Mitja Podgajski, blog

Časopisna kriza žanje pred sabo in Darwin bo pokazal zobe. Mnogo zapisov kritičnih medijskih analitikov in mislecev razpravlja o tem problemu. Oglasil se je tudi medijski gigant Rupert Murdoch, ki je zapisal: »Tradicionalna (medijska) podjetja se počutijo ogrožena. Prinesite spremembe na plano!« In kako je v Pomurju? Vestniku doseg posamezne številke upada, naročniki pa počasi, a vztrajno odhajajo ali pa se znajdejo na zadnjih straneh časopisa. Je kriv le čas? So krive nove generacije, je kriva konkurenca? Krivec je medij sam. Če je pred časom užival status edinega glasnika resnice v regiji, mu danes ta privilegij več ni dodeljen, vsaj v taki meri ne. Jutri bo morda prestopil meje rentabilnosti. Nekateri pravijo, da ga je povozil čas, saj mu branost prinašata le tradicija in osmrtnice. Jaz trdim drugače. Medij ima najboljše pogoje, da preneha stopicati na mestu in se sooči s časom. Ne le tehnično, temveč tudi vsebinsko.

Ko novinarji postanejo najpopularnejši Pomurci

Pa gremo po vrsti. Kritičnega ali celo strokovnega pisanja naš regionalni medij ne pozna. Ker deluje v konglomeratih povezanih družb in kapitala, je idejo o kritični misli izključil že davno tega, ko je v tej deželi mnogo bolj prevladovalo politično in nazorsko enoumje. Kritičnost kot taka se bere v temah, kjer se povzroča škoda zmeraj istim in na enak način. Ne gre pa tukaj za konstruktivno kritičnost, temveč v večini za bombardiranje s strani medija, kjer zapisi ne presegajo argumentacijske teže najbolj obskrunih političnih pamfletov po eni in direktovskih limonad po drugi strani. Pa strokovnost? Znanja, ki jih primanjkuje med novinarji in kolumnisti v regiji, ki desetletje kazi lestvice razvitosti v državi, medij pa ji pri tem statira, so strokovna ekonomska znanja, pravna znanja in občutek za znanost. Povprečna izobrazba predstavnikov pomurskega ljudstva je nizka, in resnično „regijski“ medij moral biti tisti, ki bi s svojimi mnenji predstavljal glas razumništva in razbijal stereotip konzervativnosti, ki to regijo obdaja. Uredništvo največjega pomurskega časopisa pa kar po tekočem traku daje prostor obiskovalcem tečajev FDV-ja, ki so v vsej svoji študijski zgodovini spoznali le osnove ekonomske teorije, in to na način, ki sodi le še v muzej ekonomske zgodovine. Pogrešam analitične članke, večje ekonomsko poglabljanje v teme, kot so javno-zasebna partnerstva, regionalni razvoj, gospodarstvo, in kvalitetne ekonomske in politično neobremenjene provokacije. Pogrešam tudi depolitizacijo medija in kritičen ekonomski pogled na regijo kot tako. Raziskovalno novinarstvo in kritičnost Vestnik izključuje. Taka je menda politika podjetja na lokalnem trgu. Lokalni medij kot tak pač ne more biti kritičen, če hoče preživeti in če hočejo njegovi avtorji normalno delovati v tem okolju. Res je, če bi bilo vse, kot bi moralo biti, nekateri novinarji tega podjetja ne bi bili najpopularnejši Pomurci, Pomurci leta, temveč borci za svobodo misli, v očeh nekaterih pa popolnoma nepriljubljeni. In res je - medij je gospodarska družba, ki ima lastnike in svoj gospodarski interes, in zamera enemu podjetju v regiji lahko poruši domine ter občutno vpliva na gospodarsko plat medija. Ker pa je z lokalnim gospodarstvom močno prepletena tudi lokalna politika, je sidro problema nekje daleč. Priložnost kot tako vidim v tem, da bo v bližnji prihodnosti časopis Dnevnik postal večinski lastnik te medijske hiše in bo poglobljeno razpravljal o stanju časopisa.

