Mitja Podgajski, blog

Festival računalništva in sodobnih komunikacij bo odprl svoja vrata v petek. Mlad, ambiciozen festival, ki optimistično zre v svet. Dajemo mu priložnost, da se izkaže. Ljubitelji računalništva vemo, da računalnik ni le orodje. Je način življenja, razmišljanja, delovanja v okolju in obnašanja. Mnogi spomine o svojem prvem računalniku delijo z največjim veseljem, spremljajo razvoj in se upravičeno sprašujejo o prihodnosti. Prav zato smo s prvim Festivalom računalništva in sodobnih komunikacij pokazali simbolično navezanost na zgodovino računalništva, kjer smo muzejsko zbirko računalnikov Jožeta Rappla združili z eksponati, ki jih je odstopila Kiberpipa. Festival FRiSK ni gospodarski projekt, bil je v prvi vrsti ljubiteljski projekt, ki je v svojem razvoju ob pomoči neprofitnih organizacij prerasel samega sebe iz preprostega razloga. Podjetja, širša javnost, lokalna skupnost in predstavniki stroke so že na samem začetku priprav na festival tovrstnemu dogodku pokazali naklonjenost. Organizatorji smo se tako v času priprav na festival soočali z visokimi pričakovanji in v uresničevanje le-teh vložili ves trud.

V pomurski regiji je tak dogodek dobrodošel in dobrodošlico mu je izkazala tudi Mestna občina Murska Sobota. Vsekakor organizatorji težimo k temu, da bi dogodek v regiji promoviral informacijsko-komunikacijske tehnologije in tako po korakih pomagal k povečanju informacijske pismenosti med različnimi starostnimi skupinami, spodbujal varno rabo informacijsko-komunikacijske opreme, usmerjal mlade v znanost ter skrbel za promocijo pomurskih kadrov ter njihovih lastnih rešitev.

Informacijsko-komunikacijske tehnologije so lahko odlično orodje, ki ne le skrajša marsikatero opravilo, temveč lahko tudi prihranijo ogromno denarja, na ravni družbe pa višajo demokratičnost in manjšajo informacijsko asimetrijo. In več demokracije v družbi pomeni obenem tudi višjo kvaliteto odločanja in razumnejše odločitve. Ob večji demokratičnosti pa IKT omogoča tudi višjo individualizacijo. Posameznik, ki ima dovolj znanja ter ustrezna orodja, lahko na svetovni zemljevid postavi tudi svoje ime, svojo idejo, in zmeraj več jih ima to možnost. Različne iniciative vidijo v globalizaciji informacijske pismenosti in IKT-ja samega priložnost za odpravljanje neenakosti v družbi. IKT ne rešuje sveta, širi pa pogled in daje priložnosti, ki jih tisti nekdo v tistem nekem kraju vsekakor ne bi imel.

Ideja, postaviti IKT-dogodek v regijo z najslabšimi kazalniki razvitosti, se je mnogim zdela optimistična ali vsaj težko izvedljiva. Iskreno upam le, da bo festival v prihodnjih letih postal tradicionalen in bo uresničil svojo ambicijo – postati osrednji IKT-festival v državi, dogodek, kjer se bodo družili slovenski ljubitelji računalništva in sodobnih komunikacij na strokovni in poljudni ravni. Prekmurje pa bo s tem korak bližje temu, da ovrže stereotipne vzorce, ki jih desetletja po Mišku Kranjcu še vedno najdemo onkraj Mure.

