Mitja Podgajski, blog

Ko od izvoljenih vodij ne moremo priklicati jasnih odgovorov in jasnega pogleda v prihodnost, potem se nam zgodi to, kar se je zgodilo v primeru mlajtinške bioplinarne. Moravskotopliški župan, sicer zagovornik projekta Oaza zdravja, v času pisanja tega komentarja še vedno ni izrazil podpore eni ali drugi strani, čeprav so občinski svetniki že dali objektu v Mlajtincih svoj blagoslov. Zgodba spominja na mnogo večjo, tisto v zvezi z gradnjo elektrarn na reki Muri. Tudi tam se voljeni predstavniki lokalnih prebivalcev ­– župani ter svetniki – izogibajo javnim opredelitvam. Danes vse skupaj izgleda kot pingpong med investitorjem, ki je med drugim eden izmed občinskih svetnikov, in Termami. Vendarle pa kresanje mnenj lahko služi za skupno dobro. Skoraj retorično vprašanje je, ali je načrtovana bioplinarna tujek sredi turističnega okoliša, ali pa so kar terme nemara tujek sredi kmetijskih površin. Izjava, ki smo jo lahko zasledili v polemikah, povzemajo pa jo nekateri nasprotniki gradnje bioplinarne, je, da bo mlajtinška bioplinarna največja v Sloveniji. Res presenetljiv podatek, a vendarle ne pozabimo, da so v Sloveniji le tri bioplinarne, medtem ko jih je v naši severni sosedi več kot 300, v Nemčiji pa kar 4000. Tokrat so ekološka gibanja kar hitro našla skupni jezik z gospodarstvom, ko je slednje zasledilo ekologijo kot odlično orodje za dosego svojega cilja.

Festival računalništva in sodobnih komunikacij bo odprl svoja vrata v petek. Mlad, ambiciozen festival, ki optimistično zre v svet. Dajemo mu priložnost, da se izkaže. Ljubitelji računalništva vemo, da računalnik ni le orodje. Je način življenja, razmišljanja, delovanja v okolju in obnašanja. Mnogi spomine o svojem prvem računalniku delijo z največjim veseljem, spremljajo razvoj in se upravičeno sprašujejo o prihodnosti. Prav zato smo s prvim Festivalom računalništva in sodobnih komunikacij pokazali simbolično navezanost na zgodovino računalništva, kjer smo muzejsko zbirko računalnikov Jožeta Rappla združili z eksponati, ki jih je odstopila Kiberpipa. Festival FRiSK ni gospodarski projekt, bil je v prvi vrsti ljubiteljski projekt, ki je v svojem razvoju ob pomoči neprofitnih organizacij prerasel samega sebe iz preprostega razloga. Podjetja, širša javnost, lokalna skupnost in predstavniki stroke so že na samem začetku priprav na festival tovrstnemu dogodku pokazali naklonjenost. Organizatorji smo se tako v času priprav na festival soočali z visokimi pričakovanji in v uresničevanje le-teh vložili ves trud.

V pomurski regiji je tak dogodek dobrodošel in dobrodošlico mu je izkazala tudi Mestna občina Murska Sobota. Vsekakor organizatorji težimo k temu, da bi dogodek v regiji promoviral informacijsko-komunikacijske tehnologije in tako po korakih pomagal k povečanju informacijske pismenosti med različnimi starostnimi skupinami, spodbujal varno rabo informacijsko-komunikacijske opreme, usmerjal mlade v znanost ter skrbel za promocijo pomurskih kadrov ter njihovih lastnih rešitev.

Informacijsko-komunikacijske tehnologije so lahko odlično orodje, ki ne le skrajša marsikatero opravilo, temveč lahko tudi prihranijo ogromno denarja, na ravni družbe pa višajo demokratičnost in manjšajo informacijsko asimetrijo. In več demokracije v družbi pomeni obenem tudi višjo kvaliteto odločanja in razumnejše odločitve. Ob večji demokratičnosti pa IKT omogoča tudi višjo individualizacijo. Posameznik, ki ima dovolj znanja ter ustrezna orodja, lahko na svetovni zemljevid postavi tudi svoje ime, svojo idejo, in zmeraj več jih ima to možnost. Različne iniciative vidijo v globalizaciji informacijske pismenosti in IKT-ja samega priložnost za odpravljanje neenakosti v družbi. IKT ne rešuje sveta, širi pa pogled in daje priložnosti, ki jih tisti nekdo v tistem nekem kraju vsekakor ne bi imel.

