Mitja Podgajski, blog

Čas res hitro beži, sem pomislil, ko sem se na dan Festivala mladih Pomurja sprehajal po Soboškem parku, polnem srednješolcev. Združujejo se v društvo, kjer bodo zastopane vse srednje šole in vsi dijaki. Imeli bodo svoje predsedstvo, svoje člane, izvajali bodo svoje projekte … In festival, ki je z energijo napolnil park na lep sončen petek, je bil prvi izmed njih. Pozitivno me presenečata samozavest in zavzetost srednješolcev, ki so organizacijo takega dogodka prevzeli sami. Dokazali so, da ne potrebujejo nikogar, saj so nova generacija. Z veseljem sem opazoval, kako so sami opremili prizorišče na grajskem dvorišču in poskrbeli za varnost. Delali pa so seveda prostovoljno. Na pomoč so jim priskočile murskosoboške mladinske organizacije ter nemalo posameznikov, ki jim ni bilo žal časa za mladinski projekt. Mestni park je bil poln. Na grajski ploščadi so mladi plesalci izvajali svoje plesne točke, številni skejterji so dobili svojo publiko, na travniku so se grafiterji pod mentorstvom izkušenega grafiterja učili veščin, mnogi so pa le poležavali in se pustili razvajati soncu. Čez dan so se na odrih predstavile domače srednješolske glasbene skupine, v večernem delu festivala pa je množico zabaval rojak Vlado Kreslin, ki so ga mladi organizatorji odlično izbrali. Hitro so razprodali vse vstopnice. Kar sem pogrešal, je le boljši odnos do okolja in lastnega zdravja. Steklenice žganih pijač ter pločevinke piv so ležale kar po poteh, a sicer preredki koši za smeti so ostali prazni. Da pa ne bi bil bolj papeški od papeža, pišem to tudi zato, ker mnogi konzervativni posamezniki v mestu komaj čakajo, da na tleh najdejo steklenico in tako dobijo razlog za izstrelitev rafala nesmislov o tem, kako je mladina nekulturna, kako ne sodi v park in podobno. Društvo prijateljev Sobote, kot se je samo poimenovalo, se je že jasno izreklo, da mladi ne sodijo v park. Čeprav imajo prijatelji Sobote iz dneva v dan manj članov, ga očitno nekateri še vedno jemljejo resno. Sam trdim nasprotno. Mladina je sposobna delati presežke bolj kot katere druge generacije, le možnost za delo ji je potrebno dati. Ob petkovem festivalu to dokazujejo tudi lendavski gimnazijci, ki navdušujejo s svojo drzno gledališko predstavo, in murskosoboški gimnazijci z  izvedbo reprize mjuzikla Hair, ki bo svoje gledalce dobil tudi v ZDA in menda tudi na letošnjih Soboških dnevih. Da je mladim potrebno dati priložnost, navsezadnje potrjuje tudi murskosoboški MIKK, ki bi ga lahko brez zadržkov označili za regijski mladinski klub, ki dobiva dimenzijo pomembne kulturne ustanove. Srednješolcem čast in pohvale, zaslužili ste si jih!

P.S. Ob obisku MIKK-a sem naletel na nameščanje šanka v klubskem prostoru. Končno bo Sobota dobila mladinski lokal, kjer bi naj brezalkoholne pijače mladim ponujali občutno ceneje kot drugod.

