Mitja Podgajski, blog

Prav nič v korist širše prepoznavnosti regije ni predlog, ki ga je po usklajevanjih vlada predlagala za poimenovanje bodoče pokrajine, ki bi naj postala Prekmursko-Prleška pokrajina. Že danes je okoli poimenovanja dežele ob reki Muri, cela zmeda. V isti sapi govorijo o prebivalcih kot o Prekmurcih in Pomurcih. Nenamerna poimenovanja pa največkrat izključujejo prebivalce desnega brega reke Mure. Ni redko, ko nekdo nagovori regijo z besedo „Pomurje“, za prebivalce pa uporabi poimenovanje „Prekmurci“, ostali prebivalci pa so potemtakem retorične žrtve. Tako Prleki v teh poimenovanjih mnogokrat izostanejo, kar opažajo tudi sami. Tudi zato so se organizirali in so tako pri poimenovanju pokrajin najbolj slišani. Po neuspešnem zavzemanju za samostojno pokrajino Prlekijo, pristajajo na vladni kompromis. Pomurska pokrajina bi tako lahko postala Prekmursko-Prleška pokrajina s sedežem v Murski Soboti, zasedanja pa bi se odvijala v Ljutomeru. Volk je pri takem poimenovanju sit, koza pa daleč od tega, da bi bila cela. Verjemem, da je večini prebivalcev še vedno najbližje „nevtralno“ Pomurje in tako poimenovanje pokrajine. Naj ostane po starem, pravijo. Predlog zapisan v pokrajinski zakonodaji je salomonska rešitev, kjer ni povsem zadovoljen nihče, pa tudi problem pomembnosti vloge se je iz Ljutomera prevesil na Radgono, bodoči člen Prlekije. Pa vendarle je radgonski župan Kampuš zopet racionalen, saj se bolj kot z imenom ukvarja z vsebino.

Mitja Podgajski

Kako kulturni smo prebivalci regije, ki bo v Murski Soboti gostila evropsko prestolnico kulture? Bralci prospekta ob Dnevu odprtih vrat slovenske kulture, lahko ugotovijo, da Pomurja ni na slovenskem kulturnem zemljevidu. Nobena izmed pomurskih kulturnih organizacij ni posredovala svojih programov ministrstvu, da bi ga to uvrstilo v prospekt, ki je objavljen tudi v osrednjih dnevnih časopisih v državi. Organizacijam se ne da očitati, da nič ne delajo, izgleda le, kot da bi zavestno nasprotovali promociji svojih programov. V praksi to pomeni, da predstavniki posameznih kulturnih ustanov niso utegnili poslati elektronske pošte uredniku prospekta, da bi jih vključil v program. Tri minute njihovega dragocenega časa bi Pomurje postavilo na kulturni zemljevid Slovenije. Tako je bilo tudi v lanskem letu in tudi takrat jasno povabilo naletelo na gluha ušesa. Kulturne ustanove so mnogokrat financirane z denarjem davkoplačevalcev. V tem primeru organizacije izpadejo kot lenobe, ki se očitno ne zavedajo, kako pomembno je, da izkoristijo vse informacijske kanale do širše javnosti. Sprašujem se, kakšno vlogo bodo sposobna ta vodstva odigrati leta 2012, ko bodo morala prevzeti določene odgovornosti ne le na pomurskem, temveč na evropskem prostoru? Kultura pač niso delovna mesta v muzejih in galerijah, niti ne le zidovi, temveč ljudje in programi.

Mitja Podgajski

V teh dneh je 88 soboških študentov prejelo zlato štipendijo Mestne občine Murska Sobota. Povprečen znesek štipendije je 220 evrov, tisti najboljši pa bo prejemal 320 evrov mesečno. „Najboljši“ pomeni tisti najbolj priden z najvišjih povprečjem, tisti, ki študira v študijski smeri, ki je regiji najbolj potrebna in tisti, ki je že danes zelo aktiven v regiji. Če omenim, da poleg 88 občinskih, prejema več kot 500 študentov še republiško štipendijo v Mestni občini, pa lahko pavšalno zatrdim, da velika večina izmed soboških 727 študentov prejme takšno ali drugačno denarno spodbudo.

Štipendijam namenjenih 187.800 evrov sredstev iz občinskega proračuna, je posebnost v slovenskem prostoru. Če primerjam – recimo mariborska občina, ki ima 6 krat več študentov, je za štipendije razpisala tretjino manj sredstev kot soboška. Pa še to je razdelila ne le med študente, temveč tudi med dijake. Tako, da je v Mariboru štipendijo prejelo 32 študentov, s fiksnim zneskom 175 evrov. Torej neprimerljivo večji Maribor ima 56 manj štipendistov, ki prejemajo povprečno 45 evrov manj kot soboški štipendisti.

