Magdalena

Po napornem dnevu. Postelja. Kaj si lahko želiš več, kot to, da se uležeš v mehko, hladno, lastno posteljo? Da imaš mir in slišiš svoj utrip srca, svoje dihanje. Veš, da te bo spanec na svojih krilih čez nekaj trenutkov ponesel v oblake in pred tabo se bodo odprle sanje, neskončne možnosti domišljijskega sveta. Še zadnje misli se ti podijo po glavi. V zadnjih trenutkih ujameš načrt, kako boš preživel nov, jutrišnji dan. Osnovni cilj je, da bo lep in dolg z malo sreče tudi produktiven. In oči se zapirajo. Še največji žerjav ne bi zmogel dvigniti težkih vek, ki so te zavile v temo. Tisto temo, v kateri imaš ves svet na dlani. Čeprav le še delno zavesten se spomniš svoje ljubezni, v mislih pošlješ daleč stran majhen poljub in dobre želje za sladek spanec in lahko noč. Ni te več.

7.00 – Budilka

Z najbližjo roko sežež po nadlogi, ki si je brez kančka slabe vesti zadala misijo, da te fukne iz postelje. Še pet minut. Še kratek pobeg nazaj tja, kjer je vse lepo in prav. Kjer je vse po tvoje. Nato se dan začne in sanje lahko postanejo resničnost. S trenutkom v katerem zapustiš objem tople postelje pa se začne približevati čas, ko bo ura prava in boš spet zlezel v posteljo ter zasanjal nove sanje, ki jih lahko z malo truda v času belega dne uresničiš.

Danes je sreda. Včeraj je bil torek in pred tem ponedeljek. V nedeljo so bile trgovine zaprte. Hvala Bogu. Od začetka tedna naprej poslušam velike razprave kaj komu kupiti - za valentinovo seveda. In med dolgim telefonskim pogovorom s kolegico, nanese pogovor prav na to - darila tistim, ki jih ljubimo. Vse lepo in prav, dolker ne pride do ključnega vprašanja, ki si ga ne zmore zastaviti vsak: “Kateremu, fantu ali “ljubimcu” naj kupim večje, lepše in povrh vsega tudi dražje darilo!?” In tuhta. In misli. In glasno premišljuje. In ko počasi s svojim mencanjem že začne najedati, se končno odloči.  Njen dragi bo dobil satenaste boksarce s srčki in plišastega kužka, ki v šapah drži srce z napisom “I love you!”, ljubi se bo pa lahko razveselil karirastih bombažnih boksarc in plišastega medvedka, ki v rokah drži srce z napisom “I love you!”. Nakoncu se lahko vprašam le še to: “Kdo je tu nor?!” Retorično, da ne bo pomote.

In ob vseh takšnih in podobnih težavah se najdejo tudi taki, ki ta praznik bojkotirajo (na srečo enega in žalost drugega, ali s konsenzom obeh). Prvi zaradi kvazi boja proti amerikanizaciji, drugi, ker v žepu ne premorejo počenega centa. In jaz? Jaz si želim le eno. Da bi ta teden čim prej minil, ker mi je že danes neskončno tečen.

Čutiš, kako se ti premikajo možgani? Čutiš kako boli, kako bolečina potuje po telesu? Iščeš vzrok. Razmišljaš o vseh možnostih in povodih in vendar prideš na koncu do sklepa - tudi ko razmišljaš, boli. A pomaga, če nehaš razmišljati? Če se zazreš v daljavo, v modro nebo? S tem namenom odstreš zavese in te zaslepi svetloba. Bolečina postane še bolj ostra. In se trudiš gledati v oblake, ki se premikajo na nebu, vendar se oči upirajo na vso moč, ker boli. Morda je rešitev, ki se a contrario oblakom in svetlemu dnevu privije na dan, tema. Zatorej zastreš zavese, se pokriješ čez glavo in zapreš oči. Tema. In vendar boli. Boli. Zaželiš si tišine. V temi začne boleti vsak šum, ki ga slišiš, tiho škripanje vrat, ki jih nalahno premika veter, oddaljen zvok dizla na cesti, smeh. Ni rešitve. Morda Aspirin, Lekadol. Ampak ne. Kemija ne pride v poštev. Ko se misli ohladijo, telo sprosti, pod mehko odejo postane vroče, soparno. Kisika več skorajda ni. In neha se boj proti bolečini, začne se boj za življenje. V želji po vdihu svežega zraka naglo odrineš odejo in zahlastaš v belo svetlobo, ki se je prebila skozi zastor na oknu. Bolečina se vrne, življenje ostane.

Med brkljanjem po spletu sem danes naletela na “torrentišče” - smetišče torrentov. Vsa navdušena najdem med temi izgubljenimi, pred davnim dodanimi in zanemarjenimi torrenti, ki se jih žal polasti le peščica ljudi, diskografijo skupine The Mars Volta. In me spreleti - takoj za navdušenjem razočaranje. Kako lahko ljudje pozabijo nekaj tako čutnega, globokega, lepega. Morda in tudi najverjetneje zaradi druge, “negativne” strani, ki jih prikaže kot težke in naporne. Pa spet znova globoke. Torej globoke v pozitivnem in negativnem smislu. Ta glasba, ki lahko iz posameznika dobi toliko čustev in energije je toliko drugačna, da marsikoga “boli” ko to posluša (zadeva preizkušena na starših in prijateljih). Vendar tisti, ki ta zvok začutijo in ga sprejmejo, ga ne morejo pozabiti. Tudi jaz ne. Začelo se je pred leti, štirimi, približno. In s tokom časa, ko je bil “prerasen” metal in po njem komercialna popularna glasba, so The Mars Volta ostali z mano. In predvidevam, da bodo s svojim stilom in vplivom na moje počutje ostali tudi jutri.

Pa naj ostanejo. Zaslužijo si.

In tu sem jaz. Eno malo, mlado dekletce, ki z namenom olajšanja duše in glave hoče ustvariti svoj kotiček na vesoljnem spletišču, v katerega bo zapisala svoje misli in razmišljanja, za katere predvideva, da bi jih kdorkoli drug ne imel volje ali želje slišati. Čeprav ne prva (pa tudi zadnja ne) se počasi in previdno odpravljam na pot, pot bloganja.