Dolgočasna in predvidljiva vsebina

Mislim, da je vsebina časopisa Vestnik dolgočasna in predvidljiva. Svetilnik v temi je predvsem mlada generacija piscev. Nalašč pa nočem izraziti mnenja o politični determiniranosti medija in zasebnih povezavah, ki večkrat presegajo meje profesionalnosti, če le imajo vrabci na strehah svoj prav. Bralci pač preberejo, kar jim je prinešeno na papirju. Oni vidijo dejstvo, da se obisku Boruta Pahorja nameni več pozornosti kot temu, da bo naša regija del kulturne prestolnice, čeprav ostali časopisi po Sloveniji temu namenjajo edino pozornost. Preverite pa lahko sami, kolikokrat se v Vestnikovih člankih in barometrih popularnosti pojavljajo iste osebe in kako se o določenih ljudeh ne piše. Preverite, katere občine in njihova javna podjetja se oglašujejo v časopisu, in najdite en sam dejansko kritičen članek o teh občinah. Več kot jasno je, da o edini pomurski mestni občini v regijskem časopisu pišejo le izjemoma, pa še to o znanih temah z znanim načinom pisanja. Tudi o sporu, ki trenutno onemogoča delovanje Občine Beltinci, ne pišejo nič pametnega. Pa o tem, da pomurske občine nočejo slišati nič o sofinanciranju visokošolskih zavodov. Pa tudi o tem, kam so izginile milijarde razvojnih sredstev, namenjene naši regiji v preteklosti. Ta medij je še pred leti imel moč, da bi pristojne župane prisilil, da plačujejo svoj delež za knjižnico, uredništvo bi potrebovalo le nekaj iznajdljivosti (in jajc). In kje so danes kritični razmisleki in razprave o elektrarnah na Muri, ki mimo regijskega medija postajajo realnost? Navsezadnje ima največje medijsko podjetje v regiji svoj MURSKI val! In verjamem, da bi posamezni novinarji regijskega časopisa radi kaj zapisali na to temo, ampak …

Danes Vestnik izgublja na moči in le sam sebi lahko izstavi račun. Predvsem zaradi razlogov, ki jih v svojem zapisu navajam. Problem pa je v manjši meri povezan s splošno časopisno krizo, kjer preživijo le najboljši, in v spremembi navad, informatizaciji in navzočnosti konkurence. Vestnik, ki ga s spoštovanjem še vedno dojemam kot regijski časopis, si v tej obliki takega spoštovanja in pojmovanja prihodnjih generacij ne bo zaslužil.

Minister za razvoj dr. Turk je za Dnevnik, medijsko hišo, ki osvaja lastništvo Podjetja za informiranje, povedal, da je potrebno streho popravljati takrat, ko je sončno. Upam le, da v primeru časopisa Vestnik prve kaplje ne bodo pregnale krovcev.