In kako spodbujajo svoje najboljše študente druge občine v regiji? Mnogo študentov izraža mnenje, da zelo slabo. V nekaterih občinah študent prejme nekaj čez 20 evrov za opravljen izpit, je pa vseeno če študiraš politologijo, kjer imaš opraviti 12 izpitov ali medicino, kjer je izpitov pol manj, a je zahtevnost mnogo večja, pa še regija te čaka odprtih rok, dočim za politologa tega ne morem trditi. Vseeno je tudi če imaš povprečje ocen 6,5 ali 9,5. Take štipendije študentov ne spodbujajo, da bi se odločili za deficitarne študijske smeri, ne spodbujajo, da bi dosegali študijske uspehe in jih nasploh ne zavezujejo k ničemer. Pač dobijo od svoje občine denar, občina pa ima študente za statistiko.

Večina občin ni naklonjena ideji, da bi zbrali sredstva na enem mestu v regiji in bi potem skupno regijsko štipendijsko politiko urejali tisti, ki imajo ustrezna znanja in izkušnje. Pravijo, da predvsem iz finančnih razlogov. Še najbližje pomurski izobraževalni fundaciji in načinu, ki ga izvaja Mestna občina Murska Sobota, sta občini Moravske toplice in Grad.

Ima pa soboški način štipendiranja tudi svoje pomanjkljivosti. Še vedno ne moremo govoriti o aktivni promociji štipendijskega sklada ter o promociji uspešnih študentov in njihovih projektov. Uspešen štipendist dejansko je premalo predstavljan in promoviran v regiji, zato tudi ni pretirane konkurence po povpraševalcih za štipendijo.

Štipendija pa študente zavezuje na financerja zgolj simbolično, čeprav se štipendist obveže, da ne bo odklonil ponujene zaposlitve ob koncu študija v obdobju dvakratne dobe prejemanja štipendije. To bi v praksi pomenilo, da bi najuspešnejši študenti prejeli poleg štipendije gratis še prvo zaposlitev. Kar bi bilo dejansko odlično, saj bi taka ponudba pomagala mnogim študentom in njihovim staršem, ki se nemalokrat vprašajo: „Okej, imaš diplomo, kaj bomo pa sedaj?“.

A hudič je v detajlih. Vsak študent ima v pogodbi navedeno tudi tole: Študent je prost vseh pogodbenih obveznosti, če mu Fundacija PIF ali Mestne občina Murska Sobota v 90 dneh po prejemu pisnega obvestila o zaključku izobraževanja s strani štipendista ne zagotovi sklenitve delovnega razmerja v skladu s to pogodbo … In natanko tole se tudi zgodi v večini primerov. Mnogokrat so za to krivi študentje sami, ki ne vztrajajo pri izkoriščanju te možnosti, nekateri pa tudi špekulirajo in čakajo, da mine 90-dnevni rok, da jim ne bi bilo treba iti delat. Po drugi strani pa se občini in državi očita, da študenti ne morejo dobiti prve zaposlitve.

V pomurski izobraževalni fundaciji so tudi do tega optimistični, kljub temu, da se število štipendistov veča. Trdijo, da se bodo trudili pomagati tudi tistim najmanj deficitarnim, da izpolnijo svoje obveznosti in si po diplomi najdejo delo. Ne pozabite, da še vedno govorim zgolj o štipendijah za soboške študente.

Vedno večji interes in pozornost dobivajo tudi kadrovske štipendije, kjer podjetja aktivno povprašujejo po 185 študentih in dijakih, prijav pa ne dobijo dovolj. Predvsem tesarjev, oblikovalcev kovin, kuharjev in kovin, v tej regiji več ni mogoče dobiti. Niti za to, da bi jim dal denar za študij.

Kaj lahko tako sporočim pomurskih študentom in njihovim staršem, ki ne živijo v soboški občini in se večkrat sprašujejo zakaj v svoji občini nimajo takih pogojev? Pocukajte vaše župane in druge občinske veljake za rokav ter jim zagrozite, da boste svoje najboljše kadre preselili v Mursko Soboto.

