Matej Ficko BLOG

Dravske elektrarne Maribor želijo z ustanovitvijo ločene pravne osebe, ki bo izvedla nabor študij, preveriti upravičenost svoje investicije.

Že pred časom izvedena okrogla miza PAZU-ja z naslovom Hidroelektrarne na Muri, priložnost ali nevarnost je po 23. letih prva formalna uvertura v ponovno debato o gradnji hidroelektrarn na Muri. Zakaj formalna? Zato ker akcije v ozadjih že potekajo. Nazadnje so novinarji in župani pomurskih občin v organizaciji gornjeradgonskega župana Kampuša in Dravskih elektrarn Maribor obiskali elektrarne v sosednji Avstriji. Prav tako omenjen družba že vlaga določena sredstva v lokalno okolje (meddrugim donacija Splošni bolnišnici Murska Sobota, sponzorstvo ND Mura 05,…) in si na ta način skuša pridobiti zelo pomembne simpatije dela javnosti.Damijan Koletnik, direktor DEM-a je takrat na okrogli mizi povedal, da Pomurju hidroelektrarn za vsako ceno ne bo vsiljeval. Drži, da nam hidroelektrarn vsiljevali ne bodo, s tem bi kvečjemu dosegli nasproten učinek. Vsekakor pa nas bodo skušali prepričati. To nalogo bo prevzel nabor zaenkrat 14-ih študij, ki naj bi preučile vpliv morebitne izgradnje hidroelektrarn na Muri s prostorskega in socialnega vidika. Vsekakor bo izvedbo teh študij zanimivo spremljati, čeprav je po razpravi na okrogli mizi sodeč jasno, da se bo moral nabor še nekoliko preoblikovati. Koletnik je za naš medij tudi povedal, da želijo ustanoviti ločeno pravno osebe oziroma inštitut, ki bo skrbela za izvajanje omenjenih študij.

Ustanovitev ločene pravne osebe je logična poteza, saj DEM ni raziskovalni inštitut. Kljub temu pa s tem ne izognemo težavi, ki se bo (lahko) pojavila. Potrebno se je zavedati, da je DEM gospodarska družba, ki ima cilj in sredstva, da izgradi hidroelektrarne na Muri. Kot ustanovitelj in financer bo imel posredno ali neposredno odločilno besedo pri izboru izvajalcev študij. S tem mu bo zagotovljeno dvoje. Prvič: lahko bo izbral strokovnjake, ki bodo bolj naklonjeni izgradnji hidroelektrarn. Vpliv raziskovalca na načrtovanje raziskave, pridobivanje in analizo podatkov ni zanemarljiv. Drugič: DEM bo lahko z zajetnim fondom, ki ga ima na voljo, na svojo stran pridobil in na študijah zaposlil tudi zdaj trenutno najbolj glasne nasprotnike gradnje hidroelektrarn na Muri ter jih s tem »utišal«.

Rešitev je morda lahko v tem, da država dodeli izvedbo študije kakšnemu izmed inštitutov, ki že ima izkušnje s področja raziskovanja in kar sploh ni zanemarljivo dejstvo. Seveda se tudi s tem ne bi mogli popolnoma izogniti morebitnim vplivom kapitala na rezultate študij. A vendar bi s tem vsaj neposredno dosegli pretrganje kapitalske vezi med DEM in izvajalci študij. S tem ne mislim stroke obsojati že v naprej ali ji lepiti etiketo podkupljivosti. Vendar glede na diskurze, ki v javnosti prevladujejo, je potrebno v to široko debato o morebitni izgradnji hidroelektrarn na Muri vnesti tudi ta majhen, a morda ključen premislek.

