Matej Ficko BLOG

Če boste na cesti mimoidoče vprašali, kakšno mnenje imajo o politiki in politikih, se zagotovo ne bo izcimilo nič dobrega. Poleg vseh nečednosti, ki bi jih ljudje očitali politikom, bi našli tudi očitke o neiskrenosti. No, češki premier Mirek Topolanek je bil do opozicijskega poslanca Vladimira Koniceka več kot iskren. Poglejte!

Ob prebiranju novic na spletni strani Slovenske tiskovne agencije na vsake toliko časa zasledim kakšno bizarno novico. Dogaja se, da je včasih napisana kakšno najbolj obskurna stvar, med tem pa je recimo relevantnih in pomembnih novic s Pomurja več kot premalo (če odštejemo ta torek in sredo, ko je Pomurje obiskala slovenska vlada).

No, in eno izmed takih bizarnih novic sem zasledil tudi danes. Stvar je sledeča: Spletna stran Gibanja za pravičnost in razvoj ne deluje! In kaj potem, se lahko upravičeno vprašamo. Če je merilo za objavo novice na STA-ju ta, da je le-ta povezana z znano osebnostjo, ni pa pomembno kaj novica sporoča (v tem primeru, da spletna stran ne deluje in bo dosegljiva že danes, najpozneje pa jutri zjutraj) potem lahko upravičeno le zmajamo z glavo.

Danes sem med brskanjem po Nogomanii zasledil nov logotip nogometnega kluba Interblock (bivši Factor), ki igra v prvi slvoenski nogometni ligi. Sodeč po podobnostih z logotipom neformalnih združenj z imenom Antifašitična akcija, bi lahko trdili, da gre za prvi antifašističen klub v Sloveniji (rdeče-črno kombinacijo sicer uporabljajo tudi pripadniki anarhizma). Če imajo v Italiji fašistične navijače (Lazio), bomo torej mi  imeli antifašističen klub.

Logotip NK Interblock

Antifašistična logotipa

Z 8. februarjem tudi pri mediju Sobotainfo uvajamo spletne dnevnike oziroma bloge.

Od začetne blogovske evforije je preteklo že nekaj časa. Posamezni pomurski blogerji in blogerke so seveda že aktivni dlje časa in gostujejo na raznih blogih širom Slovenije. Blogi na Sobotainfu pa bodo vendarle prvi pomurski blogi. Ob poudarjanju lokalnosti bi sicer lahko ugovarjali, da se globalni internet požvižga na lokalnost, vendar temu zaenkrat še ni tako. Takšen primer je recimo Večerov blog.

Nasploh pa bi lahko za bloge dejali, da so v tem trenutku s svojim razvojem prišli do zanimive, morda celo usodne točke. Po začetni evforiji in revolucionarnih napovedih o vlogi blogov se stanje vendarle malce umirja oziroma prehaja na mainstreamovske tirnice. S predstavo o piscih blogov kot, napram medijem, nam enakovrednih posameznikih postajajo blogi vedno bolj pomemben kanal oglaševanja. Bloger ima s svojo kredibilnostjo nedvomno večji vpliv na morebitnega potrošnika kot kakšen jumboplakat ali oglasna pasica. Nič nimam proti podjetnosti nekaterih, moti me le bolj ali manj odkrito subtilno promoviranje (v zameno za denar ali nagrado) določenih produktov tam, kjer naj bi bloger pisal po svoji vesti in ne pod vplivom korporacij.

Na posameznih blogih prihaja tudi do cenzure, nekateri blogerji odkrito govorijo o samocenzuri; zadnji primer je moč zaslediti prav na Večerovem blogu. Znotraj blogovskih skupnosti se vzpostavljajo bolj ali manj očitne hierarhične strukture, kjer imajo eni pisci bolj prav kot drugi - in to ne na podlagi argumentov. V tem trenutku je blogov kot plevela, pisci blogov pa se za svojo pozornost na zasičenem trgu borijo predvsem s prozornimi marketinškimi potezami in ne inovativnimi presežki. Za več klikov uporabljajo senzacionalistične naslove. Ti se pogosto nanašajo na seks in druge pojme, ki na hitro pritegnejo bralca, da se odloči za klik na posamezen blog. Zdi se, da je globalen sistem dodobra inkorporiral revolucionarne potenciale blogov. Blogom se dogaja podobno kot punk legendam Sex Pistols. Ko so nastali leta 1975, so poudarjali anarhizem, svobodo, antikapitalizem in prezir do družbe. Že leto kasneje pa so podpisali pogodbo z megazaložbo EMI.