Mitja Podgajski

Ekipa lokalnih računalniških navdušencev, katere član sem tudi sam, se že več tednov ubada z naslednjo idejo: V središče najmanj razvite slovenske regije postaviti računalniško in informacijsko napreden festival, ki teži k temu, da bi postal osrednji slovenski računalniški dogodek. Optimistično? Bomo videli, morda res gre eksperiment, kot sem pred časom pisal o koncertu skupine Laibach v Murski Soboti. Tisti eksperiment je uspel s presenetljivim rezultatom. Naš festival, ki ga v skrajšani obliki imenujemo kar FRiSK, pa je že teden pred pričetkom privabil pozornost domačih in vseslovenskih organizacij ter podjetij, s svojim prihodom pa ga bodo podprli tudi predstavniki ministrstev. Tako sta svojo navzočnost na festivalu že potrdila minister za razvoj in državni sekretar za informacijsko družbo, kar potrjuje osnovno tezo festivala – v sloveniji manjka tovrstni dogodek, ki bi informacijske tehnologije pokrival tako celostno, kot  ga želi pokrivati FRiSK. Vsi, ki svoj prosti čas vlagamo v to da bi ta festival delal v dobrih pogojih, se strinjamo s tem, da je ta festival dejansko novorojenček, ki bo rabil le priložnosti, da se dokaže. Priznati moramo, da Pomurje večje prepoznavnosti po tovrstnih dogodkih doslej ni imelo. Največ pozornosti so bili deležni glasbeni dogodki in pa seveda tradicionalni sejmi. Prav zato je kar nekaj (popolnoma slučajne) simbolike v tem, da se festival prične nekaj dni po zaključku kmetijskega sejma.

Mitja Podgajski

Pomursko prestolnico so v zadnjih letih preplavili gostinski lokali. Žal še ni nobene raziskave, ki bi potrdila domneve, da smo v številu gostinskih lokalov državni prvaki. Mnogim gostincem pa avgust ni naklonjen. Kadilski zakon se (na srečo) kaže v vsej svoji nemilosti, v času pisanja tega komentarja pa naj bi se lastniki nekaterih prepoznavnejših gostinskih lokalov soočali še s pritiski nasilnežev, ki bi naj od gostincev kar brez zavor zahtevali denar. Zadeve so šle celo tako daleč, da bi naj posamezni gostinci zahtevam teh nasilnežev celo ustregli, čeprav uradnih informacij o tem ne daje zaenkrat še nihče. Lastnik znanega murskosoboškega lokala je izrazil dvome v učinkovitost slovenskega pravnega sistema in se odločil, da bo zadevo uredil kar po svoje. Na nacionalni televiziji in drugih medijih smo lahko videli kakšen je bil rezultat tega. Sramoten za obe strani. Poraja se pomembno vprašanje, zakaj je zaupanje lokalnih gostincev v organe pregona tako nizko, da jih večina ureja težave kar na lastno pest. V okvir odgovornosti policije pa sodi podatek, da je na pomurskih cestah v istem obdobju lani umrlo devet ljudi, do letošnjega avgusta pa kar 19. Verjamem, da domači policisti delajo vse kar jim dopuščajo pristojnosti in upam, da so težave nekje drugje. Precej utemeljene odgovore bodo morali javnosti podati policisti, da bodo zbrisali črni madež, ki se je pojavil na njihovem delu v tem poletju.

Mitja Podgajski

Tovarnar in politik Josip Benko je bil rojen v Tešanovcih. Tam je postavljen tudi njegov doprsni kip, a v mestu Murska Sobota, kjer je Benko županoval pred osemdesetimi leti, in v času svojega življenja veljal za sposobnega podjetnika ter velikosrčneža, o njem skorajda ni zapisov. Ledino je med drugim po desetletjih tišine oral dokumentarec v režiji Štefana Celeca z naslovom Uboj Josipa Benka, ki je nazorno in s pričevanju predstavil Benkovo zgodbo. Dokumentarec, ki so ga nekateri označili za enostranskega, njegovo kvaliteto pa je priznala celo RTV Slovenija, s tem, da mu je dodelila status dokumentarca meseca, je dvignil mnogo prahu. V svojem epilogu so se avtorji dokumentarca vprašali, zakaj še danes Josipa Benka ni moč najti v nobenem izmed vidnih zapisov soboškega muzeja in drugih medijev lokalne zgodovine, pa čeprav je bil najbolj znan in najvplivnejši medvojni podjetnik in župan. V letošnjem letu je zaživela Fundacija Benko, katere ustanovitelja sta bila zdaj že pokojna Benkova snaha in pa Evangeličanska cerkvena občina. Fundacija v teh dneh razpisuje Benkove štipendije za najuspešnejše učence, dijake in študente v Prekmurju. Koliko ima Benkova demistifikacija opraviti z menjavo oblasti, če sploh, mlajših generacij praviloma ne zanima. Odpiranje takih in podobnih tem, predvajanje dokumentarcev in razpravljanje pa je lahko le koristno, saj nobena informacija ni tako nevarna, kot nezapisana in nobena misel tako škodljiva, kot neizrečena. In tudi zato je pošteno, da povemo bobu bob.

