Mitja Podgajski, blog

Naj bo tokrat popotnica v razmišljanje videoposnetek. Predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek je obiskal najstarejšo Pomurko. Po načrtovanem obisku 105-letnice z lendavskega konca se je pojavila še 106-letna Rakičanka. Pa je obiskal kar obe. Ob tej priložnosti (ali pa nemara obratno) je njegov alter ego - mislec, pisec knjig in predsednik Gibanja za pravičnost in razvoj Janez D., obiskal enega pomurskih nakupovalnih centrov, kjer je po vzoru komercialnih potez tujih pisateljev podpisoval svojo knjigo. Čeprav se je dogodek odvijal v prostorih knjigarne, ki domuje v nakupovalnem centru, je bil za predsednikom zgolj transparent z logotipom nakupovalnega centra.

Pa sem oddrvel pogledat in malce drugače zaznamovat dogodek. Formalnosti so tako ali tako spremljali mediji, tudi naš. Podpisovanje knjige je potekalo v prostorih knjigarne v nakupovalnem centeru. Množice so čakale pred njenimi vrati, ob koncu vrste čakajočih na podpis pa je obkoljen z varnostniki sedel Janez D. in simpatično poklonil nasmeh in stisk roke sleherniku, ki je prišel do njega. Zadovoljnih obrazov in iskrene sreče prisotnih ni moč zanikati. Po svoj izvod knjige in podpis bivšega voditelja so prišli tudi nekateri njegovi strankarski kolegi. Na podpis je bilo potrebno čakati nekaj več kot pol ure.

Vse lepo in prav, vendar pa … a se da še bolj preseči meje razuma? Predsednik države podpisuje svoji knjigi v nakupovalnem centru! Knjigi, ki bi naj vsaj idejno prezirali potrošništvo in zagovarjali duhovnost in se zavzemali za zavedanje slehernika. Predsedniku bi pripisal vsaj načelnost, če bi knjigo predstavil v murskosoboški knjižnici, kamor dogodek in knjiga tudi spadata. Pa tudi založba, ki je knjigi predsednika Drnovška izdala, ima v mestu dve poslovalnici in bi se lahko hitro izognila očitkom.

Čeprav je v očeh prisotnih dogodek pomenil vse dobro in smo se na popoldansko obrt predsednika državljani že navadili, saj v njegove dobre namene ne dvomimo, lahko po drugi strani namignem, da so predsednikovi varnostniki in drugi spremljevalci na račun davkoplačevalcev delali promocijo posledično (ali nalašč?) izbranemu nakupovalnemu centru. Vprašanje je le, kdo bo (še) komu izstavil račun in kdo ga bo plačal.

Storjeno pa je bilo še eno dobro delo, saj je s tem nakupovalni center popravil napake ne preveč posrečenega oglaševanja in storil prvi korak k temu, da si razbije etiketi elitizma in neljudskosti, ki si ju je pridobil že ob otvoritvi. Popularen predsednik je za to lahko odlično orodje.

Pred dnevi, ko sem prišel na dvorišče enega izmed javnih zavodov v Murski Soboti, sem bil presenečen. Med delovnim časom je tamkajšnji zaposlenec marljivo pral svoj osebni avtomobil. In to tako kot se temu streže. Z vedro, čistilom in gobo, kot to večina ljudi dela doma na dvorišču, tisti, ki prebivajo v blokih pa na vikendih in pri znancih. Sončni zimski dnevi so kot nalašč za tovrstna opravila. Sodelavci so ga čakali v bližnjem bifeju, da se jim po končanem delu pridruži. Navado imajo, da po parih rundah eden izmed njih poravna račun in to še pred zaključkom delavnika. S tem nakazujem na primer javnega zavoda paradoksalno skritega od oči javnosti. In v Pomurju je takih javnih porabnikov kar nekaj. Nehvaležno črnijo ugled tistih, ki dejansko delajo v interesu javnosti in z javnim denarjem delajo gospodarno.

Občutek koliko se dela in koliko se naredi v javnem sektorju pa mi je potrdil znanec, ki je krajši čas delal na domači upravni enoti. Pravi, da ni redkost, da kdo med službenim časom preprosto izgine ali pa opravlja kakšno popoldansko obrt.  Drugi, ki je tam redno zaposlen, se je opoldne pohvalil, da se gre v službo »štempljat«, da lahko prične z malico. Verjamem pa, da so taki zaposleni v manjšini in pravtako črnijo podobo večine in institucije. Da pa gre nekaterim v javni upravi zmeraj slabše, pa bi naj bil kriv minister Virant. On in informacijska družba z računalniki, ki so mnogim zagrenili delo, ki je v preteklosti teklo kot po maslu. Delo pa jim lahko olajša podatek, da bo večina praznikov v tem letu med tednom. Tako bodo tudi tisti, ki med delovnim časom delajo, imeli več časa za pranje jeklenih konjičkov.