno mrežo istomislečih.  Taki pomisleki so tudi stalnica predvolilnih shodov posameznih kandidatov, ki nekaterim konzervativnim volivcem ponujajo najbolj zabaven populizem, a si s tem delajo medvedjo uslugo. Res se da o potrošništvu razpravljati ure in ure, a časi mestnih trgovin, predvsem tistih z živili, so za nami. Nesrečna zgodba soboškega Potrošnika je zgodovina, a spomnimo se, da je mnogo Pomurcev zaradi cene in ponudbe z veseljem nakupovalo v obmejnih avstrijskih trgovinah in to tudi v  tistih, ki danes delujejo pri nas. Sedaj je stanje popolnoma drugačno. Slovenska mesta se že soočajo s problemom, kako v mestnih jedrih nasploh obdržati trgovine. Tistih z živili v mestnih središčih skorajda več ni.

Res je, trgovine ne prinašajo ravno horde delovnih mest, predvsem tistih ne, ki jih regija nujno potrebuje, prinašajo pa svojevrstne prednosti. Za občinske proračune je prihodek od investicij trgovcev več kot dobrodošel, nekaj dela dobijo še gradbeniki in oglasne službe medijev, največ koristi pa imajo ravno potrošniki. Več trgovin pomeni večjo ponudbo, večjo konkurenco, ki praviloma vodi k nižjim cenam. Že zadnje vesti pa potrjujejo, da bodo svojo usodo soboški nakupovalni centri in trgovine krojili sami, saj kupci nagrajujejo le najboljše.

Pa jo imamo. Porodnišnico namreč. S tem je epilog dobila zgodba, ki se je kot jara kača vlekla že skoraj desetletje od tega, ko je žegenj projektu dala tedanja vlada in konkretneje od položitve temeljnega kamna spomladi leta 2001. Svojo podobo je porodnišnica dobila hitro – v naslednjem letu, tako da je na čast otvoritve bolnišnice upal že tedanji minister Keber. A vendar so finančni in drugi zapleti okrog opreme pustili Pomurke čakati še pol desetletja. Čeravno je škarje in platno imela v rokah vlada, smo Pomurci v teh letih lahko praktično spoznali vrednost našega birokratskega aparata in odnosa države do pomurske regije. Ta pa je, milo rečeno, presegel vse meje dobrega okusa, čeprav je bil naše gore list tudi marsikateri pomemben državni funkcionar. Vsaka nova nabava je rodila nove pritožbe dobaviteljev, ki so se kar kopičile. Gordijskega vozla pomurska volilna baza ni mogla presekati niti s podporo medijev in lokalnih predstavnikov. Med vsem tem časom, pa so pomurske porodnice rojevale v pogojih, katerih si ne predstavlja noben uradnik, ki je sicer po svoji dolžnosti pošiljal odgovore dobaviteljem in neutrudno ponavljal razpisne postopke. Sobe v posameznih delih porodnišnice so se ogrele na več kot 40 stopinj celzija, v njih ni bilo dovolj tekoče vode, celoten oddelek pa je premogel le dve stranišči. Prav zato mnoge porodnice izrekajo največ pohval ravno porodnišničnemu osebju.

Sodobna porodnišnica je najpomembnejša pridobitev regije v zadnjem desetletju. Kar dokazuje, da jih je bilo malo. Namreč gre za elementarno stvar, ki je v drugih regijah samoumevna. Prav tako, kot je to hitra cesta, katere otvoritev Pomurci nestrpno pričakujemo.

Tudi soboška javnost je vedno manj naklonjena delom podjetja Gratel. Opozarjanja svetnikov na pomanjkljivosti so v interesu vseh, v javnosti pa se odražajo povsem v drugačni luči. Gratel se bo vsekakor moral držati pogodbenih določil in Soboto spraviti v prvotno stanje v pogodbenem času. Za odnos domače javnosti do Gratelovih del, pa si je kriv tudi Gratel sam. Preden je prvič zarezal v soboški asfalt, ni meščanom nihče dovolj poljudno predstavil pozitivnih posledic položitve optičnih vlaken. Večina gospodinjstev bo tako lahko imela večjo in boljšo ponudbo, kar praviloma odraža nižje cene. Seveda pa tudi Telekom ni povedal zadnje besede. Ne le mesto, temveč celotna regija bi morala spodbujati čimprejšnjo uvajanje sodobnih informacijskih kanalov, tudi tam, kjer za to danes še ni ekonomskega interesa. Informacijska omrežja predstavljajo pomembno konkurenčno prednost. Komplementarna optični je vedno bolj aktualna brezžična visokohitrostna tehnologija WiMax, ki pa bi bila aktualna tudi v naši regiji. Da so brezžične tehnologije pomembna konkurenčna prednost, dokazuje Makedonija, ki se v uglednem tedniku The Economist redno oglašuje kot raj za tuje investitorje, saj je med drugim, verjeli ali ne, prva država na svetu, ki je v celoti pokrita z brezžičnim internetom. Ker pa je vsaka investicija povezana z večjimi vlaganji, je vzpostavitev sodobnega brezžičnega omrežja lahko odlična priložnost javno-zasebnega partnerstva, ki pa si lahko pomaga z regijskimi razvojnimi sredstvi in namenskim razpisom, ki ga v bo predvidoma v mesecu juniju objavila vlada za gradnjo odprtih širokopasovnih omrežij na ekonomsko manj privlačnih področjih.

V marcu je mnogo medijske pozornosti požela objava seznama stotih najbogatejših Slovencev po mnenju uredništva ene izmed slovenskih revij. Tudi Pomurci imamo na tej lestvici svoja predstavnika. Čeprav štejemo prebivalci dežele ob Muri več kot šest odstotkov slovenskih državljanov, pa na lestvici najbogatejših premoremo zgolj dva odstotka. Kar je glede na merljive kazalce razvitosti regije razumljivo. Najvišje, na 21. mestu, kotira znan podjetnik Stanko Polanič težak 21,7 milijonov evrov premoženja, na 65. mestu pa je javnosti manj znan Vlado Karoly, ki s svojim podjetjem GMT oskrbuje mnoge pomurske voznike. Seznam najbogatejših je tudi v pomurski javnosti sprožil vrsto komentarjev, med njimi pa so prevladovali tisti negativni. Kar me ne preseneča, saj gredo z roko v roki z izsledki sveže mednarodne raziskave GEM, ki pod taktirko delovne skupine dr. Miroslava Rebernika med drugim ugotavlja, da je Slovenija na področju kulturnih in družbenih norm v odnosu do podjetništva na predzadnjem mestu izmed 37 držav. Slabši odnos do podjetništva in uspehov, ki jih z lastnimi napori dosežejo posamezniki, ima le še Urugvaj. Za ruralna ali medijsko manj zastopana področja znotraj države, pa bi bili kazalci verjetno še občutneje slabši. Vsaka podjetniška aktivnost je povezana s tveganjem in sprejemanjem odločitev, del javnosti pa si zapomni vse prej kot to, da je pred dnevi nagrado Gospodarske zbornice za izjemne gospodarske in podjetniške uspehe prejel Pomurec Branko Kurbus in se tako postavil ob bok največjim slovenskim gospodarstvenikom. Tudi to, koliko delavcev ti podjetniki zaposlujejo in koliko vlagajo nazaj v okolje, mnogim ni mar.