Ideja, postaviti IKT-dogodek v regijo z najslabšimi kazalniki razvitosti, se je mnogim zdela optimistična ali vsaj težko izvedljiva. Iskreno upam le, da bo festival v prihodnjih letih postal tradicionalen in bo uresničil svojo ambicijo – postati osrednji IKT-festival v državi, dogodek, kjer se bodo družili slovenski ljubitelji računalništva in sodobnih komunikacij na strokovni in poljudni ravni. Prekmurje pa bo s tem korak bližje temu, da ovrže stereotipne vzorce, ki jih desetletja po Mišku Kranjcu še vedno najdemo onkraj Mure.

Mitja Podgajski

Časopisna kriza žanje pred sabo in Darwin bo pokazal zobe. Mnogo zapisov kritičnih medijskih analitikov in mislecev razpravlja o tem problemu. Oglasil se je tudi medijski gigant Rupert Murdoch, ki je zapisal: »Tradicionalna (medijska) podjetja se počutijo ogrožena. Prinesite spremembe na plano!« In kako je v Pomurju? Vestniku doseg posamezne številke upada, naročniki pa počasi, a vztrajno odhajajo ali pa se znajdejo na zadnjih straneh časopisa. Je kriv le čas? So krive nove generacije, je kriva konkurenca? Krivec je medij sam. Če je pred časom užival status edinega glasnika resnice v regiji, mu danes ta privilegij več ni dodeljen, vsaj v taki meri ne. Jutri bo morda prestopil meje rentabilnosti. Nekateri pravijo, da ga je povozil čas, saj mu branost prinašata le tradicija in osmrtnice. Jaz trdim drugače. Medij ima najboljše pogoje, da preneha stopicati na mestu in se sooči s časom. Ne le tehnično, temveč tudi vsebinsko.

Ko novinarji postanejo najpopularnejši Pomurci

Pa gremo po vrsti. Kritičnega ali celo strokovnega pisanja naš regionalni medij ne pozna. Ker deluje v konglomeratih povezanih družb in kapitala, je idejo o kritični misli izključil že davno tega, ko je v tej deželi mnogo bolj prevladovalo politično in nazorsko enoumje. Kritičnost kot taka se bere v temah, kjer se povzroča škoda zmeraj istim in na enak način. Ne gre pa tukaj za konstruktivno kritičnost, temveč v večini za bombardiranje s strani medija, kjer zapisi ne presegajo argumentacijske teže najbolj obskrunih političnih pamfletov po eni in direktovskih limonad po drugi strani. Pa strokovnost? Znanja, ki jih primanjkuje med novinarji in kolumnisti v regiji, ki desetletje kazi lestvice razvitosti v državi, medij pa ji pri tem statira, so strokovna ekonomska znanja, pravna znanja in občutek za znanost. Povprečna izobrazba predstavnikov pomurskega ljudstva je nizka, in resnično „regijski“ medij moral biti tisti, ki bi s svojimi mnenji predstavljal glas razumništva in razbijal stereotip konzervativnosti, ki to regijo obdaja. Uredništvo največjega pomurskega časopisa pa kar po tekočem traku daje prostor obiskovalcem tečajev FDV-ja, ki so v vsej svoji študijski zgodovini spoznali le osnove ekonomske teorije, in to na način, ki sodi le še v muzej ekonomske zgodovine. Pogrešam analitične članke, večje ekonomsko poglabljanje v teme, kot so javno-zasebna partnerstva, regionalni razvoj, gospodarstvo, in kvalitetne ekonomske in politično neobremenjene provokacije. Pogrešam tudi depolitizacijo medija in kritičen ekonomski pogled na regijo kot tako. Raziskovalno novinarstvo in kritičnost Vestnik izključuje. Taka je menda politika podjetja na lokalnem trgu. Lokalni medij kot tak pač ne more biti kritičen, če hoče preživeti in če hočejo njegovi avtorji normalno delovati v tem okolju. Res je, če bi bilo vse, kot bi moralo biti, nekateri novinarji tega podjetja ne bi bili najpopularnejši Pomurci, Pomurci leta, temveč borci za svobodo misli, v očeh nekaterih pa popolnoma nepriljubljeni. In res je - medij je gospodarska družba, ki ima lastnike in svoj gospodarski interes, in zamera enemu podjetju v regiji lahko poruši domine ter občutno vpliva na gospodarsko plat medija. Ker pa je z lokalnim gospodarstvom močno prepletena tudi lokalna politika, je sidro problema nekje daleč. Priložnost kot tako vidim v tem, da bo v bližnji prihodnosti časopis Dnevnik postal večinski lastnik te medijske hiše in bo poglobljeno razpravljal o stanju časopisa.

