Mitja Podgajski, blog

V teh dneh je 88 soboških študentov prejelo zlato štipendijo Mestne občine Murska Sobota. Povprečen znesek štipendije je 220 evrov, tisti najboljši pa bo prejemal 320 evrov mesečno. „Najboljši“ pomeni tisti najbolj priden z najvišjih povprečjem, tisti, ki študira v študijski smeri, ki je regiji najbolj potrebna in tisti, ki je že danes zelo aktiven v regiji. Če omenim, da poleg 88 občinskih, prejema več kot 500 študentov še republiško štipendijo v Mestni občini, pa lahko pavšalno zatrdim, da velika večina izmed soboških 727 študentov prejme takšno ali drugačno denarno spodbudo.

Štipendijam namenjenih 187.800 evrov sredstev iz občinskega proračuna, je posebnost v slovenskem prostoru. Če primerjam – recimo mariborska občina, ki ima 6 krat več študentov, je za štipendije razpisala tretjino manj sredstev kot soboška. Pa še to je razdelila ne le med študente, temveč tudi med dijake. Tako, da je v Mariboru štipendijo prejelo 32 študentov, s fiksnim zneskom 175 evrov. Torej neprimerljivo večji Maribor ima 56 manj štipendistov, ki prejemajo povprečno 45 evrov manj kot soboški štipendisti.

In kako spodbujajo svoje najboljše študente druge občine v regiji? Mnogo študentov izraža mnenje, da zelo slabo. V nekaterih občinah študent prejme nekaj čez 20 evrov za opravljen izpit, je pa vseeno če študiraš politologijo, kjer imaš opraviti 12 izpitov ali medicino, kjer je izpitov pol manj, a je zahtevnost mnogo večja, pa še regija te čaka odprtih rok, dočim za politologa tega ne morem trditi. Vseeno je tudi če imaš povprečje ocen 6,5 ali 9,5. Take štipendije študentov ne spodbujajo, da bi se odločili za deficitarne študijske smeri, ne spodbujajo, da bi dosegali študijske uspehe in jih nasploh ne zavezujejo k ničemer. Pač dobijo od svoje občine denar, občina pa ima študente za statistiko.

Večina občin ni naklonjena ideji, da bi zbrali sredstva na enem mestu v regiji in bi potem skupno regijsko štipendijsko politiko urejali tisti, ki imajo ustrezna znanja in izkušnje. Pravijo, da predvsem iz finančnih razlogov. Še najbližje pomurski izobraževalni fundaciji in načinu, ki ga izvaja Mestna občina Murska Sobota, sta občini Moravske toplice in Grad.

Ima pa soboški način štipendiranja tudi svoje pomanjkljivosti. Še vedno ne moremo govoriti o aktivni promociji štipendijskega sklada ter o promociji uspešnih študentov in njihovih projektov. Uspešen štipendist dejansko je premalo predstavljan in promoviran v regiji, zato tudi ni pretirane konkurence po povpraševalcih za štipendijo.

Štipendija pa študente zavezuje na financerja zgolj simbolično, čeprav se štipendist obveže, da ne bo odklonil ponujene zaposlitve ob koncu študija v obdobju dvakratne dobe prejemanja štipendije. To bi v praksi pomenilo, da bi najuspešnejši študenti prejeli poleg štipendije gratis še prvo zaposlitev. Kar bi bilo dejansko odlično, saj bi taka ponudba pomagala mnogim študentom in njihovim staršem, ki se nemalokrat vprašajo: „Okej, imaš diplomo, kaj bomo pa sedaj?“.

A hudič je v detajlih. Vsak študent ima v pogodbi navedeno tudi tole: Študent je prost vseh pogodbenih obveznosti, če mu Fundacija PIF ali Mestne občina Murska Sobota v 90 dneh po prejemu pisnega obvestila o zaključku izobraževanja s strani štipendista ne zagotovi sklenitve delovnega razmerja v skladu s to pogodbo … In natanko tole se tudi zgodi v večini primerov. Mnogokrat so za to krivi študentje sami, ki ne vztrajajo pri izkoriščanju te možnosti, nekateri pa tudi špekulirajo in čakajo, da mine 90-dnevni rok, da jim ne bi bilo treba iti delat. Po drugi strani pa se občini in državi očita, da študenti ne morejo dobiti prve zaposlitve.

V pomurski izobraževalni fundaciji so tudi do tega optimistični, kljub temu, da se število štipendistov veča. Trdijo, da se bodo trudili pomagati tudi tistim najmanj deficitarnim, da izpolnijo svoje obveznosti in si po diplomi najdejo delo. Ne pozabite, da še vedno govorim zgolj o štipendijah za soboške študente.