Mitja Podgajski

Murskosoboškega kopališča se ne drži najboljše ime. V preteklosti prijetna oaza v mestu je danes le še spomenik, ki obratuje predvsem zaradi tega, ker v svojem okolišu nima prave alternative. To potrjujejo tudi številke. Kopališče obišče iz leta v leto manj kopalcev. Že več let je potrebno celovite obnove, o njem krožijo dvomi v kvaliteto vode ter dejstvo, da v kopališkem okolišu praktično ni nobene gostinske ponudbe. Še pred leti so se kopalci lahko hladili v senci gostišča Zvezda-Diana, danes so prepuščeni lastni nemilosti. Nizka cena kopalne vstopnice je zaenkrat verjetno edina res svetla točka murskosoboškega kopališča. V kopališču se štiričlanska družina ohladi za približno 10 evrov, za kopanje v Moravcih pa odštejejo vsaj štirikrat več. Moravske terme imajo drugo ciljno publiko in se jih z mestnimi kopališči ne da primerjati. To dokazujejo tudi cene, ki niso niti malo slovenske. Murskosobočanom pokriti plavalni bazen

Murska Sobota je edina mestna občina v Sloveniji, ki nima pokritega plavalnega bazena, čeprav so prebivalci Murske Sobote skozi leta krojili slovensko plavalno zgodovino. Potrebo po ureditvi celotne Fazanerije je zasledila murskosoboška mestna občina, ki je v lanskem letu sklenila pogodbo z družbo Stanka Polaniča Intering Holding  za ureditev Fazanerije kot turistično-športnega kompleksa, ki bi med drugim vključeval pokriti plavalni bazen, hokejsko igrišče, investitor pa bi na območju sedanje vojašnice gradil hotel. Nesporno dejstvo je, da si v Murski Soboti pokritega bazena in urejenega letnega kopališča želijo, a ne za vsako ceno. Na občini zatrjujejo, da so ob podpisu pogodbe ohranili v partnerstvu z investitorjem takšen vpliv, da bodo lahko poskrbeli, da cene kopalnih storitev ne bodo poletele v višave, čeprav bi si mnogi glede tega želeli še konkretnejšega zagotovila. Dobro prakso poznajo denimo v Mariboru, kjer je športno-plavalni center Pristan ločen od ostale turistične ponudbe v mestu. V bazenih Pristana lahko Mariborčani plavajo za nekaj več kot 5 evrov, študenti in upokojenci pa so deležni še dodatnega popusta. Bazen je tudi športni objekt

Odgovor, s katerim se operira, da je potrebno prepustiti cene ponudbi in povpraševanju, ni povsem na mestu. Čeprav nisem zagovornik posegov v trg, se mi v določenih primerih zdijo celo upravičeni, še posebej če lahko imajo konkretne ugodne posledice, kot je recimo skrb za zdravje. In mestni bazeni niso le sprostitveni objekt, temveč tudi rekreacijski ter športni objekt.

Povpraševanje po poletnem hlajenju v bazenih ni odvisno le od domačih krajanov, temveč tudi od turistov, ki jih je naših krajih čedalje več in imajo druga cenovna pričakovanja kot domačini. In prav turisti bi lahko krivuljo povpraševanja dvignili na raven, da bomo domačini ostali pred vrati, kot se to dogaja v Moravskih Toplicah. Tak primer je Portorož, kjer si tamkajšnji krajani le s težavo privoščijo kakšnega izmed užitkov, ki jih mesto ponuja. V prednosti pa so tisti podjetnejši, ki take užitke tudi ponujajo. V primeru Fazanerije bi že danes bile najbolj dobrodošle kar konkretne številke ali rešitve, saj bodo pod prste tistim, ki bodo cene določali, gledali vsi. In prej se predstavijo konkretne rešitve in odgovori javnosti, manj bo vprašanj in dilem. Slavic še vedno ne mara Polaniča

