Mitja Podgajski, blog

Prav nič v korist širše prepoznavnosti regije ni predlog, ki ga je po usklajevanjih vlada predlagala za poimenovanje bodoče pokrajine, ki bi naj postala Prekmursko-Prleška pokrajina. Že danes je okoli poimenovanja dežele ob reki Muri, cela zmeda. V isti sapi govorijo o prebivalcih kot o Prekmurcih in Pomurcih. Nenamerna poimenovanja pa največkrat izključujejo prebivalce desnega brega reke Mure. Ni redko, ko nekdo nagovori regijo z besedo „Pomurje“, za prebivalce pa uporabi poimenovanje „Prekmurci“, ostali prebivalci pa so potemtakem retorične žrtve. Tako Prleki v teh poimenovanjih mnogokrat izostanejo, kar opažajo tudi sami. Tudi zato so se organizirali in so tako pri poimenovanju pokrajin najbolj slišani. Po neuspešnem zavzemanju za samostojno pokrajino Prlekijo, pristajajo na vladni kompromis. Pomurska pokrajina bi tako lahko postala Prekmursko-Prleška pokrajina s sedežem v Murski Soboti, zasedanja pa bi se odvijala v Ljutomeru. Volk je pri takem poimenovanju sit, koza pa daleč od tega, da bi bila cela. Verjemem, da je večini prebivalcev še vedno najbližje „nevtralno“ Pomurje in tako poimenovanje pokrajine. Naj ostane po starem, pravijo. Predlog zapisan v pokrajinski zakonodaji je salomonska rešitev, kjer ni povsem zadovoljen nihče, pa tudi problem pomembnosti vloge se je iz Ljutomera prevesil na Radgono, bodoči člen Prlekije. Pa vendarle je radgonski župan Kampuš zopet racionalen, saj se bolj kot z imenom ukvarja z vsebino.

Mitja Podgajski

Pomurski volivec

Rezultati prvega kroga predsedniških volitev so pokazali, da ima Zmago Jelinčič med Pomurci zdaleč največjo podporo in bi, če karikiram, postal pomurski predsednik. Drugega in tretje uvrščenega kandidata je prehitel za kar šest odstotnih točk. Legitimna in za prvaka nacionalne stranke odlična informacija pa nam ponovno postavlja vprašanje ali so ob tem na preizkusu tudi naše vrednote. V kolikšni meri se lahko identificiramo z navijači, ki so pred tedni vdrli na nogometno tekmo in naredili svoj obračun s sodnikom? Splošno velja, da se nam pripisujeta strpnost, sožitje ter melanholičnost. Pomurje tako naznanja spremembe vsaj na področju politične retorike. Če je kot tak bil prepoznan tudi pomurski volivec, je potemtakem tudi on na preizkušnji. Bodo na prihodnjih državnozborskih volitvah politične stranke upoštevale ta rezultat? Priložnost po uporabi ostre in neposredne govorice, ki mnogokrat močno meji na populizem, brez posebnega razmisleka pa hitro izvabi strinjanje posameznika, bo vsekakor nekdo izkoristil, saj ima sedaj črno na belem, da v tej regiji prinaša rezultate. Argumenti, ki gredo hitro v uho, bodo na volitvah vedno pogosteje dobivale svoj prostor, za višanje svojih naklad jih bodo z veseljem zapisovali tudi mediji. Kar pa ni slabo, če bo dopuščena zdrava in kultivirana razprava. Predvsem na nas samih pa bo odgovornost, da pomurske prihodnosti ne bo krojila nogometna tekma.

Mitja Podgajski

Pomurci doslej od rojakov, ki so bili voljeni ali imenovani na pomembnejše funkcije v Ljubljani, nismo imeli posebne koristi. Nič drugače ni z državnim svetom, kjer imamo svojega regijskega predstavnika. Ta z ustavo vsiljen nebodigatreba, že zaradi odmaknjenosti od oči javnosti, ne daje vtisa, da bi kaj pomenil. Virantov predlog, da bi državni svet preprosto kar ukinili, je naletel le na ugoden odziv javnosti. Državni svetniki so v praksi lobisti, kaj konkretneje pa težko izbori posameznik med štiridesetimi svetniki. Pa še način volitev je kar se da nedemokratičen. Namreč, o lokalnih predstavnikih ne odloča ljudstvo neposredno, temveč elektorji znotraj posameznih lokalnih skupnosti, ki pa glasujejo tajno. Vemo pa, da znotraj lokalnih skupnosti težko najdemo kakšen zametek demokracije. Ob bližajočih se volitvah v državni svet pa v Pomurju poteka boj titanov, kot ga še nismo imeli. Matematik in bivši direktor Triglava Rudi Cipot s podporo SDS in novopečeni diplomant Marjan Maučec s podporo SLS bijeta do nedavnega še tiho bitko za stolček v državnem svetu. Upoševaje domnevne očitke, bi lahko bilo kandidatoma skupno to, da sta z denarjem odprla marsikatera vrata. O legitimiteti tega bo menda v obeh primerih odločalo sodišče. Morda je še najpametnejšo potezo potegnil soboški LDS, ki vsaj na sibolični ravni poskuša na šahovnico postaviti svojega kandidata, ki pa bi lahko tudi odločilno vplival na volilni rezultat.