Mitja Podgajski

Čas res hitro beži, sem pomislil, ko sem se na dan Festivala mladih Pomurja sprehajal po Soboškem parku, polnem srednješolcev. Združujejo se v društvo, kjer bodo zastopane vse srednje šole in vsi dijaki. Imeli bodo svoje predsedstvo, svoje člane, izvajali bodo svoje projekte … In festival, ki je z energijo napolnil park na lep sončen petek, je bil prvi izmed njih. Pozitivno me presenečata samozavest in zavzetost srednješolcev, ki so organizacijo takega dogodka prevzeli sami. Dokazali so, da ne potrebujejo nikogar, saj so nova generacija. Z veseljem sem opazoval, kako so sami opremili prizorišče na grajskem dvorišču in poskrbeli za varnost. Delali pa so seveda prostovoljno. Na pomoč so jim priskočile murskosoboške mladinske organizacije ter nemalo posameznikov, ki jim ni bilo žal časa za mladinski projekt. Mestni park je bil poln. Na grajski ploščadi so mladi plesalci izvajali svoje plesne točke, številni skejterji so dobili svojo publiko, na travniku so se grafiterji pod mentorstvom izkušenega grafiterja učili veščin, mnogi so pa le poležavali in se pustili razvajati soncu. Čez dan so se na odrih predstavile domače srednješolske glasbene skupine, v večernem delu festivala pa je množico zabaval rojak Vlado Kreslin, ki so ga mladi organizatorji odlično izbrali. Hitro so razprodali vse vstopnice. Kar sem pogrešal, je le boljši odnos do okolja in lastnega zdravja. Steklenice žganih pijač ter pločevinke piv so ležale kar po poteh, a sicer preredki koši za smeti so ostali prazni. Da pa ne bi bil bolj papeški od papeža, pišem to tudi zato, ker mnogi konzervativni posamezniki v mestu komaj čakajo, da na tleh najdejo steklenico in tako dobijo razlog za izstrelitev rafala nesmislov o tem, kako je mladina nekulturna, kako ne sodi v park in podobno. Društvo prijateljev Sobote, kot se je samo poimenovalo, se je že jasno izreklo, da mladi ne sodijo v park. Čeprav imajo prijatelji Sobote iz dneva v dan manj članov, ga očitno nekateri še vedno jemljejo resno. Sam trdim nasprotno. Mladina je sposobna delati presežke bolj kot katere druge generacije, le možnost za delo ji je potrebno dati. Ob petkovem festivalu to dokazujejo tudi lendavski gimnazijci, ki navdušujejo s svojo drzno gledališko predstavo, in murskosoboški gimnazijci z  izvedbo reprize mjuzikla Hair, ki bo svoje gledalce dobil tudi v ZDA in menda tudi na letošnjih Soboških dnevih. Da je mladim potrebno dati priložnost, navsezadnje potrjuje tudi murskosoboški MIKK, ki bi ga lahko brez zadržkov označili za regijski mladinski klub, ki dobiva dimenzijo pomembne kulturne ustanove. Srednješolcem čast in pohvale, zaslužili ste si jih!

P.S. Ob obisku MIKK-a sem naletel na nameščanje šanka v klubskem prostoru. Končno bo Sobota dobila mladinski lokal, kjer bi naj brezalkoholne pijače mladim ponujali občutno ceneje kot drugod.

V senci medijskega dogajanja vedno najdemo najbolj zanimive stvari. In prav tako je dogajanje v beltinškem občinskem svetu. Stari-novi župan Kerman je na volitvah premagal mnogo glasnejšega »ljudskega« Maučeca, čeprav so mnogi napovedovali obratno. In prav Maučec je danes s podporo večine svetnikov županu v občinskem svetu močna opozicija. Svetniki imajo seveda legitimno pravico in dolžnost braniti interes svojih volivcev. Tako kljubujejo županovemu predlogu proračuna s svojim predlogom, odbore in delovna telesa občinske uprave pa so sprejeli komaj prejšnji mesec. Naj omenim, da ima večina slovenskih občin proračun že zdavnaj pod kapo, Beltinci pa ga bodo z nekaj sreče sprejeli pred poletjem. In kaj bi lahko botrovalo konfliktom? Občinski svet lahko s preglasovanji in sooblikovanjem proračuna odločno vpliva na to, katere stvari bo župan realiziral in katere bodo ostale zgolj pri obljubah. Krajani pa bi težje verjeli županu, ki bi se po koncu mandata zaradi neizpolnjenih obljub skliceval na občinski svet. Na koncu pa bodo kratko v vsej tej zmešnjavi potegnili le Beltinčarji, saj tekmovalnost med občinskim svetom in županom niti malo ne pripomore k čimhitrejši izgradnji kanalizacije in k prenovi beltinškega vrtca. Mediji pa le zasledujejo potek zgodb, komentarji so v novinarstvu postali nezaželena oblika. Praviloma beremo le vesti z zapletenimi povzetki občinskih postopkov, iz katerih pa se javnost ne razume dovolj, da bi si ustvarila mnenje.

Mitja Podgajski

Ob prenovi portala Vest, kjer avtorji pravijo, da je potrebno spoštovati vsako vest in vse ljudi, dotične avtorje nagovarjam, naj potrkajo tudi na svojo vest. Namreč, njihov portal bazira na Wordpressu, prav tako so posamezni moduli narejeni za Wordpress in so rezultat tujih žuljev in neprespanih noči. Vestovci so (hote ali nehote) odstranili vse copyrighte, ki si jih avtorji Wordpressa želijo na svojem delu.

