My corner

Pa je končno prišo tej moment! Diploma verzija 1.0 je napisana in predana v pregled prof. dr. Igličarju. V pondelek mo vido ge san, ali zaidnouk mi davle dober občutek že dejstvo, ka je stvar prišla tak daleč. Seveda si želin, ka bi čimprej zagovarjo diplomsko in uspešno zaključo to pomembno poglavje. Dostakrat se zamislin, kak hitro so ta lejta odišla, čeglij ka san po naravi nej glij velki nostalgik. Se pa vseeno rad spomnin kakšnih pozitivnih in lepih dogodkov iz tej let. Po drugoj strani pa že gledan naprej in nestrpno čakan nove takšne prijetne stvari.

Oktobra mislin ka de te resno tak daleč ka mo zagovarjo diplomsko. Ne vupan si “vupati” ka bi lejko diplomero še tej mesec. Pa glede na to, ka de bratva po pričakovanji nendri konec septembra v začetki oktobra, nega niti potrebe po ton. Zato ka lagve trbej seveda napuniti. Vreme de pa sigurno zdržalo do tačas. To se niti najmenje ne bojin. Nej san eden tistih, keri so julija sto na voro stonjali kak je vroče zdaj se pa tožijo nad dežjon pa malo bole blagimi temperaturami. Sakše leto eno pa isto! Še to nan trbej ka bi si vreme sami rihtali kak bi nan pasalo! Zgleda ka lidgej vsake telko nucamo kakši šok, ka gor pridemo, kak mali smo na ton svejte. Ščen pravti samo, ka se moremo toga zavedati, ker da glij zavest o ton našin prizadevanjan posebno vrednost. Zavedati - nej več pa nej menje.

Za konec še en posnetek s Köbenhavna, kamor letin 28. septembra. Se že veselin. Aja, resno, ka za državljanko Danske smo si Slovenci resno nej mogli zmisliti boukšoga izraza?

P.S.: Gnes san v odlomki enoga nemškoga filma, keroga dogajanje se odvija v DDR čul en vic. Moren ga zdaj napisati, ka vaček pozabin!

Torej:

Erich Honeceker steht morgens auf, geht ans Fenster und begrüßt die Sonne: “Guten Morgen, liebe Sonne!”

Sonne: “Guten Morgen, Genosse Staatssekretär und Vorsitzender des Staatsrats der Deutschen Demokratischen Republik.”

Honecker fährt nach Berlin zum Zentralkomitee zur Arbeit, am Mittag macht er eine Pause, tritt hinaus auf den Balkon und sagt: “Guten Tag, liebe Sonne.”

Sonner: “Guten Morgen, Genosse Staatssekretär und Vorsitzender des Staatsrats der Deutschen Demokratischen Republik.”

Nach Feierabend fährt Honecker wieder nach Hause und nach dem Abendbrot tritt er noch einmal nach draußen: “Guten Abend, liebe Sonne.”

Sonne: “Leck mich am Arsch, jetzt bin ich im Westen!”

Kda san nazadnje piso je še snejg biu, zdaj pa je že prvi den poletja. Zgleda kak če bi redno manjasti biu. Malo pa že. Samo vače pa se je marsikaj zgoudilo vmes. Tak man zdaj že izpite vse napravlene, Adrijanci smo drugi v malon fuzbali, Manchester je prvak pa 300 bal sena je bilo. Ovce se že veselijo, ka nedo stradale pozimi. Pa seveda drugih stvari, kere pa vse niti nemren niti neščen napisati ali vas pa niti ne zanimajo. (Hja nej, kak ka vas to zanima, kelko bal je bilo.) To, ka pa sakše vikend žureramo sto na vöro pa je ostalo isto. Še “hujše”, zdaj že med kednon tudi. Samo na žalost neman zdaj nikšnoga vizualnoga materiala za pokazati (vej boukše ka nej).

Vače me pa svade ka se nemren redno cuj k diplomskoj spraviti. Vej pa itak ka je še čas, samo ga je pa tudi sikdar menje. Če pa je recimo lepše iti se v Jennersdorf kopat pa uživat. Delati tudi trbej neka, tak ka san zdaj par dni trpo na ton nenormalno vročon sunce, za morje se je pa seglij nabralo “ojrojof”.

Ka ne pozabin: če si vi, keri to štejte, nemate kaj začniti v nedelo, pa pridite na zaključni turnir lige v Martinje. Več o ton pa te zvedli tü.

Tak, “cimlih gotovo” za gnes, kda mo pa ščel kaj več napisati… mo pa napiso pa kaj. Samo mo se pa zdaj malo bole trüjdo ka de večkrat kaj novoga tü za preštete. Zdaj pa iden spat ka san tak zmantrani ka me vsaki čas sfalij. “Calen bite” pa lejko nouč!

9. februara san van pokazo kakšen je pogled z mojga okna na “zimsko” idilo brez snejga. Gnes pa ekskluzivno objavlan slike zimske idile s snejgon!