Mitja Podgajski

Najtreznejši kandidat v moderni zgodovini ZDA.

Murskosoboškega kopališča se ne drži najboljše ime. V preteklosti prijetna oaza v mestu je danes le še spomenik, ki obratuje predvsem zaradi tega, ker v svojem okolišu nima prave alternative. To potrjujejo tudi številke. Kopališče obišče iz leta v leto manj kopalcev. Že več let je potrebno celovite obnove, o njem krožijo dvomi v kvaliteto vode ter dejstvo, da v kopališkem okolišu praktično ni nobene gostinske ponudbe. Še pred leti so se kopalci lahko hladili v senci gostišča Zvezda-Diana, danes so prepuščeni lastni nemilosti. Nizka cena kopalne vstopnice je zaenkrat verjetno edina res svetla točka murskosoboškega kopališča. V kopališču se štiričlanska družina ohladi za približno 10 evrov, za kopanje v Moravcih pa odštejejo vsaj štirikrat več. Moravske terme imajo drugo ciljno publiko in se jih z mestnimi kopališči ne da primerjati. To dokazujejo tudi cene, ki niso niti malo slovenske. Murskosobočanom pokriti plavalni bazen

Murska Sobota je edina mestna občina v Sloveniji, ki nima pokritega plavalnega bazena, čeprav so prebivalci Murske Sobote skozi leta krojili slovensko plavalno zgodovino. Potrebo po ureditvi celotne Fazanerije je zasledila murskosoboška mestna občina, ki je v lanskem letu sklenila pogodbo z družbo Stanka Polaniča Intering Holding  za ureditev Fazanerije kot turistično-športnega kompleksa, ki bi med drugim vključeval pokriti plavalni bazen, hokejsko igrišče, investitor pa bi na območju sedanje vojašnice gradil hotel. Nesporno dejstvo je, da si v Murski Soboti pokritega bazena in urejenega letnega kopališča želijo, a ne za vsako ceno. Na občini zatrjujejo, da so ob podpisu pogodbe ohranili v partnerstvu z investitorjem takšen vpliv, da bodo lahko poskrbeli, da cene kopalnih storitev ne bodo poletele v višave, čeprav bi si mnogi glede tega želeli še konkretnejšega zagotovila. Dobro prakso poznajo denimo v Mariboru, kjer je športno-plavalni center Pristan ločen od ostale turistične ponudbe v mestu. V bazenih Pristana lahko Mariborčani plavajo za nekaj več kot 5 evrov, študenti in upokojenci pa so deležni še dodatnega popusta. Bazen je tudi športni objekt

Odgovor, s katerim se operira, da je potrebno prepustiti cene ponudbi in povpraševanju, ni povsem na mestu. Čeprav nisem zagovornik posegov v trg, se mi v določenih primerih zdijo celo upravičeni, še posebej če lahko imajo konkretne ugodne posledice, kot je recimo skrb za zdravje. In mestni bazeni niso le sprostitveni objekt, temveč tudi rekreacijski ter športni objekt.

Povpraševanje po poletnem hlajenju v bazenih ni odvisno le od domačih krajanov, temveč tudi od turistov, ki jih je naših krajih čedalje več in imajo druga cenovna pričakovanja kot domačini. In prav turisti bi lahko krivuljo povpraševanja dvignili na raven, da bomo domačini ostali pred vrati, kot se to dogaja v Moravskih Toplicah. Tak primer je Portorož, kjer si tamkajšnji krajani le s težavo privoščijo kakšnega izmed užitkov, ki jih mesto ponuja. V prednosti pa so tisti podjetnejši, ki take užitke tudi ponujajo. V primeru Fazanerije bi že danes bile najbolj dobrodošle kar konkretne številke ali rešitve, saj bodo pod prste tistim, ki bodo cene določali, gledali vsi. In prej se predstavijo konkretne rešitve in odgovori javnosti, manj bo vprašanj in dilem. Slavic še vedno ne mara Polaniča

