Mitja Podgajski, blog

Med tem, ko je murskosoboški mestni promet na vzhodnih vpadnicah zaradi otvoritve diskontne trgovine v preteklem tednu obstal, je del javnosti delil pomisleke o smotrnosti tolikih trgovin. Borci proti novim nakupovalnim centrom in trgovinam v Murski Soboti, saj bi naj te rasle kot gobe po dežju, so se oglasili tudi tokrat. In zgleda, da imajo celo nacionalno mrežo istomislečih.  Taki pomisleki so tudi stalnica predvolilnih shodov posameznih kandidatov, ki nekaterim konzervativnim volivcem ponujajo najbolj zabaven populizem, a si s tem delajo medvedjo uslugo. Res se da o potrošništvu razpravljati ure in ure, a časi mestnih trgovin, predvsem tistih z živili, so za nami. Nesrečna zgodba soboškega Potrošnika je zgodovina, a spomnimo se, da je mnogo Pomurcev zaradi cene in ponudbe z veseljem nakupovalo v obmejnih avstrijskih trgovinah in to tudi v  tistih, ki danes delujejo pri nas. Sedaj je stanje popolnoma drugačno. Slovenska mesta se že soočajo s problemom, kako v mestnih jedrih nasploh obdržati trgovine. Tistih z živili v mestnih središčih skorajda več ni.

Res je, trgovine ne prinašajo ravno horde delovnih mest, predvsem tistih ne, ki jih regija nujno potrebuje, prinašajo pa svojevrstne prednosti. Za občinske proračune je prihodek od investicij trgovcev več kot dobrodošel, nekaj dela dobijo še gradbeniki in oglasne službe medijev, največ koristi pa imajo ravno potrošniki. Več trgovin pomeni večjo ponudbo, večjo konkurenco, ki praviloma vodi k nižjim cenam. Že zadnje vesti pa potrjujejo, da bodo svojo usodo soboški nakupovalni centri in trgovine krojili sami, saj kupci nagrajujejo le najboljše.

Pa jo imamo. Porodnišnico namreč. S tem je epilog dobila zgodba, ki se je kot jara kača vlekla že skoraj desetletje od tega, ko je žegenj projektu dala tedanja vlada in konkretneje od položitve temeljnega kamna spomladi leta 2001. Svojo podobo je porodnišnica dobila hitro – v naslednjem letu, tako da je na čast otvoritve bolnišnice upal že tedanji minister Keber. A vendar so finančni in drugi zapleti okrog opreme pustili Pomurke čakati še pol desetletja. Čeravno je škarje in platno imela v rokah vlada, smo Pomurci v teh letih lahko praktično spoznali vrednost našega birokratskega aparata in odnosa države do pomurske regije. Ta pa je, milo rečeno, presegel vse meje dobrega okusa, čeprav je bil naše gore list tudi marsikateri pomemben državni funkcionar. Vsaka nova nabava je rodila nove pritožbe dobaviteljev, ki so se kar kopičile. Gordijskega vozla pomurska volilna baza ni mogla presekati niti s podporo medijev in lokalnih predstavnikov. Med vsem tem časom, pa so pomurske porodnice rojevale v pogojih, katerih si ne predstavlja noben uradnik, ki je sicer po svoji dolžnosti pošiljal odgovore dobaviteljem in neutrudno ponavljal razpisne postopke. Sobe v posameznih delih porodnišnice so se ogrele na več kot 40 stopinj celzija, v njih ni bilo dovolj tekoče vode, celoten oddelek pa je premogel le dve stranišči. Prav zato mnoge porodnice izrekajo največ pohval ravno porodnišničnemu osebju.

Sodobna porodnišnica je najpomembnejša pridobitev regije v zadnjem desetletju. Kar dokazuje, da jih je bilo malo. Namreč gre za elementarno stvar, ki je v drugih regijah samoumevna. Prav tako, kot je to hitra cesta, katere otvoritev Pomurci nestrpno pričakujemo.

Tudi soboška javnost je vedno manj naklonjena delom podjetja Gratel. Opozarjanja svetnikov na pomanjkljivosti so v interesu vseh, v javnosti pa se odražajo povsem v drugačni luči. Gratel se bo vsekakor moral držati pogodbenih določil in Soboto spraviti v prvotno stanje v pogodbenem času. Za odnos domače javnosti do Gratelovih del, pa si je kriv tudi Gratel sam. Preden je prvič zarezal v soboški asfalt, ni meščanom nihče dovolj poljudno predstavil pozitivnih posledic položitve optičnih vlaken. Večina gospodinjstev bo tako lahko imela večjo in boljšo ponudbo, kar praviloma odraža nižje cene. Seveda pa tudi Telekom ni povedal zadnje besede. Ne le mesto, temveč celotna regija bi morala spodbujati čimprejšnjo uvajanje sodobnih informacijskih kanalov, tudi tam, kjer za to danes še ni ekonomskega interesa. Informacijska omrežja predstavljajo pomembno konkurenčno prednost. Komplementarna optični je vedno bolj aktualna brezžična visokohitrostna tehnologija WiMax, ki pa bi bila aktualna tudi v naši regiji. Da so brezžične tehnologije pomembna konkurenčna prednost, dokazuje Makedonija, ki se v uglednem tedniku The Economist redno oglašuje kot raj za tuje investitorje, saj je med drugim, verjeli ali ne, prva država na svetu, ki je v celoti pokrita z brezžičnim internetom. Ker pa je vsaka investicija povezana z večjimi vlaganji, je vzpostavitev sodobnega brezžičnega omrežja lahko odlična priložnost javno-zasebnega partnerstva, ki pa si lahko pomaga z regijskimi razvojnimi sredstvi in namenskim razpisom, ki ga v bo predvidoma v mesecu juniju objavila vlada za gradnjo odprtih širokopasovnih omrežij na ekonomsko manj privlačnih področjih.