Evo, pa se pa oglašan. V ton časi je izpit že uspešno opravleni, karto san malo menje uspešno (ena bunka pri šnopsi), pa še en kup žurk pa prizadejvanj se je zgodilo vmes, samo je preveč ka bi vse lejko opiso ka se je dogajalo kaj. Eno boukših druženj je bilo zadnjič kda se je pred kratkin naš kamerad soldier Denis vrno z misije s Kosova. Po kratkon izleti po Goričkon (Srmak, Dolič, Štručka), smo srečno prispeli nazaj v Petrovce do njegove kuče, te pa: “Zdaj pa vsi v iz avtoja!” Nej smo se dali dvakrat prositi, tak ka smo ja pa nej že sedeli za mizo pri Denisi in moren pravti ka ma fejst dobro vino, brez zajebancije.

Vaček pa je KMN Adrijanci Hajduk uspešno zaključo “priprave”še  v telovadnici in kje drugje na spomladanski del sezone lige maloga nogometa MZ KMN Goričko. V soboto nas  čaka še prijateljska tekma s KMN Mačkovci pa verjetno de se dalo zgučati še za povratno v Mačkovcaj. Če de se tak kak trbej, bi tretje mesto na konce bilo mogoče lagano dosegnote. Pa nema veze, glavno ka je klapa prava.

Glede športa še to, ka se je moj omiljeni klub Man United včeraj uvrsto v četrtfinale lige prvakov. Zdaj pa že nestrpno čakan, što de nasprotnik. Šanse mamo proti vsen, samo tak kak van der Saar si tudi ge najbole želen PSV Eindhoven. Mo vidli. Sicer pa tudi zmaga proti Bayerni bi bila še posebno sladka. Začne se pa tudi spomladanski del 2. slovenske lige tej keden, zato forza Mura pa vupan ka de Benco čim več golov dal.

V soboto pa vsi na veselico v Trdkovo!

Pri meni sta zgleda delovna vnema pa izpiti “to go” v obratnon sorazmerji. Menje jih je še, bole se nemren cuj spravti ka bi se včil. Dobro, saj dokeč jih napravin tačas to tak nema veze. Tak se tudi zdaj včin, izpit ka me čaka 27. februara je iz predmeta Mednarodno zasebno pravo. To je prvi od treh preostalih izpitov, čakata me te še Civilno izvršilno pravo pa Pravo Evropske unije. No in čas za te izpit leti sto na voro, tak ka bi skoraj boukše bilo ka se spravin včit, nej ka zdaj tu tej dogodivščine pišen. Samo naj bo, ka te še vij kaj od toga meli, meni se pa tej par minut tudi nede poznalo, tak san že celi den v pogoni.

Včera kda san ob pol deveti domov prišo san se komaj ob deseti spravo včit. Te je to tak v vidlo ka san z enin okon gledo otvoritev Opernballa na ORF2, z drugin okon pa študero ka je to renvoi oz. zavračanje. Zdaj ka san omeno Opernball, moren obvezno napisati še to, ka kda je na otvoritvi nastopila Ana Netrebko san nej mogo, ka se ne bi tudi z drugin okon posveto njej. Aja, pa glas ma tudi dober.

No te do pol ene san se nekak mantral pa se na pol včil na pol drejmo, vgojno ob sedmi pa že “auf” pa maliva (rahlo obolela) nečaka pazit. Ej, če bi ge mel pol telko energije kak njeva dva, bi se lejko dvej noči skuper včil pa še kaj… Samo ka nete narobe razmili, to je eno samo veselje in tak dobro kak se mi trije razmimo, to je nej za povedate. Zdaj san v službi (ja v službi, ka delan kak videte tak nej), te pa ob 20h “fahr’n ma hoam”!

Kda pa priden domov pa pride še najbole vesele del. Drago se je najavo ka pride na rundo šnopsa pa va prej malo “prizadejvala”. To je rejč! Konec kedna je tu pa malo trbej “prizadejvate”. Ljubice so pa tudi nikdar nej daleč, tak ka se to tudi ne vej, če de nas s klejte pot še kama inan zanesla. O ton, kak je bilo pa kaj več vutro naslednjič.

Ker ponedeljkovi dopoldnevi niso termin, ko bi lahko na programih slovenskih televizij našel kaj, kar bi me prepričalo, da ne bi preklopil na druge televizijske programe, sem storil ravno to. Pritegnila me je oddaja Herman und Tietjen (kot že kar nekajkrat v zadnjem času), kjer sta voditeljici gostili kar osem zanimivih gostov. Tako so bili gosti oddaje tudi Stefan Aust, urednik nemške revije Der Spiegel, igralec in komik Volker “Zack” Michalowski ter gost, ki je s svojimi tezami še najbolj vzbudil mojo pozornost, matematik prof. dr. Heinz-Otto Peitgen.