V senci medijskega dogajanja vedno najdemo najbolj zanimive stvari. In prav tako je dogajanje v beltinškem občinskem svetu. Stari-novi župan Kerman je na volitvah premagal mnogo glasnejšega »ljudskega« Maučeca, čeprav so mnogi napovedovali obratno. In prav Maučec je danes s podporo večine svetnikov županu v občinskem svetu močna opozicija. Svetniki imajo seveda legitimno pravico in dolžnost braniti interes svojih volivcev. Tako kljubujejo županovemu predlogu proračuna s svojim predlogom, odbore in delovna telesa občinske uprave pa so sprejeli komaj prejšnji mesec. Naj omenim, da ima večina slovenskih občin proračun že zdavnaj pod kapo, Beltinci pa ga bodo z nekaj sreče sprejeli pred poletjem. In kaj bi lahko botrovalo konfliktom? Občinski svet lahko s preglasovanji in sooblikovanjem proračuna odločno vpliva na to, katere stvari bo župan realiziral in katere bodo ostale zgolj pri obljubah. Krajani pa bi težje verjeli županu, ki bi se po koncu mandata zaradi neizpolnjenih obljub skliceval na občinski svet. Na koncu pa bodo kratko v vsej tej zmešnjavi potegnili le Beltinčarji, saj tekmovalnost med občinskim svetom in županom niti malo ne pripomore k čimhitrejši izgradnji kanalizacije in k prenovi beltinškega vrtca. Mediji pa le zasledujejo potek zgodb, komentarji so v novinarstvu postali nezaželena oblika. Praviloma beremo le vesti z zapletenimi povzetki občinskih postopkov, iz katerih pa se javnost ne razume dovolj, da bi si ustvarila mnenje.

Mitja Podgajski

V kolikor bo mariborska kandidatura za evropsko kulturno prestolnico v letu 2012 potrjena tudi na najvišjih evropskih organih odločanja, še prej pa v slovenski vladi, je lahko zgodba o uspehu tudi Murska Sobota, ki je Mariboru partnersko mesto. V praksi to pomeni, da bo v Soboto v prihodnjih letih priteklo nekaj milijonov evrov evropskega denarja, mestu pa bo zaupana odgovornost nad izvedbo dela projekta. Ustvarjalci projekta se komaj začnejo konkretneje pogovarjati o samih financah, že pa je znano, da bi se naj  izvedla ena večja investicija. V igri je multikulturni center, pri katerem si je zaenkrat težko predstavljati za kaj sploh gre in kje bi naj bil, bolj realna pa bi lahko bila rekonkstrukcija soboške kino dvorane, ki že desetletje kazi duri v zeleno oazo mesta – v mestni park. Upam pa, da bo iniciativo nad gradnjo komercialnih kinov prevzel kak zasebnik in to čimprej, bivša kinodvarana pa naj dobi podobo multifunkcijske (tudi gledališke) dvorane, kjer bi tako lahko s pomočjo evropskih sredstev mesto dobilo še to nujno mestotvorno stavbo. Drugi del sredstev je namenjen v izvedbo konkretnih aktivnosti in kulturnih programov. Gre za investicije v ljudi, ki imajo več zagovornikov, kot investicije v zidove. Kulturni zagon zagon je lahko odličen vzvod za turistični in pa predvsem gospodarski zagon, če bomo dobro izkoriščali dane priložnosti. Le upamo pa lahko, da se bo kulturna prestolnica dotaknila tudi meščanov in grajevrednega stanja kulture, ne pa zgolj izvajalcev programov in investicij. 

Mitja PODGAJSKI

Koliko Pomurci sploh poznamo Art center, ki deluje v obmejnem Središču?  Je kulturni in umetniški center za mlade, multimedijski center kulturnega ministrstva in nekdaj zelo obetaven projekt, v katerega je bilo vloženih na stotisoče evrov evropskih in razvojnih sredstev.  Za nami pa je nova sodna obravnava v sporu med moravsko in šalovsko občino ter društvom Onej, ki ima v zavodu Art center svoj delež in programsko vodi organizacijo.  Občini imata s prostori druge načrte kot društvo. Vodstvu društvba Onej je potrebno priznati, da je v Art center pripeljalo mnogo sredstev in vanj vložilo dosti dela svojih članov. Vložena sredstva pa danes ne pomenijo kaj dosti, saj je občina prebivalce Art centra v preteklem letu postavila na cesto. Ni pa vse tako nedolžno. Gre za iste prebivalce, ki jim je že pred leti bilo očitano slabo gospodarjenje s prostori. Med načinom dela občine in društva pa obstaja v tem primeru pomembna razlika. Občina deluje zelo formalno, kar je dokazala pri nepopustljivi deložaciji, kjer so s plašnicami na očeh izgnali prebivalce svoje stavbe. Dočim vodstvo Art centra deluje precej po domače. O društvu imajo mešano mnenje tudi programsko podobne organizacije v regiji. Morda tudi zato, ker jih poznajo bolj, kot le preko formalnih  dopisov in birokracije. Vedo koliko je v Art centru dejansko kulturno-umetniškega in kako blizu resnice so očitki občin. Nemalo očitkov, ostrih besed in denarja je prelitih v primeru Art centra in nič ne kaže na to, da bi zgodba kmalu dobila svoj epilog. Saj tam kjer je dim, je tudi ogenj.