Mitja Podgajski

Pomurski volivec

Rezultati prvega kroga predsedniških volitev so pokazali, da ima Zmago Jelinčič med Pomurci zdaleč največjo podporo in bi, če karikiram, postal pomurski predsednik. Drugega in tretje uvrščenega kandidata je prehitel za kar šest odstotnih točk. Legitimna in za prvaka nacionalne stranke odlična informacija pa nam ponovno postavlja vprašanje ali so ob tem na preizkusu tudi naše vrednote. V kolikšni meri se lahko identificiramo z navijači, ki so pred tedni vdrli na nogometno tekmo in naredili svoj obračun s sodnikom? Splošno velja, da se nam pripisujeta strpnost, sožitje ter melanholičnost. Pomurje tako naznanja spremembe vsaj na področju politične retorike. Če je kot tak bil prepoznan tudi pomurski volivec, je potemtakem tudi on na preizkušnji. Bodo na prihodnjih državnozborskih volitvah politične stranke upoštevale ta rezultat? Priložnost po uporabi ostre in neposredne govorice, ki mnogokrat močno meji na populizem, brez posebnega razmisleka pa hitro izvabi strinjanje posameznika, bo vsekakor nekdo izkoristil, saj ima sedaj črno na belem, da v tej regiji prinaša rezultate. Argumenti, ki gredo hitro v uho, bodo na volitvah vedno pogosteje dobivale svoj prostor, za višanje svojih naklad jih bodo z veseljem zapisovali tudi mediji. Kar pa ni slabo, če bo dopuščena zdrava in kultivirana razprava. Predvsem na nas samih pa bo odgovornost, da pomurske prihodnosti ne bo krojila nogometna tekma.

Mitja Podgajski

Brez zadržkov lahko zapišem, da je hotel Diana sramota za lokalno skupnost. Tako imenovani termorekreacijski center spominja na muzej športne opreme, bazen z motno zeleno vodo izgleda, kot da bi razvijal lasten biotop, dobra polovica savn pa je večino sezone v okvari. Tudi preostalih delov hotela in pivnice Zvezda ni nobeden izmed najemnikov vzdževal tako, kot bi si osrednji hotel v pomurski mestni občini tudi zaslužil. Nemalo gospodarskih in pravnih manipulacij je preživel hotel, ki pa so dopuščale, da je objekt propadal, posamezniki pa sledili svojim interesom. Svetla stran zgodbe so do nedavnega bili zgolj še mnogi zaposleni, ki živijo in dihajo z Diano. Upanje pa prinaša ponedeljkov podpis pogodbe med Jožetom Pipenbaherjem, lastnikom skupine Svit in Hypo Leasingom za nakup hotelskega kompleksa. Hypo ima tako v svoji lasti še vedno Zvezdo in Dobraj, ki pa bosta brez Diane morda lažje prišla do svežega kapitala in novih idej. Pipenbaherjev načrt je vložek v obnovo hotela v vrednosti 3,5 miljona evrov, kar nedvomno prinaša optimizem v hotelsko zgodbo. Prvi korak investitorja je ustanovitev družbe MS hoteli, kadrovskih pretresov pa v prevzemu lastništva naj ne bi bilo. Smeli načrti investitorja so lahko doprinos k temu, da se osrednji mestni hotel več ne bo prodajal po turističnih katalogih zgolj za 30 evrov na noč in še ob tem ostajal prazen.

Mitja Podgajski

Naj bo trg imenovan kar Trg kulture, je bila mnenja soboška komisija za poimenovanje ulic in trgov, ko je po večkratnem zasedanju končno županu in mestnemu svetu podala predlog za poimenovanje novega soboškega trga na Kocljevi ulici. Postopek za poimenovanje je kar okoren in staromoden in v Soboti se že več let ni odločalo o novih imenih, čeprav bi si nemalo ulic zaslužilo tudi kakšno preimenovanje. Trgi in ulice so se v svoji zgodovini poimenovali na več načinov. “Svojo” ulico so tako večkrat prejeli posamezniki, ki so skozi zgodovino v mestu, regiji ali nemara celo državi pustili pomembnejši pečat. Tako obeležje pa pripada tudi posameznim zgodovinskim dogodkom, po katerih so poimenovane ulice in znan soboški trg – Trg zmage. Tako je za trg na Kocljevi v neštetih možnostih poimenovanj po zemljepisnih, stvarnih in še kakšnih imenih, vseeno obveljal predlog Trg kulture, ki bi naj izražal neko svežino in pogled v prihodnost, kar je sprejemljiva argumentacija in obenem še kompromisna rešitev. Na račun tega poimenovanja, so tako brez obeležja ostali predlogi kot so Trg Matije Slaviča, Trg Jožefa Benka, Trg mladih, Trg Murske republike … Ti bodo v prihodnosti še dobili priložnost za svoje obeležje. Trg kulture pa ima svojo pomanjkljivost.V kolikor bodo svetniki tak predlog sprejeli, je vseeno vprašanje kako kulturen bo Trg kulture, ki že danes gosti vsebine, ki jih s kulturo ne moremo dati na isti imenovalec.

Mitja Podgajski