Mitja Podgajski, blog

Rejč, lahko v prekmurskem narečju pomeni stvar, lahko pa tudi beseda. In izmenjavi le-te ali in kot pravijo “javnemu polilogu”, dajejo prostor sociolog Alojz Kavaš, filozof Ciril Grah, nekdanji direktor knjižnice Jože Vogrinec ter Stojan Habjanič, ekolog in gradbenik. Nekaj že pripravljenih in prihodnjih zapisov, ki se dotikajo filozofskih in nasploh humanističnih tem, želijo avtorji zapisati v nastajajoči reviji Modrore(j)čje. Beseda modrore(j)čje, kot pravijo, je panonsko ime za filozofijo in utemeljuje kulturno bivanje Sobote in pokrajine nasploh. Avtorji so na nedavni javni predstavitvi svojih smelih načrtov debatirali o prihodnji podobi revije. Ob skromnem pozivu širše javnosti k udeležbi, je sporočilo k obisku motiviralo le pet posameznikov, ki smo z nekaj sreče slučajno izvedeli za dogodek. Modrore(j)čje z vizijo v svoji podobi želi združevati kulturne inštitucije kot panonski časopis, pa na police čitalnic ne hiti s pretirano hitrostjo. Razvijati se želi skozi debato o pripravljenih temah, naslednje srečanje bo v sredo 21. novembra v soboški knjižnici, kjer se bodo dotaknili tudi dejstva, da bo Murska Sobota evropska prestolnica kulture. Čeprav je udejanjenje revije vsaj na prvi pogled še vprašljivo, pa so pobudniki glede nekaterih stvari že trdno odločeni. Distancirati se želijo od politike, revijo pa bodo sfinancirali tudi sami, če in ko bo to potrebno.

Mitja Podgajski

Pomurci doslej od rojakov, ki so bili voljeni ali imenovani na pomembnejše funkcije v Ljubljani, nismo imeli posebne koristi. Nič drugače ni z državnim svetom, kjer imamo svojega regijskega predstavnika. Ta z ustavo vsiljen nebodigatreba, že zaradi odmaknjenosti od oči javnosti, ne daje vtisa, da bi kaj pomenil. Virantov predlog, da bi državni svet preprosto kar ukinili, je naletel le na ugoden odziv javnosti. Državni svetniki so v praksi lobisti, kaj konkretneje pa težko izbori posameznik med štiridesetimi svetniki. Pa še način volitev je kar se da nedemokratičen. Namreč, o lokalnih predstavnikih ne odloča ljudstvo neposredno, temveč elektorji znotraj posameznih lokalnih skupnosti, ki pa glasujejo tajno. Vemo pa, da znotraj lokalnih skupnosti težko najdemo kakšen zametek demokracije. Ob bližajočih se volitvah v državni svet pa v Pomurju poteka boj titanov, kot ga še nismo imeli. Matematik in bivši direktor Triglava Rudi Cipot s podporo SDS in novopečeni diplomant Marjan Maučec s podporo SLS bijeta do nedavnega še tiho bitko za stolček v državnem svetu. Upoševaje domnevne očitke, bi lahko bilo kandidatoma skupno to, da sta z denarjem odprla marsikatera vrata. O legitimiteti tega bo menda v obeh primerih odločalo sodišče. Morda je še najpametnejšo potezo potegnil soboški LDS, ki vsaj na sibolični ravni poskuša na šahovnico postaviti svojega kandidata, ki pa bi lahko tudi odločilno vplival na volilni rezultat.