Dovolil si bom, da s svojim laičnim pogledom in besednjakom površno povzamem njegove teze. Profesor pravi, da je sodobna matematična, kartezijanska znanost podobna švicarskemu siru, polnemu lukenj. Ne gre le za to, da obstaja še ogromno polje neraziskanega, temveč zato, da obstajajo v znanosti “luknje”, ki se jih zgolj z racionalnim mišljenjem in logiko ne da zapolniti. Kot je dejal, je samo v matematiki ogromno tez, ki se jih ne da niti dokazat niti ovreči.

Kako naprej? Kako zapolniti te luknje? Po njegovem mnenju se cela zgodba ne ustavi le pri težavi, kako nekaj izmeriti in kaj se da izmeriti. Problem je še kompleksnejši, saj tudi, če bomo nekatere stvari, ki jih danes še ne znamo ali ne moremo, lahko izmerili nekoč v prihodnosti, s tem še ne bomo “zapolnili lukenj v švicerskem siru”. Rešitev vidi v ponovnem vračanju k nekaterim vrednotam, od katerih so se moderne, urbane družbe oddaljile, prvobitne skupnosti iz preteklosti pa so jih zaradi svojega odnosa do narave ponotranjile. Tak primer je denimo osnovni princip narave, na katerega čedalje bolj pozabljamo, ga podcenjujemo in nas zato vedno znova preseneča, namreč njena nepreračunljivost.

Po drugi strani pa bi bila največja napaka prav zanemariti znanstven pristop in nikakor ne gre podcenjevati rezultatov znanosti, moderna znanost vendarle temelji na kartezijanski metodi. A pomembno se je zavedati, da zgolj razum in analitično dojemanje sveta nista zveličavna resnica, ki bi nam lahko dala odgovore na vsa vprašanja. Taka zagledanost vase je zelo nevarna in teza prof. dr. Peitgena je zame toliko bolj zanimiva, ker gre za stališče naravoslovca, znanstvenika, enega najpomembnejših nemških matematikov.

Moje osebno mnenje ob tem je, da se bližamo mejni točki kartezijanstva in se bo potrebno stvari lotiti tudi s kompleksnim in celovitim pristopom, bolj z vidika sinteze kot le analiziranja stvari. Vseskozi pa moramo imeti pred očmi kako majhni smo in kako kratek je domet človekovega razuma. Naši dosežki so navkljub človeški samovšečnosti le kapljica v morju neznanega.

To pa je zdaj prvič javno objavleni (sorry, Rok ) kratek posnetek z mojga rojstnoga dneva. V glavni vlogi je Rok, glas iz ozadja (”Sneman, seljak!”) in snemalec pa je Nino. Snemano je bilo s telefonon, zato je kvaliteta tome primerna. Na sliki je dobro vidna okusna zlejvanka, namazana s smetano, ena najljubših jedi našoga “glavnoga igralca”.

Na DSF majo gnes že 2 vori na programi poker. OK, fajn. Lepo. Samo neka me moute. DSF namreč pomeni Deutsches SportFernsehen, nej Deutsches PokerFernsehen. In moja, ešče kelko telko zdrava, kmečka pamet mi pravi, ka je poker genau telko šport kak recimo “človek ne jezi se”. Pa dosta gledan DSF pa Eurosport, samo npr. evropskoga prvenstva v “človek ne jezi se” oz. “Mensch ärgere dich nicht” Europameisterschaft san še nej vido!

Ka nede što mislo ka je problem v pokri. Nej, poker je čista fajn igra. Tak kak “človek ne jezi se”. Svadi me samo to, ka bi lejko na nemški športni televiziji namesto toga na primer prenašali kakšno tekmo 2. Bundeslige pa bi to bilo bole športi podobno.

Later,
Matevž

Takšna je oznaka novoga Hondinoga dirkalnika za sezono 2007, keroga vidite na sliki. Meni je avto na pogled redno dober, vupan samo ka de do prve dirke za Australian GP tudi tak hiter kak dobro zgleda. V toj črnoj barvi fajn opasno deluje, samo do začetka sezone de se tudi barva verjetno še menjala, zato ka bi naj še en sponzor cuj prišo. Nema veze, samo naj bo zadosta hiter, Button pa svoje delo itak opravi tak kak trbej!

Later,
Matevž

Gnes smo 9. februara, smo sredi najvekše zime, snega nega, vse je zeleno, pa pomale že premišlavlen, če ne bi “Klimaanlage” vklopo. Ka je te zdaj tou? Človek se niti smučat nema volej iti. Do zdaj je sicer zima bila v tesni prednosti na lestvici mojih najljubših letnih časov, letos se mi je pa malo zamerila.daj ešče samo trbej, ka de konec marca, kda de se pa mali fuzbal začno, sneg zapadno pa to z obrestmi za nazaj vred. Hujujuj!

“Zimska idila” z mojga okna

No, zdaj ka san že fuzbal omejno… Istina pa je, ka majo tej malo višje temperature pa fajno vreme tudi neka dobroga v sebi. Tak smo včera na primer prvič letos vone na igrišči fuzbal dregali. Redno dobro je bilo, fajn smo se znalejtali, malo nas je sicer veter sprefudo, samo je preventivni čaj z rumon “pri Srmake” zadostil svojemi nameni.

Later,
Matevž