Samo od sebe se postavlja vprašanje, zakaj potem sploh še pisati in ne obupati nad dolgočasnim prevladujočim blogovskim tokom. Poleg motivacije posameznika za afirmacijo v lokalnem okolju in drugih osebnih razlogov je moj odgovor naslednji: ob zadostni refleksiji in kritičnosti posameznik lahko uvidi te pasti in se jim učinkovito izogne. V nobeni drugi sferi družbenega življenja nima posameznik toliko moči in možnosti kot na pluralnem internetu. Internet je tisti, ki za udejstvovanje ne terja poglobljenih strokovnih znanj, pretiranih stroškov pri delu, birokracije, papirologije. In posametnik je tisti, ki lahko uporabi te možnosti interneta, se izogne uniformiranemu mainstreamovskemu toku blogovskega razvoja. Pri zadostni posameznikovi volji in angažiranosti mu ne more do živega ne cenzura (vedno lahko svoj prispevek objaviš kje drugje ali na kakšnem tujem strežniku), ne javno mnenje (če te v realnem življenju »tiranija večine« utiša, te na internetu ne more), ne noben drug dejavnik. Blogovskemu toku, ki je dan pred nas, se lahko izognemo. Naj torej zaključim nekoliko idealistično: Moč je v posamezniku!

O prostorski hipokriziji in dvoličnosti ob idejah za gradnjo letalskega muzeja v obliki piramide.

Vest, da utegne letalski muzej v obliki piramide dobiti svoj prostor v Murski Soboti ali katerem drugem slovenskem kraju, se širi hitro. Za idejo so se med drugim ogreli tudi na Ptujskem polju in v Vipavski dolini. V piramidi naj bi bil adrenalinski park in tudi 400 novih zaposlitev ni majhna številka. Večini se zdi takšna ideja zanimiva ter predvsem dobičkonosna. Le tu in tam kdo pripomni, da bi lahko »ta denar investirali v kaj bolj nujnega«.

Vprašanje smiselnosti (ne)izgradnje piramide prepuščam drugim. Sam bi izpostavil drug vidik. Nanj sem se spomnil ob spremljanju polemik, povezanih z izgradnjo džamije. Poleg vseh drugih argumentov, ki so se pojavljali proti gradnji džamije, je del slovenske javnosti nastopal s trditvijo, da džamija pač s svojo obliko ne sodi v našo »idilično podalpsko deželo«.

Na prvi pogled resda ne moremo primerjati izgradnje piramide in džamije. Piramida bi utegnila postati pomembna turistična točka, džamija pa verski center. Gre torej za povsem različne vsebine objektov. A vendar se hudič skriva v podrobnostih. Če se omejimo izključno na prostorski vidik, se lahko upravičeno vprašamo naslednje: zakaj se pri izgradnji džamije pojavljajo pomisleki, če takšen objekt sodi v naš prostor, pri piramidi pa ne. V večini evropskih prestolnic je džamija nekaj povsem običajnega in v tem kontekstu je piramida s prostorskega vidika veliko bolj eksotična.

V bistvu sploh ne gre za to, če piramido potrebujemo ali ne. Opozoriti želim le na hipokrizijo in dvoličnost nekaterih »pridnih in delavnih Slovencev«, ki jih moti v prostoru džamija, pri piramidi pa si zatiskajo oči. Pomislekov o skrunitvi slovenske prostorske podobe ni. Moram priznati, da me je v tem smislu Zmago Jelinčič kar presenetil. Od njega bi namreč pričakoval, da bo skušal zgraditi največji kozolec na svetu in ne piramide.

Tokratna Piramida je nedopustna napaka urednika in zrcalo “pridnim in delavnim Slovencem”, ki jih je ponazarjal Zmago Jelinčič.

Piramida je nevarna oddaja

Od prihoda oddaje Piramida na javno televizijo do tega torka sem si ogledal le prvo oddajo. V “prime timu” ima oddaja potencialno velik doseg gledalcev, tudi tistih mlajših. Teme so zasnovane tako, da jih razume prav vsak. Še bolj lahkotni pa so odgovori, ki ne temeljijo na pravilih argumentiranja, ampak osebne diskreditacije, ter na načinu, kako požeti čim večji aplavz in čim večje kimanje gledalcev pred televizijskimi ekrani. Gosti oddaj niso “navadni” državljani, ampak ljudje iz sveta politike, gospodarstva, estrade itd. Na podlagi prvih oddaj se je tudi že izoblikoval zmagovalni prototip, ki je moški, politik in dober retorik. Piramida je nevarna oddaja, saj je zaradi svojega populizma lahko gledljiva v primerjavi z ostalimi pogovornimi oddajami, ki temeljijo na argumentaciji in kulturi dialoga ter skupni lastnosti, da se večini pogovora ne da poslušati. Če smo pred in med pornografskimi filmi opozorjeni, da vsebina ni namenjena mlajšim gledalcem, bi tako moralo biti tudi pri Piramidi.

Že tako ali tako malo spremljam televizijo. Ob torkih zvečer pa jo od takrat naprej še manj. Vse do tega torka, ko sem si glede na reakcije na tokratno Piramido preko spleta, video je bil že približno dobre tri ure po oddaji dosegljiv, ogledal posnetek.