Živimo v medikalizirani družbi, ki ima vlogo osrednjega panoptikuma. Medicinska ideologija je prevzela osrednjo vlogo pri posameznikovem samonadzoru v vsakdanjem življenju, zdravniki pa v poklicni in družbeni sferi uživajo status nekakšnih polbogov, ki lahko že s svojo dobro voljo in nasmeškom pozdravijo marsikaterega bolnika. Imajo torej izjemno cenjeno in ugledno vlogo. Seveda se cenjenost in ugled ne vzpostavljata sama po sebi, ampak jim obe skupaj z legitimiteto podelimo mi, v zameno pa gojimo do zdravnikov tudi svoja pričakovanja. Sam od zdravnika pričakujem, da me bo obravnaval kar se da strokovno, objektivno in zaupno. Na podlagi teh načel ima medicina tudi tako spoštovano mesto v družbi, kot jo ima. Če je za ta načela poskrbljeno, sem zdravstvenemu osebju pripravljen razkriti svojo najglobljo intimo in težave. Skratka, gre za neke vrste družbeno pogodbo, h kateri se zdravniki tudi profesionalno zavežejo s Hipokratovo prisego. V 9. točki se zdravniki meddrugim zavezujejo: »Da bom molčal o vsem, kar bom pri izvrševanju prakse ali tudi izven nje videl ali slišal o življenju in vedenju ljudi in česar ne gre obešati na veliki zvon, ker sem mnenja, da je take reči treba ohraniti zase kot (poklicno) skrivnost. Če bom torej to prisego vestno izpolnjeval in je ne bom prelomil, naj mi bo dana sreča in blagoslov v življenju in poklicu, da me bodo vsi ljudje imeli zmeraj v čislih, če pa jo bom prekršil in postal krivoprisežnik, naj me zadene nasprotno!«

Nacionalno raziskavo o zadovoljstvu pacientov sem skrbno pregledal, še posebej podatke o murskosoboški bolnišnici. Pri njej je med sicer redkimi negativnimi platmi najbolj izstopalo pritoževanje pacientov, da zdravniki o njihovem zdravstvenem stanju govorijo v prisotnosti drugih oseb, ki se jih to ne tiče. Četudi se zanašamo na podatke ankete, bi bilo prav, da bi povprašali zdravnike, kako in na kakšen način prihaja do kršenja, ki ga navajajo pacienti. No, vodstvo murskosoboške bolnišnice pa to komentira z naslednjimi besedami: »Pomanjkanje zdravnikov, visoke obremenitve vsakega posameznega zdravnika in seveda tudi interes vsakega zdravnika, da na prvem mestu zagotovi strokovno primerno obravnavo, še zmeraj v praksi postavljajo interes bolnika na področju varovanja osebnih podatkov na drugo mesto.« Dodajajo še: »Da ob sočasnem izvajanju več zadolžitev zdravnik marsikdaj skoraj pozabi, da se o nekaterih drugih ukrepih meni kar pred bolnikom, ki ga ta druga problematika sploh ne zadeva.«

Ko se strokovna oskrba postavlja pred varovanjem zasebnosti, to postaja problematično; ruši se »družbena pogodba« med pacientom in zdravnikom. Prehod v vlogo bolnika pomeni brezpogojno razkrivanje svoje intime pred zdravniškim osebjem. Prav tako medicini v času naše oskrbe brezpogojno zaupamo, zato morebitne napake tako v oskrbi kot v varovanju zasebnosti povzročajo toliko večja razočaranja na strani bolnikov. Zagotavljanje zasebnosti mora biti del strokovne obravnave in nekaj, kar ne sme biti dilema ali-ali. Zavedam se, da delovne razmere v bolnišnicah niso idealne, prav tako bolnišnice pesti pomanjkanje zdravstvenega osebja, kot navaja vodstvo murskosoboške bolnišnice. Kljub vsem tem oviram pri zagotavljanju zasebnosti, s katerimi se zdravniki realno srečujejo vsak dan, ne sme biti razloga, da se zadovoljimo s statusom quo. V tem trenutku je, če izhajamo z obstoječega izhodišča, najbolj pomembno vzpostaviti zavedanje o pomenu varovanja zasebnosti pacientov za medicino kot tako in doumeti, da je to pomembna stvar, ki ne sme biti žrtvovana za druge aspekte zdravljenja kar tako. Potrebno je torej problematizirati obstoječe razmere in odpirati tudi neprijetna vprašanja. Zdravniki in vodstvo bolnišnice naj javno spregovorijo o težavah. Šele ob vzpostavitvi zavedanja pomembnosti varovanja zasebnosti in analizi izvorov problema se lahko tudi realno lotimo reševanja praktičnih primerov. Upam, da kmalu.

Kot izgleda se bo meseca maja na prvem programu Radia Slovenija pričel nov radijski resničnsotni šov “Velika sestra”. Oddaja ni licenčna in je “plod domače pameti”.

Čeprav vsebina šova še javnosti ni znana, si ne morem kaj, da se ne bi vprašal, ali zopet ne gre za eno izmed podobnih bedarij kot jih predvajata POP TV in Kanal A. Me res zanima, če bo to še en nesmiseln izlet nacionalke v komercialno-ceneni populizem.