Avtorje Vesti pa gre vseeno pohvaliti. Gre za dobro spletno skupnost, portal doživlja hiter napredek, njegove RSS-e spremljam redno. Prenova je odličen korak naprej.

V kolikor bo mariborska kandidatura za evropsko kulturno prestolnico v letu 2012 potrjena tudi na najvišjih evropskih organih odločanja, še prej pa v slovenski vladi, je lahko zgodba o uspehu tudi Murska Sobota, ki je Mariboru partnersko mesto. V praksi to pomeni, da bo v Soboto v prihodnjih letih priteklo nekaj milijonov evrov evropskega denarja, mestu pa bo zaupana odgovornost nad izvedbo dela projekta. Ustvarjalci projekta se komaj začnejo konkretneje pogovarjati o samih financah, že pa je znano, da bi se naj  izvedla ena večja investicija. V igri je multikulturni center, pri katerem si je zaenkrat težko predstavljati za kaj sploh gre in kje bi naj bil, bolj realna pa bi lahko bila rekonkstrukcija soboške kino dvorane, ki že desetletje kazi duri v zeleno oazo mesta – v mestni park. Upam pa, da bo iniciativo nad gradnjo komercialnih kinov prevzel kak zasebnik in to čimprej, bivša kinodvarana pa naj dobi podobo multifunkcijske (tudi gledališke) dvorane, kjer bi tako lahko s pomočjo evropskih sredstev mesto dobilo še to nujno mestotvorno stavbo. Drugi del sredstev je namenjen v izvedbo konkretnih aktivnosti in kulturnih programov. Gre za investicije v ljudi, ki imajo več zagovornikov, kot investicije v zidove. Kulturni zagon zagon je lahko odličen vzvod za turistični in pa predvsem gospodarski zagon, če bomo dobro izkoriščali dane priložnosti. Le upamo pa lahko, da se bo kulturna prestolnica dotaknila tudi meščanov in grajevrednega stanja kulture, ne pa zgolj izvajalcev programov in investicij. 

Mitja PODGAJSKI

Koliko Pomurci sploh poznamo Art center, ki deluje v obmejnem Središču?  Je kulturni in umetniški center za mlade, multimedijski center kulturnega ministrstva in nekdaj zelo obetaven projekt, v katerega je bilo vloženih na stotisoče evrov evropskih in razvojnih sredstev.  Za nami pa je nova sodna obravnava v sporu med moravsko in šalovsko občino ter društvom Onej, ki ima v zavodu Art center svoj delež in programsko vodi organizacijo.  Občini imata s prostori druge načrte kot društvo. Vodstvu društvba Onej je potrebno priznati, da je v Art center pripeljalo mnogo sredstev in vanj vložilo dosti dela svojih članov. Vložena sredstva pa danes ne pomenijo kaj dosti, saj je občina prebivalce Art centra v preteklem letu postavila na cesto. Ni pa vse tako nedolžno. Gre za iste prebivalce, ki jim je že pred leti bilo očitano slabo gospodarjenje s prostori. Med načinom dela občine in društva pa obstaja v tem primeru pomembna razlika. Občina deluje zelo formalno, kar je dokazala pri nepopustljivi deložaciji, kjer so s plašnicami na očeh izgnali prebivalce svoje stavbe. Dočim vodstvo Art centra deluje precej po domače. O društvu imajo mešano mnenje tudi programsko podobne organizacije v regiji. Morda tudi zato, ker jih poznajo bolj, kot le preko formalnih  dopisov in birokracije. Vedo koliko je v Art centru dejansko kulturno-umetniškega in kako blizu resnice so očitki občin. Nemalo očitkov, ostrih besed in denarja je prelitih v primeru Art centra in nič ne kaže na to, da bi zgodba kmalu dobila svoj epilog. Saj tam kjer je dim, je tudi ogenj.