Dolgočasna in predvidljiva vsebina

Mislim, da je vsebina časopisa Vestnik dolgočasna in predvidljiva. Svetilnik v temi je predvsem mlada generacija piscev. Nalašč pa nočem izraziti mnenja o politični determiniranosti medija in zasebnih povezavah, ki večkrat presegajo meje profesionalnosti, če le imajo vrabci na strehah svoj prav. Bralci pač preberejo, kar jim je prinešeno na papirju. Oni vidijo dejstvo, da se obisku Boruta Pahorja nameni več pozornosti kot temu, da bo naša regija del kulturne prestolnice, čeprav ostali časopisi po Sloveniji temu namenjajo edino pozornost. Preverite pa lahko sami, kolikokrat se v Vestnikovih člankih in barometrih popularnosti pojavljajo iste osebe in kako se o določenih ljudeh ne piše. Preverite, katere občine in njihova javna podjetja se oglašujejo v časopisu, in najdite en sam dejansko kritičen članek o teh občinah. Več kot jasno je, da o edini pomurski mestni občini v regijskem časopisu pišejo le izjemoma, pa še to o znanih temah z znanim načinom pisanja. Tudi o sporu, ki trenutno onemogoča delovanje Občine Beltinci, ne pišejo nič pametnega. Pa o tem, da pomurske občine nočejo slišati nič o sofinanciranju visokošolskih zavodov. Pa tudi o tem, kam so izginile milijarde razvojnih sredstev, namenjene naši regiji v preteklosti. Ta medij je še pred leti imel moč, da bi pristojne župane prisilil, da plačujejo svoj delež za knjižnico, uredništvo bi potrebovalo le nekaj iznajdljivosti (in jajc). In kje so danes kritični razmisleki in razprave o elektrarnah na Muri, ki mimo regijskega medija postajajo realnost? Navsezadnje ima največje medijsko podjetje v regiji svoj MURSKI val! In verjamem, da bi posamezni novinarji regijskega časopisa radi kaj zapisali na to temo, ampak …

Danes Vestnik izgublja na moči in le sam sebi lahko izstavi račun. Predvsem zaradi razlogov, ki jih v svojem zapisu navajam. Problem pa je v manjši meri povezan s splošno časopisno krizo, kjer preživijo le najboljši, in v spremembi navad, informatizaciji in navzočnosti konkurence. Vestnik, ki ga s spoštovanjem še vedno dojemam kot regijski časopis, si v tej obliki takega spoštovanja in pojmovanja prihodnjih generacij ne bo zaslužil.

Minister za razvoj dr. Turk je za Dnevnik, medijsko hišo, ki osvaja lastništvo Podjetja za informiranje, povedal, da je potrebno streho popravljati takrat, ko je sončno. Upam le, da v primeru časopisa Vestnik prve kaplje ne bodo pregnale krovcev.