O prostorski hipokriziji in dvoličnosti ob idejah za gradnjo letalskega muzeja v obliki piramide.

Vest, da utegne letalski muzej v obliki piramide dobiti svoj prostor v Murski Soboti ali katerem drugem slovenskem kraju, se širi hitro. Za idejo so se med drugim ogreli tudi na Ptujskem polju in v Vipavski dolini. V piramidi naj bi bil adrenalinski park in tudi 400 novih zaposlitev ni majhna številka. Večini se zdi takšna ideja zanimiva ter predvsem dobičkonosna. Le tu in tam kdo pripomni, da bi lahko »ta denar investirali v kaj bolj nujnega«.

Vprašanje smiselnosti (ne)izgradnje piramide prepuščam drugim. Sam bi izpostavil drug vidik. Nanj sem se spomnil ob spremljanju polemik, povezanih z izgradnjo džamije. Poleg vseh drugih argumentov, ki so se pojavljali proti gradnji džamije, je del slovenske javnosti nastopal s trditvijo, da džamija pač s svojo obliko ne sodi v našo »idilično podalpsko deželo«.

Na prvi pogled resda ne moremo primerjati izgradnje piramide in džamije. Piramida bi utegnila postati pomembna turistična točka, džamija pa verski center. Gre torej za povsem različne vsebine objektov. A vendar se hudič skriva v podrobnostih. Če se omejimo izključno na prostorski vidik, se lahko upravičeno vprašamo naslednje: zakaj se pri izgradnji džamije pojavljajo pomisleki, če takšen objekt sodi v naš prostor, pri piramidi pa ne. V večini evropskih prestolnic je džamija nekaj povsem običajnega in v tem kontekstu je piramida s prostorskega vidika veliko bolj eksotična.

V bistvu sploh ne gre za to, če piramido potrebujemo ali ne. Opozoriti želim le na hipokrizijo in dvoličnost nekaterih »pridnih in delavnih Slovencev«, ki jih moti v prostoru džamija, pri piramidi pa si zatiskajo oči. Pomislekov o skrunitvi slovenske prostorske podobe ni. Moram priznati, da me je v tem smislu Zmago Jelinčič kar presenetil. Od njega bi namreč pričakoval, da bo skušal zgraditi največji kozolec na svetu in ne piramide.

Tokratna Piramida je nedopustna napaka urednika in zrcalo “pridnim in delavnim Slovencem”, ki jih je ponazarjal Zmago Jelinčič.

Piramida je nevarna oddaja

Od prihoda oddaje Piramida na javno televizijo do tega torka sem si ogledal le prvo oddajo. V “prime timu” ima oddaja potencialno velik doseg gledalcev, tudi tistih mlajših. Teme so zasnovane tako, da jih razume prav vsak. Še bolj lahkotni pa so odgovori, ki ne temeljijo na pravilih argumentiranja, ampak osebne diskreditacije, ter na načinu, kako požeti čim večji aplavz in čim večje kimanje gledalcev pred televizijskimi ekrani. Gosti oddaj niso “navadni” državljani, ampak ljudje iz sveta politike, gospodarstva, estrade itd. Na podlagi prvih oddaj se je tudi že izoblikoval zmagovalni prototip, ki je moški, politik in dober retorik. Piramida je nevarna oddaja, saj je zaradi svojega populizma lahko gledljiva v primerjavi z ostalimi pogovornimi oddajami, ki temeljijo na argumentaciji in kulturi dialoga ter skupni lastnosti, da se večini pogovora ne da poslušati. Če smo pred in med pornografskimi filmi opozorjeni, da vsebina ni namenjena mlajšim gledalcem, bi tako moralo biti tudi pri Piramidi.

Že tako ali tako malo spremljam televizijo. Ob torkih zvečer pa jo od takrat naprej še manj. Vse do tega torka, ko sem si glede na reakcije na tokratno Piramido preko spleta, video je bil že približno dobre tri ure po oddaji dosegljiv, ogledal posnetek.

Geričeva nedopustna napaka in Jelinčič kot ogledalo pridnim in delavnim Slovencem

Po ogledu posnetka sem imel v mislih dvoje. Prvič, kako lahko v. d. urednika Informativnega programa Rajko Gerič, ki mora po svoji funkciji imeti nadzor nad vsebino in gosti, dopusti, da v takšnem napetem družbenem ozračju in trenutku voditeljica v oddajo povabi takšnega gosta, kot je “Plemeniti”. Del krivde nosi tudi voditeljica Erika Žnidaršič, a je v takšnih primerih večja odgovornost na urednikih. In drugič, v kar sem prepričan - priden in delaven Slovenec, ki ga mitološko čisla Zmago Jelinčič, a sam kaže povsem druge tendence, si je s slednjim v Piramidi postavil ogledalo.