Vedno večji interes in pozornost dobivajo tudi kadrovske štipendije, kjer podjetja aktivno povprašujejo po 185 študentih in dijakih, prijav pa ne dobijo dovolj. Predvsem tesarjev, oblikovalcev kovin, kuharjev in kovin, v tej regiji več ni mogoče dobiti. Niti za to, da bi jim dal denar za študij.

Kaj lahko tako sporočim pomurskih študentom in njihovim staršem, ki ne živijo v soboški občini in se večkrat sprašujejo zakaj v svoji občini nimajo takih pogojev? Pocukajte vaše župane in druge občinske veljake za rokav ter jim zagrozite, da boste svoje najboljše kadre preselili v Mursko Soboto.

Mitja Podgajski

Tri murskosoboške srednje šole imajo vedno več skupnih točk. Upadanje vpisa, prostorska vprašanja in težave pri imenovanjih ravnateljev. Mestni svet je na eni izmed prvih sej izrazil skrb nad upadom vpisa v soboško gimnazijo in pred soglasjem k imenovanju ravnateljice zahteval od edine kandidatke, da pripravi podrobno analizo dosedanjega dela. Tudi na srednji poklicni šoli si želi postati ravnatelj le en kandidat. Ludvik Sukič, dosedanji ravnatelj, je član SDS, ki je sicer javno skeptičen do načrtov ministra, člana iste stranke. Ob mnogih polemikah in nezaupnici mestnega sveta, si je Sukič podporo članov sveta zavoda zagotovil. Razpis za ravnatelja Srednje ekonomske šole pa je postal prava nadaljevanka, če ne že resničnostni šov. Po večih neuspešnih poskusih imenovanja so končno podelili mandat novemu ravnatelju in direktorju in tako je na prvi pogled kazalo, da bo dve desetletji ravnateljevanja Štefana Harkaia leto pred vselitvijo v novo šolo prekinil mnogo mlajši mag. Beno Klemenčič. Ker se pri tolmačenju slovenskih zakonov vedno znova naleti na spolzka tla in si jih vsaka stran lahko razlaga po svoje, pri mnogih vprašanjih pa si niti vladni organi niso enotni, je tudi to imenovanje ostalo odprto. Namreč Harkai se je pritožil in uspel. Pomembni problemi pa med vsem tem časom čakajo pred vrati soboških srednjih šol. Čakajo na potrjene mandate in kdorkoli bo šolam ravnateljeval, delo ne bo enostavno. Med drugim se poraja vprašanje, kam bodo bodoči srednješolci sploh hodili v šolo, morda bodo skupno združeni na noršinski cesti, in v katere programe se bodo še sploh lahko vpisali.

Mitja Podgajski

Pomurka Manja Klemenčič, doktorica evropskih študij na Cambridgeu in gostujoča raziskovalka na Harvardu:

“O tem bi se dalo napisati doktorsko tezo. Ena od temeljih pomanjkljivosti je v nedodelanem sistemu za zagotavljanje kakovosti. Upam, da se bo to uredilo na nacionalni in institucionalni ravni s pomočjo Bolonjskih iniciativ in ENQA (European Network of Quality Assurance). Nesprejemljivo je, če predavatelj med dveurnim predavanju narekuje študentom, ker še ni izdal učbenika, ali če na vajah reče študentu v prvi vrsti, naj na glas bere seminarsko nalogo, ki mu je bila posebno všeč, ali če na izpitu pričakuje, da bodo študentje dobesedno reproducirali misli, ki jih je narekoval na predavanju. Nesprejemljivo je, če ne obstaja mehanizem, ki bi ta dejanja na univerzi preprečil. Ti primeri niso izmišljeni. Sistem za zagotavljanje kakovosti mora vsebovati mehanizme, ki spremljajo proces definiranja programov, znanja in veščin, ki naj jih razvijajo, proces dejanskega izobraževanja ter na koncu analizirajo, ali so bili zastavljeni cilji doseženi. Nekakovostno poučevanje je zapravljanje časa in potenciala študentov, je “akademski kriminal”.

Pomanjkljivost je dokaj zaprt način zaposlovanja profesorjev na slovenskih univerzah. Razpisi so interni, kar pomeni, če te niso “kultivirali” na tej univerzi oziroma nisi bil njen mladi raziskovalec, imaš zelo malo možnosti za zaposlitev. Naši profesorji se še vedno premalo pojavljajo na pomembnih mednarodnih strokovnih srečanjih in v mednarodnih strokovnih revijah, še vedno preživijo premalo časa kot gostujoči profesorji na tujih univerzah. Moj predlog je, čimbolj odpreti naše univerze ne le tujim študentom, ampak tudi tujim profesorjem. Ne le spodbujati mobilnosti študentov, ampak tudi profesorjev.”