Tri murskosoboške srednje šole imajo vedno več skupnih točk. Upadanje vpisa, prostorska vprašanja in težave pri imenovanjih ravnateljev. Mestni svet je na eni izmed prvih sej izrazil skrb nad upadom vpisa v soboško gimnazijo in pred soglasjem k imenovanju ravnateljice zahteval od edine kandidatke, da pripravi podrobno analizo dosedanjega dela. Tudi na srednji poklicni šoli si želi postati ravnatelj le en kandidat. Ludvik Sukič, dosedanji ravnatelj, je član SDS, ki je sicer javno skeptičen do načrtov ministra, člana iste stranke. Ob mnogih polemikah in nezaupnici mestnega sveta, si je Sukič podporo članov sveta zavoda zagotovil. Razpis za ravnatelja Srednje ekonomske šole pa je postal prava nadaljevanka, če ne že resničnostni šov. Po večih neuspešnih poskusih imenovanja so končno podelili mandat novemu ravnatelju in direktorju in tako je na prvi pogled kazalo, da bo dve desetletji ravnateljevanja Štefana Harkaia leto pred vselitvijo v novo šolo prekinil mnogo mlajši mag. Beno Klemenčič. Ker se pri tolmačenju slovenskih zakonov vedno znova naleti na spolzka tla in si jih vsaka stran lahko razlaga po svoje, pri mnogih vprašanjih pa si niti vladni organi niso enotni, je tudi to imenovanje ostalo odprto. Namreč Harkai se je pritožil in uspel. Pomembni problemi pa med vsem tem časom čakajo pred vrati soboških srednjih šol. Čakajo na potrjene mandate in kdorkoli bo šolam ravnateljeval, delo ne bo enostavno. Med drugim se poraja vprašanje, kam bodo bodoči srednješolci sploh hodili v šolo, morda bodo skupno združeni na noršinski cesti, in v katere programe se bodo še sploh lahko vpisali.

Mitja Podgajski

V naši pokrajini se dogajajo opaznejši medijski premiki. V zadnjem letu se je zgodilo več kot desetletja dotlej, kar bi v duhu demokratičnosti pomenilo le dobro. Najprej je največja pomurska medijska hiša doživela znatnejše lastniške spremembe, saj je pomemben delež njihovih delnic pridobila medijska hiša Dnevnik, ki zaenkrat še ni prestopila večinskega praga. Nemalo vprašanj in predvsem mnogo špekulacij povzročajo te spremembe. Za tem je brezplačni časopis Dobro jutro postal prvi resni tujek v pomurski medijski trdnjavi. Bralci se na brezplačnik dobro navajajo, kar opažamo tudi njegovi lokalni ustvarjalci. Sobotni izid jim ugaja. Kot pravi urednik, je Dobro jutro časopis, ki ga preberete v soboto ob jutranji kavi. Mnogi so se ob prejemu prve pomurske številke časopisa spraševali ali gre spet za eno izmed reklamnih akcij in kdaj bodo prejeli položnico za naročnino. Položnice seveda ne bodo prejeli, saj so brezplačniki preizkušen model izdajanja časopisov, ki jih v celoti plačujejo oglaševalci. In vsekakor bo v smeri brezplačnikov v Sloveniji in tako tudi v naši regiji še mnogo narejenega. Tudi lokalno glasilo mestne občine, ki ga prejmejo gospodinjstva brezplačno in ga v celoti financira občinski proračun, je ob izidu tokratne številke napovedalo spremembe. Namreč četrtletnik postaja mesečnik z ažurnejšimi informacijami in kompletno barvno vsebino. Bralci časopisov z lokalno vsebino tako dobivajo možnost izbire. Spremembe povzročajo tudi spletni mediji, ki eksponentno pridobivajo na branosti ter dokazujejo, da informiranje več ni stvar priviligiranih posameznikov, temveč stvar skupnosti.

Mitja Podgajski