Murskosobočani so projekt Fazanerija vzeli za svojega in se tako že sprašujejo, zakaj se dela, ki bi morala potekati že letos, še ne izvajajo. Namreč kopališče je tudi v tej kopalni sezoni odprlo svoja vrata, in nič ne kaže na to, da bi investitor v bližnji prihodnosti na projektu kaj naredil. Kot piko na i pa je na zavoro pritisnil še murskosoboški mestni svet na svojem zadnjem zasedanju. Največ dvomov v projekt, čemur je sledil umik točke o Fazaneriji z dnevnega reda, je izrazil ravno bivši župan Anton Slavic, ki pa si je s tem naredil medvedjo uslugo. Vsem je jasno, da je pri gradnji potrebno ohraniti funkcionalnost Fazanerije kot rekreacijskega centra, in to ne sme biti razlog, da se ponovno odloča o stvareh, o katerih ima javnost svoja pričakovanja. V Slaviceve skrbi, da bo občina žrtvovala zeleno oazo Fazanerijo za posamezne ekonomske interese in do jo bo preplavil vrvež turistov, nekako ne morem verjeti z gotovostjo. Sicer ne dvomim v dobronamernost bivšega župana, a vendar bo v ozadju vedno obstajala dilema, ali gre morda le za nadaljevanje tradicije, ko v Murski Soboti pod Slavicevim županovanjem Polanič ni delal praktično nič.

Mnogim bi najbolj ugajalo, če bi zaradi zavlačevanja in razprav, o katerih je prejšnji mestni svet že odločil, Polanič pobral šila in kopita. Ugajalo bi tudi posameznikom v mestnem svetu, znano pa je, komu bi to najbolj škodovalo. Občane pa v vročem poletju, ki je pred nami, zanima le, kako se bodo lahko najhitreje ohladili.

Mitja Podgajski

Časopisna kriza žanje pred sabo in Darwin bo pokazal zobe. Mnogo zapisov kritičnih medijskih analitikov in mislecev razpravlja o tem problemu. Oglasil se je tudi medijski gigant Rupert Murdoch, ki je zapisal: »Tradicionalna (medijska) podjetja se počutijo ogrožena. Prinesite spremembe na plano!« In kako je v Pomurju? Vestniku doseg posamezne številke upada, naročniki pa počasi, a vztrajno odhajajo ali pa se znajdejo na zadnjih straneh časopisa. Je kriv le čas? So krive nove generacije, je kriva konkurenca? Krivec je medij sam. Če je pred časom užival status edinega glasnika resnice v regiji, mu danes ta privilegij več ni dodeljen, vsaj v taki meri ne. Jutri bo morda prestopil meje rentabilnosti. Nekateri pravijo, da ga je povozil čas, saj mu branost prinašata le tradicija in osmrtnice. Jaz trdim drugače. Medij ima najboljše pogoje, da preneha stopicati na mestu in se sooči s časom. Ne le tehnično, temveč tudi vsebinsko.