V marcu je mnogo medijske pozornosti požela objava seznama stotih najbogatejših Slovencev po mnenju uredništva ene izmed slovenskih revij. Tudi Pomurci imamo na tej lestvici svoja predstavnika. Čeprav štejemo prebivalci dežele ob Muri več kot šest odstotkov slovenskih državljanov, pa na lestvici najbogatejših premoremo zgolj dva odstotka. Kar je glede na merljive kazalce razvitosti regije razumljivo. Najvišje, na 21. mestu, kotira znan podjetnik Stanko Polanič težak 21,7 milijonov evrov premoženja, na 65. mestu pa je javnosti manj znan Vlado Karoly, ki s svojim podjetjem GMT oskrbuje mnoge pomurske voznike. Seznam najbogatejših je tudi v pomurski javnosti sprožil vrsto komentarjev, med njimi pa so prevladovali tisti negativni. Kar me ne preseneča, saj gredo z roko v roki z izsledki sveže mednarodne raziskave GEM, ki pod taktirko delovne skupine dr. Miroslava Rebernika med drugim ugotavlja, da je Slovenija na področju kulturnih in družbenih norm v odnosu do podjetništva na predzadnjem mestu izmed 37 držav. Slabši odnos do podjetništva in uspehov, ki jih z lastnimi napori dosežejo posamezniki, ima le še Urugvaj. Za ruralna ali medijsko manj zastopana področja znotraj države, pa bi bili kazalci verjetno še občutneje slabši. Vsaka podjetniška aktivnost je povezana s tveganjem in sprejemanjem odločitev, del javnosti pa si zapomni vse prej kot to, da je pred dnevi nagrado Gospodarske zbornice za izjemne gospodarske in podjetniške uspehe prejel Pomurec Branko Kurbus in se tako postavil ob bok največjim slovenskim gospodarstvenikom. Tudi to, koliko delavcev ti podjetniki zaposlujejo in koliko vlagajo nazaj v okolje, mnogim ni mar.

Med tem ko se slovenski proračunski uporabniki kitijo z Mikrosoftom, je franconski parlament preklopil na Ubuntu.  

“The switch to free software is expected to provide a substantial savings to the tax-payers according to the government study.” …

Pomurka Manja Klemenčič, doktorica evropskih študij na Cambridgeu in gostujoča raziskovalka na Harvardu:

“O tem bi se dalo napisati doktorsko tezo. Ena od temeljih pomanjkljivosti je v nedodelanem sistemu za zagotavljanje kakovosti. Upam, da se bo to uredilo na nacionalni in institucionalni ravni s pomočjo Bolonjskih iniciativ in ENQA (European Network of Quality Assurance). Nesprejemljivo je, če predavatelj med dveurnim predavanju narekuje študentom, ker še ni izdal učbenika, ali če na vajah reče študentu v prvi vrsti, naj na glas bere seminarsko nalogo, ki mu je bila posebno všeč, ali če na izpitu pričakuje, da bodo študentje dobesedno reproducirali misli, ki jih je narekoval na predavanju. Nesprejemljivo je, če ne obstaja mehanizem, ki bi ta dejanja na univerzi preprečil. Ti primeri niso izmišljeni. Sistem za zagotavljanje kakovosti mora vsebovati mehanizme, ki spremljajo proces definiranja programov, znanja in veščin, ki naj jih razvijajo, proces dejanskega izobraževanja ter na koncu analizirajo, ali so bili zastavljeni cilji doseženi. Nekakovostno poučevanje je zapravljanje časa in potenciala študentov, je “akademski kriminal”.

Pomanjkljivost je dokaj zaprt način zaposlovanja profesorjev na slovenskih univerzah. Razpisi so interni, kar pomeni, če te niso “kultivirali” na tej univerzi oziroma nisi bil njen mladi raziskovalec, imaš zelo malo možnosti za zaposlitev. Naši profesorji se še vedno premalo pojavljajo na pomembnih mednarodnih strokovnih srečanjih in v mednarodnih strokovnih revijah, še vedno preživijo premalo časa kot gostujoči profesorji na tujih univerzah. Moj predlog je, čimbolj odpreti naše univerze ne le tujim študentom, ampak tudi tujim profesorjem. Ne le spodbujati mobilnosti študentov, ampak tudi profesorjev.”