Merilo za dobro debato je postalo število glasov

Trendi medijev gredo v smer senzacionalizma novic in poročanja. A vendarle takšno medijsko podpihovanje nestrpnosti in romofobije, kot smo ga imeli videti priložnost v zadnji Piramidi, je zagotovo prestopilo vse meje konstruktivnega. V času, ko upori proti naselitvi slovenskih državljanov (Romov) postajajo ustaljena praksa in nestrpnost dosega iz dneva v dan nova vrelišča, vsekakor ni odgovorno, da se v oddajo povabi Zmaga Jelinčiča, romskega svetnika Grma in Strojanove v studio povrh. Da bo oddaja ja napeta! Javna televizija tako vedno bolj kaže svoj komercialen in puhel obraz tudi z izjavo voditeljice, ki je v vmesni pavzi povedala, da so do tistega trenutka že prejeli 25.000 glasov in da je torej debata dobra! Merilo kvalitete, ki si ga je tukaj izbrala nacionalka, je povem neprimerno. Skratka, imeli smo odlično priložnost videti, kaj si niti javna niti komerciala ne bi smela dovoliti. Rajko Gerič kot v. d. urednika Informativnega programa bi se moral zavedati družbene odgovornosti in vpliva oddaje, ki ga ta ima. Po takšni nedopustni napaki bi moral Gerič odstopiti, saj je Jelinčič več kot predvidljiv (so)govorec.

Oddaja je pokazatelj stanja slovenskega duha

A vendarle ima oddaja tudi dobro funkcijo. Je odličen pokazatelj duha, glede na število glasov in izid glasovanja lahko trdim, da velike večine slovenskega prebivalstva. V vsebino se na tem mestu ne bom spuščal in premleval, kakšni Romi so in kakšni niso. To je v tem trenutku povsem irelevantno. Svoboda govora dopušča debato o marsičem, le na tak način nikakor ne. Jelinčič je bil v oddaji nesramen, žaljiv, obtoževal je brez dokazov, ni se držal navodil voditeljice (ki jo je po domače klical Erika) in je neprestano izzival ter peljal debato, pardon, prerekanje na svoj mlin (seznam bi vsekakor še lahko nadaljeval). Tako kot je politik premeten, da s populističnimi temami pobira glasove volivcev, je bil Zmago pri pobiranju glasov gledalcev. Gledalci so namreč v največji meri podprli prav Zmaga Jelinčiča, ki je v svojem nastopu popolnoma prekoračil vsa merila argumentacije in kulturnega dialoga. Jelinčič je ob takšni podpori gledalcev tako pravšnje ogledalo za »pridnega in delavnega« Slovenca, ki je glede na torkov nastop kazal vse druge lastnosti kot pa pridnost in delavnost. Proti Jelinčiču se mi je zdel romski svetnik Grm pravi gospod, čeprav so ga gledalci nagradili le z enajstimi odstotki.

Je Jelinčič ogledalo tudi študentom?

Zbodel me je tudi komentar na forumu. Uporabnika/ce ne bom izpostavljal, je pa napisal/a sledeče: “… celi študentski apartma na kupu, smeh in definitivno strinjanje z gospodom Jelinčičem, ups, z … kako že? V glavnem, bravo Zmagec!” Tega zapisa ne gre posploševati na vse študente, ampak zdi se, da je tudi slovenskemu nekritičnemu študentu Jelinčič postal ogledalo. Družbena kritičnost očitno ni v modi, veliko lažje in pragmatično se je ob takšnih nastopih naslajati. V manjšini so danes tisti, ki ne sledijo zdravorazumskemu prepričanju in zbadanju drugačnih.

Naj za konec ugibam. Če je Jelinčič dobil 73 odstotkov podpore (glasovalo je preko 46.000 gledalcev) in tako na nek način predstavlja stanje duha povprečnega “pridnega in delavnega” Slovenca, potem lahko tudi pri tem razmišljanju pričakujemo podoben delež komentarjev, ki bodo po vsebini zrcalili Zmaga Jelinčiča.