Ko novinarji postanejo najpopularnejši Pomurci

Pa gremo po vrsti. Kritičnega ali celo strokovnega pisanja naš regionalni medij ne pozna. Ker deluje v konglomeratih povezanih družb in kapitala, je idejo o kritični misli izključil že davno tega, ko je v tej deželi mnogo bolj prevladovalo politično in nazorsko enoumje. Kritičnost kot taka se bere v temah, kjer se povzroča škoda zmeraj istim in na enak način. Ne gre pa tukaj za konstruktivno kritičnost, temveč v večini za bombardiranje s strani medija, kjer zapisi ne presegajo argumentacijske teže najbolj obskrunih političnih pamfletov po eni in direktovskih limonad po drugi strani. Pa strokovnost? Znanja, ki jih primanjkuje med novinarji in kolumnisti v regiji, ki desetletje kazi lestvice razvitosti v državi, medij pa ji pri tem statira, so strokovna ekonomska znanja, pravna znanja in občutek za znanost. Povprečna izobrazba predstavnikov pomurskega ljudstva je nizka, in resnično „regijski“ medij moral biti tisti, ki bi s svojimi mnenji predstavljal glas razumništva in razbijal stereotip konzervativnosti, ki to regijo obdaja. Uredništvo največjega pomurskega časopisa pa kar po tekočem traku daje prostor obiskovalcem tečajev FDV-ja, ki so v vsej svoji študijski zgodovini spoznali le osnove ekonomske teorije, in to na način, ki sodi le še v muzej ekonomske zgodovine. Pogrešam analitične članke, večje ekonomsko poglabljanje v teme, kot so javno-zasebna partnerstva, regionalni razvoj, gospodarstvo, in kvalitetne ekonomske in politično neobremenjene provokacije. Pogrešam tudi depolitizacijo medija in kritičen ekonomski pogled na regijo kot tako. Raziskovalno novinarstvo in kritičnost Vestnik izključuje. Taka je menda politika podjetja na lokalnem trgu. Lokalni medij kot tak pač ne more biti kritičen, če hoče preživeti in če hočejo njegovi avtorji normalno delovati v tem okolju. Res je, če bi bilo vse, kot bi moralo biti, nekateri novinarji tega podjetja ne bi bili najpopularnejši Pomurci, Pomurci leta, temveč borci za svobodo misli, v očeh nekaterih pa popolnoma nepriljubljeni. In res je - medij je gospodarska družba, ki ima lastnike in svoj gospodarski interes, in zamera enemu podjetju v regiji lahko poruši domine ter občutno vpliva na gospodarsko plat medija. Ker pa je z lokalnim gospodarstvom močno prepletena tudi lokalna politika, je sidro problema nekje daleč. Priložnost kot tako vidim v tem, da bo v bližnji prihodnosti časopis Dnevnik postal večinski lastnik te medijske hiše in bo poglobljeno razpravljal o stanju časopisa.

Dolgočasna in predvidljiva vsebina

Mislim, da je vsebina časopisa Vestnik dolgočasna in predvidljiva. Svetilnik v temi je predvsem mlada generacija piscev. Nalašč pa nočem izraziti mnenja o politični determiniranosti medija in zasebnih povezavah, ki večkrat presegajo meje profesionalnosti, če le imajo vrabci na strehah svoj prav. Bralci pač preberejo, kar jim je prinešeno na papirju. Oni vidijo dejstvo, da se obisku Boruta Pahorja nameni več pozornosti kot temu, da bo naša regija del kulturne prestolnice, čeprav ostali časopisi po Sloveniji temu namenjajo edino pozornost. Preverite pa lahko sami, kolikokrat se v Vestnikovih člankih in barometrih popularnosti pojavljajo iste osebe in kako se o določenih ljudeh ne piše. Preverite, katere občine in njihova javna podjetja se oglašujejo v časopisu, in najdite en sam dejansko kritičen članek o teh občinah. Več kot jasno je, da o edini pomurski mestni občini v regijskem časopisu pišejo le izjemoma, pa še to o znanih temah z znanim načinom pisanja. Tudi o sporu, ki trenutno onemogoča delovanje Občine Beltinci, ne pišejo nič pametnega. Pa o tem, da pomurske občine nočejo slišati nič o sofinanciranju visokošolskih zavodov. Pa tudi o tem, kam so izginile milijarde razvojnih sredstev, namenjene naši regiji v preteklosti. Ta medij je še pred leti imel moč, da bi pristojne župane prisilil, da plačujejo svoj delež za knjižnico, uredništvo bi potrebovalo le nekaj iznajdljivosti (in jajc). In kje so danes kritični razmisleki in razprave o elektrarnah na Muri, ki mimo regijskega medija postajajo realnost? Navsezadnje ima največje medijsko podjetje v regiji svoj MURSKI val! In verjamem, da bi posamezni novinarji regijskega časopisa radi kaj zapisali na to temo, ampak …

Danes Vestnik izgublja na moči in le sam sebi lahko izstavi račun. Predvsem zaradi razlogov, ki jih v svojem zapisu navajam. Problem pa je v manjši meri povezan s splošno časopisno krizo, kjer preživijo le najboljši, in v spremembi navad, informatizaciji in navzočnosti konkurence. Vestnik, ki ga s spoštovanjem še vedno dojemam kot regijski časopis, si v tej obliki takega spoštovanja in pojmovanja prihodnjih generacij ne bo zaslužil.

Minister za razvoj dr. Turk je za Dnevnik, medijsko hišo, ki osvaja lastništvo Podjetja za informiranje, povedal, da je potrebno streho popravljati takrat, ko je sončno. Upam le, da v primeru časopisa Vestnik prve kaplje ne bodo pregnale krovcev.

Mitja Podgajski