Mitja Podgajski

Čas res hitro beži, sem pomislil, ko sem se na dan Festivala mladih Pomurja sprehajal po Soboškem parku, polnem srednješolcev. Združujejo se v društvo, kjer bodo zastopane vse srednje šole in vsi dijaki. Imeli bodo svoje predsedstvo, svoje člane, izvajali bodo svoje projekte … In festival, ki je z energijo napolnil park na lep sončen petek, je bil prvi izmed njih. Pozitivno me presenečata samozavest in zavzetost srednješolcev, ki so organizacijo takega dogodka prevzeli sami. Dokazali so, da ne potrebujejo nikogar, saj so nova generacija. Z veseljem sem opazoval, kako so sami opremili prizorišče na grajskem dvorišču in poskrbeli za varnost. Delali pa so seveda prostovoljno. Na pomoč so jim priskočile murskosoboške mladinske organizacije ter nemalo posameznikov, ki jim ni bilo žal časa za mladinski projekt. Mestni park je bil poln. Na grajski ploščadi so mladi plesalci izvajali svoje plesne točke, številni skejterji so dobili svojo publiko, na travniku so se grafiterji pod mentorstvom izkušenega grafiterja učili veščin, mnogi so pa le poležavali in se pustili razvajati soncu. Čez dan so se na odrih predstavile domače srednješolske glasbene skupine, v večernem delu festivala pa je množico zabaval rojak Vlado Kreslin, ki so ga mladi organizatorji odlično izbrali. Hitro so razprodali vse vstopnice. Kar sem pogrešal, je le boljši odnos do okolja in lastnega zdravja. Steklenice žganih pijač ter pločevinke piv so ležale kar po poteh, a sicer preredki koši za smeti so ostali prazni. Da pa ne bi bil bolj papeški od papeža, pišem to tudi zato, ker mnogi konzervativni posamezniki v mestu komaj čakajo, da na tleh najdejo steklenico in tako dobijo razlog za izstrelitev rafala nesmislov o tem, kako je mladina nekulturna, kako ne sodi v park in podobno. Društvo prijateljev Sobote, kot se je samo poimenovalo, se je že jasno izreklo, da mladi ne sodijo v park. Čeprav imajo prijatelji Sobote iz dneva v dan manj članov, ga očitno nekateri še vedno jemljejo resno. Sam trdim nasprotno. Mladina je sposobna delati presežke bolj kot katere druge generacije, le možnost za delo ji je potrebno dati. Ob petkovem festivalu to dokazujejo tudi lendavski gimnazijci, ki navdušujejo s svojo drzno gledališko predstavo, in murskosoboški gimnazijci z  izvedbo reprize mjuzikla Hair, ki bo svoje gledalce dobil tudi v ZDA in menda tudi na letošnjih Soboških dnevih. Da je mladim potrebno dati priložnost, navsezadnje potrjuje tudi murskosoboški MIKK, ki bi ga lahko brez zadržkov označili za regijski mladinski klub, ki dobiva dimenzijo pomembne kulturne ustanove. Srednješolcem čast in pohvale, zaslužili ste si jih!

P.S. Ob obisku MIKK-a sem naletel na nameščanje šanka v klubskem prostoru. Končno bo Sobota dobila mladinski lokal, kjer bi naj brezalkoholne pijače mladim ponujali občutno ceneje kot drugod.

Pomurka Manja Klemenčič, doktorica evropskih študij na Cambridgeu in gostujoča raziskovalka na Harvardu:

“O tem bi se dalo napisati doktorsko tezo. Ena od temeljih pomanjkljivosti je v nedodelanem sistemu za zagotavljanje kakovosti. Upam, da se bo to uredilo na nacionalni in institucionalni ravni s pomočjo Bolonjskih iniciativ in ENQA (European Network of Quality Assurance). Nesprejemljivo je, če predavatelj med dveurnim predavanju narekuje študentom, ker še ni izdal učbenika, ali če na vajah reče študentu v prvi vrsti, naj na glas bere seminarsko nalogo, ki mu je bila posebno všeč, ali če na izpitu pričakuje, da bodo študentje dobesedno reproducirali misli, ki jih je narekoval na predavanju. Nesprejemljivo je, če ne obstaja mehanizem, ki bi ta dejanja na univerzi preprečil. Ti primeri niso izmišljeni. Sistem za zagotavljanje kakovosti mora vsebovati mehanizme, ki spremljajo proces definiranja programov, znanja in veščin, ki naj jih razvijajo, proces dejanskega izobraževanja ter na koncu analizirajo, ali so bili zastavljeni cilji doseženi. Nekakovostno poučevanje je zapravljanje časa in potenciala študentov, je “akademski kriminal”.

Pomanjkljivost je dokaj zaprt način zaposlovanja profesorjev na slovenskih univerzah. Razpisi so interni, kar pomeni, če te niso “kultivirali” na tej univerzi oziroma nisi bil njen mladi raziskovalec, imaš zelo malo možnosti za zaposlitev. Naši profesorji se še vedno premalo pojavljajo na pomembnih mednarodnih strokovnih srečanjih in v mednarodnih strokovnih revijah, še vedno preživijo premalo časa kot gostujoči profesorji na tujih univerzah. Moj predlog je, čimbolj odpreti naše univerze ne le tujim študentom, ampak tudi tujim profesorjem. Ne le spodbujati mobilnosti študentov, ampak tudi profesorjev.”