Murskosobočani so projekt Fazanerija vzeli za svojega in se tako že sprašujejo, zakaj se dela, ki bi morala potekati že letos, še ne izvajajo. Namreč kopališče je tudi v tej kopalni sezoni odprlo svoja vrata, in nič ne kaže na to, da bi investitor v bližnji prihodnosti na projektu kaj naredil. Kot piko na i pa je na zavoro pritisnil še murskosoboški mestni svet na svojem zadnjem zasedanju. Največ dvomov v projekt, čemur je sledil umik točke o Fazaneriji z dnevnega reda, je izrazil ravno bivši župan Anton Slavic, ki pa si je s tem naredil medvedjo uslugo. Vsem je jasno, da je pri gradnji potrebno ohraniti funkcionalnost Fazanerije kot rekreacijskega centra, in to ne sme biti razlog, da se ponovno odloča o stvareh, o katerih ima javnost svoja pričakovanja. V Slaviceve skrbi, da bo občina žrtvovala zeleno oazo Fazanerijo za posamezne ekonomske interese in do jo bo preplavil vrvež turistov, nekako ne morem verjeti z gotovostjo. Sicer ne dvomim v dobronamernost bivšega župana, a vendar bo v ozadju vedno obstajala dilema, ali gre morda le za nadaljevanje tradicije, ko v Murski Soboti pod Slavicevim županovanjem Polanič ni delal praktično nič.

Mnogim bi najbolj ugajalo, če bi zaradi zavlačevanja in razprav, o katerih je prejšnji mestni svet že odločil, Polanič pobral šila in kopita. Ugajalo bi tudi posameznikom v mestnem svetu, znano pa je, komu bi to najbolj škodovalo. Občane pa v vročem poletju, ki je pred nami, zanima le, kako se bodo lahko najhitreje ohladili.

Mitja Podgajski

Časopisna kriza žanje pred sabo in Darwin bo pokazal zobe. Mnogo zapisov kritičnih medijskih analitikov in mislecev razpravlja o tem problemu. Oglasil se je tudi medijski gigant Rupert Murdoch, ki je zapisal: »Tradicionalna (medijska) podjetja se počutijo ogrožena. Prinesite spremembe na plano!« In kako je v Pomurju? Vestniku doseg posamezne številke upada, naročniki pa počasi, a vztrajno odhajajo ali pa se znajdejo na zadnjih straneh časopisa. Je kriv le čas? So krive nove generacije, je kriva konkurenca? Krivec je medij sam. Če je pred časom užival status edinega glasnika resnice v regiji, mu danes ta privilegij več ni dodeljen, vsaj v taki meri ne. Jutri bo morda prestopil meje rentabilnosti. Nekateri pravijo, da ga je povozil čas, saj mu branost prinašata le tradicija in osmrtnice. Jaz trdim drugače. Medij ima najboljše pogoje, da preneha stopicati na mestu in se sooči s časom. Ne le tehnično, temveč tudi vsebinsko.

Ko novinarji postanejo najpopularnejši Pomurci

Pa gremo po vrsti. Kritičnega ali celo strokovnega pisanja naš regionalni medij ne pozna. Ker deluje v konglomeratih povezanih družb in kapitala, je idejo o kritični misli izključil že davno tega, ko je v tej deželi mnogo bolj prevladovalo politično in nazorsko enoumje. Kritičnost kot taka se bere v temah, kjer se povzroča škoda zmeraj istim in na enak način. Ne gre pa tukaj za konstruktivno kritičnost, temveč v večini za bombardiranje s strani medija, kjer zapisi ne presegajo argumentacijske teže najbolj obskrunih političnih pamfletov po eni in direktovskih limonad po drugi strani. Pa strokovnost? Znanja, ki jih primanjkuje med novinarji in kolumnisti v regiji, ki desetletje kazi lestvice razvitosti v državi, medij pa ji pri tem statira, so strokovna ekonomska znanja, pravna znanja in občutek za znanost. Povprečna izobrazba predstavnikov pomurskega ljudstva je nizka, in resnično „regijski“ medij moral biti tisti, ki bi s svojimi mnenji predstavljal glas razumništva in razbijal stereotip konzervativnosti, ki to regijo obdaja. Uredništvo največjega pomurskega časopisa pa kar po tekočem traku daje prostor obiskovalcem tečajev FDV-ja, ki so v vsej svoji študijski zgodovini spoznali le osnove ekonomske teorije, in to na način, ki sodi le še v muzej ekonomske zgodovine. Pogrešam analitične članke, večje ekonomsko poglabljanje v teme, kot so javno-zasebna partnerstva, regionalni razvoj, gospodarstvo, in kvalitetne ekonomske in politično neobremenjene provokacije. Pogrešam tudi depolitizacijo medija in kritičen ekonomski pogled na regijo kot tako. Raziskovalno novinarstvo in kritičnost Vestnik izključuje. Taka je menda politika podjetja na lokalnem trgu. Lokalni medij kot tak pač ne more biti kritičen, če hoče preživeti in če hočejo njegovi avtorji normalno delovati v tem okolju. Res je, če bi bilo vse, kot bi moralo biti, nekateri novinarji tega podjetja ne bi bili najpopularnejši Pomurci, Pomurci leta, temveč borci za svobodo misli, v očeh nekaterih pa popolnoma nepriljubljeni. In res je - medij je gospodarska družba, ki ima lastnike in svoj gospodarski interes, in zamera enemu podjetju v regiji lahko poruši domine ter občutno vpliva na gospodarsko plat medija. Ker pa je z lokalnim gospodarstvom močno prepletena tudi lokalna politika, je sidro problema nekje daleč. Priložnost kot tako vidim v tem, da bo v bližnji prihodnosti časopis Dnevnik postal večinski lastnik te medijske hiše in bo poglobljeno razpravljal o stanju časopisa.

