Kriv pa je Virant
Pred dnevi, ko sem prišel na dvorišče enega izmed javnih zavodov v Murski Soboti, sem bil presenečen. Med delovnim časom je tamkajšnji zaposlenec marljivo pral svoj osebni avtomobil. In to tako kot se temu streže. Z vedro, čistilom in gobo, kot to večina ljudi dela doma na dvorišču, tisti, ki prebivajo v blokih pa na vikendih in pri znancih. Sončni zimski dnevi so kot nalašč za tovrstna opravila. Sodelavci so ga čakali v bližnjem bifeju, da se jim po končanem delu pridruži. Navado imajo, da po parih rundah eden izmed njih poravna račun in to še pred zaključkom delavnika. S tem nakazujem na primer javnega zavoda paradoksalno skritega od oči javnosti. In v Pomurju je takih javnih porabnikov kar nekaj. Nehvaležno črnijo ugled tistih, ki dejansko delajo v interesu javnosti in z javnim denarjem delajo gospodarno.
Občutek koliko se dela in koliko se naredi v javnem sektorju pa mi je potrdil znanec, ki je krajši čas delal na domači upravni enoti. Pravi, da ni redkost, da kdo med službenim časom preprosto izgine ali pa opravlja kakšno popoldansko obrt. Drugi, ki je tam redno zaposlen, se je opoldne pohvalil, da se gre v službo »štempljat«, da lahko prične z malico. Verjamem pa, da so taki zaposleni v manjšini in pravtako črnijo podobo večine in institucije. Da pa gre nekaterim v javni upravi zmeraj slabše, pa bi naj bil kriv minister Virant. On in informacijska družba z računalniki, ki so mnogim zagrenili delo, ki je v preteklosti teklo kot po maslu. Delo pa jim lahko olajša podatek, da bo večina praznikov v tem letu med tednom. Tako bodo tudi tisti, ki med delovnim časom delajo, imeli več časa za pranje jeklenih konjičkov.