Mitja Podgajski

Ko od izvoljenih vodij ne moremo priklicati jasnih odgovorov in jasnega pogleda v prihodnost, potem se nam zgodi to, kar se je zgodilo v primeru mlajtinške bioplinarne. Moravskotopliški župan, sicer zagovornik projekta Oaza zdravja, v času pisanja tega komentarja še vedno ni izrazil podpore eni ali drugi strani, čeprav so občinski svetniki že dali objektu v Mlajtincih svoj blagoslov. Zgodba spominja na mnogo večjo, tisto v zvezi z gradnjo elektrarn na reki Muri. Tudi tam se voljeni predstavniki lokalnih prebivalcev ­– župani ter svetniki – izogibajo javnim opredelitvam. Danes vse skupaj izgleda kot pingpong med investitorjem, ki je med drugim eden izmed občinskih svetnikov, in Termami. Vendarle pa kresanje mnenj lahko služi za skupno dobro. Skoraj retorično vprašanje je, ali je načrtovana bioplinarna tujek sredi turističnega okoliša, ali pa so kar terme nemara tujek sredi kmetijskih površin. Izjava, ki smo jo lahko zasledili v polemikah, povzemajo pa jo nekateri nasprotniki gradnje bioplinarne, je, da bo mlajtinška bioplinarna največja v Sloveniji. Res presenetljiv podatek, a vendarle ne pozabimo, da so v Sloveniji le tri bioplinarne, medtem ko jih je v naši severni sosedi več kot 300, v Nemčiji pa kar 4000. Tokrat so ekološka gibanja kar hitro našla skupni jezik z gospodarstvom, ko je slednje zasledilo ekologijo kot odlično orodje za dosego svojega cilja.

V času lokalnih medijskih napetosti in front, ki bi jih nekateri najraje pometli pod preprogo, drugim pa se že ob mislih na njih cedijo sline, se osredotočam na tisto pozitivno, kar se dogaja v naših krajih. Pomurje je uspešno gostilo napreden računalniški festival. Otvoritelj festivala – minister dr. Turk, je svoj festivalski vtis še isti dan objavil na svojem blogu. Njegova prisotnost je priznanje organizatorjem. Minister se je pridružil pohvalam kulinarike, predvsem bograča in gibanice, ki pa sta bila tokrat pripravljena v Prekmurju. Organizatorji sicer nismo podvrženi javnim naročilom, pa vendarle bograča ni kuhal znani borec za prekmursko kulinarično blagovno znamko, temveč tisti, ki je bil ugodnejši. Spoznali smo, da je Murska Sobota že gostila računalniško prireditev leta 1984. Imenoval se je sejem Mikro Makro. Predstavilo se je veliko podjetij in je bila nedvomno pomembna prireditev v lokalnem okolju. V medijih so že takrat pisali, da najmanj razvita regija gosti napreden računalniški festival. Regija je 23 let pozneje še vedno najmanj razvita in festival računalništva in sodobnih komunikacij je napreden dogodek. Muzej med drugim obsega še računalniški del, ki je zapolnjen z zbirko eksponatov, ki so na sejmu Mikro Makro bili predstavljeni kot futuristični novodobni računalniki. In še zanimivost – večina organizatorjev festivala, ki je potekal prejšnji vikend, je rojenih ravno leta 1984.

Da bi Sobota postala »pravi varaš«, potrebuje pokriti bazen, mestni avtobusni prevoz in gledališko dvorano. Tako mnenje je prevladalo pred letom dni, ko so politične stranke tekmovale za svetniške sedeže. Meščanom pripada nadstandard, so dejali. Še lepše pa je, če je ta nadstandard sofinanciran iz proračuna in prav vsi trije našteti bodo verjetno našli svojo postavko tam. Jesen bo tako prinesla lokalni mestni avtobus, nove avtobusne postaje že čakajo na prvo vožnjo. Finančna uspešnost tega projekta pa je pod velikim vprašajem ne le na kratki, temveč tudi na dolgi rok. V Murski Soboti je trenutno še dovolj parkirnih mest, ki so pa brezplačna, za razliko od mnogih mest, kjer mestni avtobusni promet že deluje. Tudi o prometnih zastojih težko govorimo, če se zopet postavimo ob bok drugim. Zaradi vse manjšega dnevnega prometa cene prevozov z javnimi prevoznimi sredstvi rastejo in to še dodatno pripomore h koraku nazaj od uvajanja mestnega avtobusa. Kdaj ste se nazadnje peljali kam z avtobusom ali vlakom? Dejstvo je, da sta lokalni avtobusni in železniški promet nepopularna in bolj izhod v sili, kot komplementarna rešitev. Tako se mora spremeniti namreč kultura ljudi v zvezi z javnimi prevozi. Te pri nas še nimamo. Promocija mestnega prometa v Soboti pa bi lahko obenem bila odlična priložnost za promocijo racionalnejše porabe energije. Hitrost prilagajanja in spreminjanja navad ljudi bo v tako na preizkušnji.