Dolgočasna in predvidljiva vsebina

Mislim, da je vsebina časopisa Vestnik dolgočasna in predvidljiva. Svetilnik v temi je predvsem mlada generacija piscev. Nalašč pa nočem izraziti mnenja o politični determiniranosti medija in zasebnih povezavah, ki večkrat presegajo meje profesionalnosti, če le imajo vrabci na strehah svoj prav. Bralci pač preberejo, kar jim je prinešeno na papirju. Oni vidijo dejstvo, da se obisku Boruta Pahorja nameni več pozornosti kot temu, da bo naša regija del kulturne prestolnice, čeprav ostali časopisi po Sloveniji temu namenjajo edino pozornost. Preverite pa lahko sami, kolikokrat se v Vestnikovih člankih in barometrih popularnosti pojavljajo iste osebe in kako se o določenih ljudeh ne piše. Preverite, katere občine in njihova javna podjetja se oglašujejo v časopisu, in najdite en sam dejansko kritičen članek o teh občinah. Več kot jasno je, da o edini pomurski mestni občini v regijskem časopisu pišejo le izjemoma, pa še to o znanih temah z znanim načinom pisanja. Tudi o sporu, ki trenutno onemogoča delovanje Občine Beltinci, ne pišejo nič pametnega. Pa o tem, da pomurske občine nočejo slišati nič o sofinanciranju visokošolskih zavodov. Pa tudi o tem, kam so izginile milijarde razvojnih sredstev, namenjene naši regiji v preteklosti. Ta medij je še pred leti imel moč, da bi pristojne župane prisilil, da plačujejo svoj delež za knjižnico, uredništvo bi potrebovalo le nekaj iznajdljivosti (in jajc). In kje so danes kritični razmisleki in razprave o elektrarnah na Muri, ki mimo regijskega medija postajajo realnost? Navsezadnje ima največje medijsko podjetje v regiji svoj MURSKI val! In verjamem, da bi posamezni novinarji regijskega časopisa radi kaj zapisali na to temo, ampak …

Danes Vestnik izgublja na moči in le sam sebi lahko izstavi račun. Predvsem zaradi razlogov, ki jih v svojem zapisu navajam. Problem pa je v manjši meri povezan s splošno časopisno krizo, kjer preživijo le najboljši, in v spremembi navad, informatizaciji in navzočnosti konkurence. Vestnik, ki ga s spoštovanjem še vedno dojemam kot regijski časopis, si v tej obliki takega spoštovanja in pojmovanja prihodnjih generacij ne bo zaslužil.

Minister za razvoj dr. Turk je za Dnevnik, medijsko hišo, ki osvaja lastništvo Podjetja za informiranje, povedal, da je potrebno streho popravljati takrat, ko je sončno. Upam le, da v primeru časopisa Vestnik prve kaplje ne bodo pregnale krovcev.

Mitja Podgajski