Geričeva nedopustna napaka in Jelinčič kot ogledalo pridnim in delavnim Slovencem

Po ogledu posnetka sem imel v mislih dvoje. Prvič, kako lahko v. d. urednika Informativnega programa Rajko Gerič, ki mora po svoji funkciji imeti nadzor nad vsebino in gosti, dopusti, da v takšnem napetem družbenem ozračju in trenutku voditeljica v oddajo povabi takšnega gosta, kot je “Plemeniti”. Del krivde nosi tudi voditeljica Erika Žnidaršič, a je v takšnih primerih večja odgovornost na urednikih. In drugič, v kar sem prepričan - priden in delaven Slovenec, ki ga mitološko čisla Zmago Jelinčič, a sam kaže povsem druge tendence, si je s slednjim v Piramidi postavil ogledalo.

Merilo za dobro debato je postalo število glasov

Trendi medijev gredo v smer senzacionalizma novic in poročanja. A vendarle takšno medijsko podpihovanje nestrpnosti in romofobije, kot smo ga imeli videti priložnost v zadnji Piramidi, je zagotovo prestopilo vse meje konstruktivnega. V času, ko upori proti naselitvi slovenskih državljanov (Romov) postajajo ustaljena praksa in nestrpnost dosega iz dneva v dan nova vrelišča, vsekakor ni odgovorno, da se v oddajo povabi Zmaga Jelinčiča, romskega svetnika Grma in Strojanove v studio povrh. Da bo oddaja ja napeta! Javna televizija tako vedno bolj kaže svoj komercialen in puhel obraz tudi z izjavo voditeljice, ki je v vmesni pavzi povedala, da so do tistega trenutka že prejeli 25.000 glasov in da je torej debata dobra! Merilo kvalitete, ki si ga je tukaj izbrala nacionalka, je povem neprimerno. Skratka, imeli smo odlično priložnost videti, kaj si niti javna niti komerciala ne bi smela dovoliti. Rajko Gerič kot v. d. urednika Informativnega programa bi se moral zavedati družbene odgovornosti in vpliva oddaje, ki ga ta ima. Po takšni nedopustni napaki bi moral Gerič odstopiti, saj je Jelinčič več kot predvidljiv (so)govorec.

Oddaja je pokazatelj stanja slovenskega duha

A vendarle ima oddaja tudi dobro funkcijo. Je odličen pokazatelj duha, glede na število glasov in izid glasovanja lahko trdim, da velike večine slovenskega prebivalstva. V vsebino se na tem mestu ne bom spuščal in premleval, kakšni Romi so in kakšni niso. To je v tem trenutku povsem irelevantno. Svoboda govora dopušča debato o marsičem, le na tak način nikakor ne. Jelinčič je bil v oddaji nesramen, žaljiv, obtoževal je brez dokazov, ni se držal navodil voditeljice (ki jo je po domače klical Erika) in je neprestano izzival ter peljal debato, pardon, prerekanje na svoj mlin (seznam bi vsekakor še lahko nadaljeval). Tako kot je politik premeten, da s populističnimi temami pobira glasove volivcev, je bil Zmago pri pobiranju glasov gledalcev. Gledalci so namreč v največji meri podprli prav Zmaga Jelinčiča, ki je v svojem nastopu popolnoma prekoračil vsa merila argumentacije in kulturnega dialoga. Jelinčič je ob takšni podpori gledalcev tako pravšnje ogledalo za »pridnega in delavnega« Slovenca, ki je glede na torkov nastop kazal vse druge lastnosti kot pa pridnost in delavnost. Proti Jelinčiču se mi je zdel romski svetnik Grm pravi gospod, čeprav so ga gledalci nagradili le z enajstimi odstotki.

Je Jelinčič ogledalo tudi študentom?

Zbodel me je tudi komentar na forumu. Uporabnika/ce ne bom izpostavljal, je pa napisal/a sledeče: “… celi študentski apartma na kupu, smeh in definitivno strinjanje z gospodom Jelinčičem, ups, z … kako že? V glavnem, bravo Zmagec!” Tega zapisa ne gre posploševati na vse študente, ampak zdi se, da je tudi slovenskemu nekritičnemu študentu Jelinčič postal ogledalo. Družbena kritičnost očitno ni v modi, veliko lažje in pragmatično se je ob takšnih nastopih naslajati. V manjšini so danes tisti, ki ne sledijo zdravorazumskemu prepričanju in zbadanju drugačnih.

Naj za konec ugibam. Če je Jelinčič dobil 73 odstotkov podpore (glasovalo je preko 46.000 gledalcev) in tako na nek način predstavlja stanje duha povprečnega “pridnega in delavnega” Slovenca, potem lahko tudi pri tem razmišljanju pričakujemo podoben delež komentarjev, ki bodo po vsebini zrcalili Zmaga Jelinčiča.