Festival računalništva in sodobnih komunikacij bo odprl svoja vrata v petek. Mlad, ambiciozen festival, ki optimistično zre v svet. Dajemo mu priložnost, da se izkaže. Ljubitelji računalništva vemo, da računalnik ni le orodje. Je način življenja, razmišljanja, delovanja v okolju in obnašanja. Mnogi spomine o svojem prvem računalniku delijo z največjim veseljem, spremljajo razvoj in se upravičeno sprašujejo o prihodnosti. Prav zato smo s prvim Festivalom računalništva in sodobnih komunikacij pokazali simbolično navezanost na zgodovino računalništva, kjer smo muzejsko zbirko računalnikov Jožeta Rappla združili z eksponati, ki jih je odstopila Kiberpipa. Festival FRiSK ni gospodarski projekt, bil je v prvi vrsti ljubiteljski projekt, ki je v svojem razvoju ob pomoči neprofitnih organizacij prerasel samega sebe iz preprostega razloga. Podjetja, širša javnost, lokalna skupnost in predstavniki stroke so že na samem začetku priprav na festival tovrstnemu dogodku pokazali naklonjenost. Organizatorji smo se tako v času priprav na festival soočali z visokimi pričakovanji in v uresničevanje le-teh vložili ves trud.

V pomurski regiji je tak dogodek dobrodošel in dobrodošlico mu je izkazala tudi Mestna občina Murska Sobota. Vsekakor organizatorji težimo k temu, da bi dogodek v regiji promoviral informacijsko-komunikacijske tehnologije in tako po korakih pomagal k povečanju informacijske pismenosti med različnimi starostnimi skupinami, spodbujal varno rabo informacijsko-komunikacijske opreme, usmerjal mlade v znanost ter skrbel za promocijo pomurskih kadrov ter njihovih lastnih rešitev.

Informacijsko-komunikacijske tehnologije so lahko odlično orodje, ki ne le skrajša marsikatero opravilo, temveč lahko tudi prihranijo ogromno denarja, na ravni družbe pa višajo demokratičnost in manjšajo informacijsko asimetrijo. In več demokracije v družbi pomeni obenem tudi višjo kvaliteto odločanja in razumnejše odločitve. Ob večji demokratičnosti pa IKT omogoča tudi višjo individualizacijo. Posameznik, ki ima dovolj znanja ter ustrezna orodja, lahko na svetovni zemljevid postavi tudi svoje ime, svojo idejo, in zmeraj več jih ima to možnost. Različne iniciative vidijo v globalizaciji informacijske pismenosti in IKT-ja samega priložnost za odpravljanje neenakosti v družbi. IKT ne rešuje sveta, širi pa pogled in daje priložnosti, ki jih tisti nekdo v tistem nekem kraju vsekakor ne bi imel.

Ideja, postaviti IKT-dogodek v regijo z najslabšimi kazalniki razvitosti, se je mnogim zdela optimistična ali vsaj težko izvedljiva. Iskreno upam le, da bo festival v prihodnjih letih postal tradicionalen in bo uresničil svojo ambicijo – postati osrednji IKT-festival v državi, dogodek, kjer se bodo družili slovenski ljubitelji računalništva in sodobnih komunikacij na strokovni in poljudni ravni. Prekmurje pa bo s tem korak bližje temu, da ovrže stereotipne vzorce, ki jih desetletja po Mišku Kranjcu še vedno najdemo onkraj Mure.

Mitja Podgajski