Pravi švicarski sir ima tudi luknje
Ker ponedeljkovi dopoldnevi niso termin, ko bi lahko na programih slovenskih televizij našel kaj, kar bi me prepričalo, da ne bi preklopil na druge televizijske programe, sem storil ravno to. Pritegnila me je oddaja Herman und Tietjen (kot že kar nekajkrat v zadnjem času), kjer sta voditeljici gostili kar osem zanimivih gostov. Tako so bili gosti oddaje tudi Stefan Aust, urednik nemške revije Der Spiegel, igralec in komik Volker “Zack” Michalowski ter gost, ki je s svojimi tezami še najbolj vzbudil mojo pozornost, matematik prof. dr. Heinz-Otto Peitgen.
Dovolil si bom, da s svojim laičnim pogledom in besednjakom površno povzamem njegove teze. Profesor pravi, da je sodobna matematična, kartezijanska znanost podobna švicarskemu siru, polnemu lukenj. Ne gre le za to, da obstaja še ogromno polje neraziskanega, temveč zato, da obstajajo v znanosti “luknje”, ki se jih zgolj z racionalnim mišljenjem in logiko ne da zapolniti. Kot je dejal, je samo v matematiki ogromno tez, ki se jih ne da niti dokazat niti ovreči.
Kako naprej? Kako zapolniti te luknje? Po njegovem mnenju se cela zgodba ne ustavi le pri težavi, kako nekaj izmeriti in kaj se da izmeriti. Problem je še kompleksnejši, saj tudi, če bomo nekatere stvari, ki jih danes še ne znamo ali ne moremo, lahko izmerili nekoč v prihodnosti, s tem še ne bomo “zapolnili lukenj v švicerskem siru”. Rešitev vidi v ponovnem vračanju k nekaterim vrednotam, od katerih so se moderne, urbane družbe oddaljile, prvobitne skupnosti iz preteklosti pa so jih zaradi svojega odnosa do narave ponotranjile. Tak primer je denimo osnovni princip narave, na katerega čedalje bolj pozabljamo, ga podcenjujemo in nas zato vedno znova preseneča, namreč njena nepreračunljivost.
Po drugi strani pa bi bila največja napaka prav zanemariti znanstven pristop in nikakor ne gre podcenjevati rezultatov znanosti, moderna znanost vendarle temelji na kartezijanski metodi. A pomembno se je zavedati, da zgolj razum in analitično dojemanje sveta nista zveličavna resnica, ki bi nam lahko dala odgovore na vsa vprašanja. Taka zagledanost vase je zelo nevarna in teza prof. dr. Peitgena je zame toliko bolj zanimiva, ker gre za stališče naravoslovca, znanstvenika, enega najpomembnejših nemških matematikov.
Moje osebno mnenje ob tem je, da se bližamo mejni točki kartezijanstva in se bo potrebno stvari lotiti tudi s kompleksnim in celovitim pristopom, bolj z vidika sinteze kot le analiziranja stvari. Vseskozi pa moramo imeti pred očmi kako majhni smo in kako kratek je domet človekovega razuma. Naši dosežki so navkljub človeški samovšečnosti le kapljica v morju neznanega.
Later, Matevž