I’m nobody! Who are you?
Are you nobody, too?
Then there’s a pair of us - don’t tell!
They’d banish us, you know.
How dreary to be somebody!
How public, like a frog
to tell your name the livelong day
to an admiring bog!
Emily Dickinson
Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka. In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite, čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti. In kadar vam govori, ji verjemite, četudi vam njen glas pretresa sanje, ko vam sever pustoši vrtove. Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati. Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti. Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje. Toda če v svojem strahu iščete zgolj miru in užitka v ljubezni, je bolje za vas, da si zakrijete svojo goloto in odidete z mlatišča ljubezni v svet brez letnih časov, kjer se boste smejali, a ne iz srca, in jokali, a ne izjokali vseh solz. Ljubezen daje samó sebe in jemlje samó sebe. Ljubezen ne jemlje v posest in noče biti posest. Zakaj ljubezen zadostuje ljubezni.
Kahlil Gibran
Zunaj sneži. Kepe snega, ki so bile tako dolgo čakane. In zdaj ko so tu, me ne ganejo. Moje misli, moja duša ostaja ravnodušna. Smola. In kaj se mi podi po glavi, da zmore izničiti veselje in lepoto teh nežnih, belih snežink? Dolgo iskan odgovor se mi pojavi na dlani ravno danes. Strah pred veseljem, pred ponovnim razočaranjem. Strah prepustiti se in pasti. Kako narobe. Kakšno napačno razmišljanje!!! Zakaj bi moral biti ravnodušen, če ne celo morbiden zaradi duševnega stanja, ko je pa okrog in okrog vse tako lepo. Malo sončka in zvončki, trobentice, čez nekaj dni toplo sonce in narcise, cvetoče marelice, slive… In potem sneg. In prijatelji, ki bi naredili vse, za tvojo srečo, družba, ki ne pusti, da bi omahnil čez rob, čeprav ne ve, kaj te preganja. In te podpirajo in ti pomagajo. Sprejmejo z odprtimi rokami, srečni, da so lahko ob tebi. In tisti, ki te ljubi, sicer najmanj potrpežljiv, a objektiven. Hvala.
In naj se vrnem k vprašanju zakaj biti slabe volje, ko pa je življenje tako lepo? Zakaj ne tvegati in upati, da se stvari spremenijo - na boljše. In prav tu lahko citiram igralko iz starega filma: “Ko se ti zaprejo vrata, odpri okno - SKOČI!” Pa dajmo. Možnosti sta le dve. Ali se zlomimo in nas posledice padca pokončajo, ali pa dobimo nov zagon in boljše, večje priložnosti. Če ne skočiš, nikoli ne zveš. In na pamet mi pade še en, tokrat bolj zlajnan rek: “Kar te ne ubije, te naredi močnejšega.” Pa je res tako? Bomo videli.
Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv
- življenja otipljiva prispodoba.
V kozarčku konjak; nizko izpod roba;
in lužica tam, kjer se je polil.
Prst čopič je in lužica paleta;
lenobno rišem: hišica, drevo,
nad hišo sonce, klopica pred njo
in roža, ki ob roži se razcveta.
In še stezica, ki drži od hiše
in lepa žena, ki med rože leže…
A v tem natakar vljudno predme seže,
pobere vse in mizico pobriše.
In gledam ga, kako svoj pladenj nosi,
kako opleta sem in tja s prtičem
in skoraj žalostno za njim zakličem:
“Gospod natakar, še en konjak, prosim!”.
Janez Menart
Pa je le res tako kot pravijo. Ko se stvari predaš popolnoma, z vsem srcem in tolikšno mero čustev da se vprašaš, če je to sploh mogoče in glede na to, da je mogoče tudi normalno, se zgodi, da te zadane. Razočaranje. Vse pade v vodo. In dvomiš. Dvomiš vase, v svoje sposobnosti, v pravilnost svojih dejanj. In čeprav globoko v sebi še zmeraj verjameš, da delaš prav, da imaš pravico čutiti tako dobro kot slabo, te razjeda dvom. Pa je ta prav zares pravi?
Pregovor pravi, da osel gre samo enkrat na led in prav zaradi tega si včasih želim biti osel, ker se kot človek vedno znova podaš na ledeno ploskev in stopaš po ledu v upanju, da bo tokrat zdržal. Slep, neumen in vedno znova na ledu. Ko ponovno padeš v ledeno vodo, ki strezni glavo, ugotoviš, da so rožice in ptički le iluzija, da te obdaja ledeni hlad. Vendar se telo ogreje, ostane le skomina po hudi izkušnji. Pa bodi osel, če zmoreš.
Saying I love you
Is not the words I want to hear from you
Its not that I want you
Not to say, but if you only knew
How easy it would be to show me how you feel
More than words is all you have to do to make it real
Then you wouldn’t have to say that you love me
‘Couse I’d already know
What would you do if my heart was torn in two
More than words to show you feel
That your love for me is real
What would you say if I took those words away
Then you couldn’t make things new
Just by saying I love you
More than words
Now I’ve tried to talk to you and make you understand
All you have to do is close your eyes
And just reach out your hands and touch me
Hold me close don’t ever let me go
More than words is all I ever needed you to show
Then you wouldn’t have to say that you love me
Cos I’d already know
What would you do if my heart was torn in two
More than words to show you feel
That your love for me is real
What would you say if I took those words away
Then you couldn’t make things new
Just by saying I love you
More than words
Ni mi pravzaprav čisto jasno, zakaj sedim tu in pišem. Tudi cilj tega skrpucala je zavit v gosto meglo. Pa še kar pišem. V bistvu čisto počasi razmišljam, da bi bilo lepo končati zamisel, ki se je začela z Ecolabovim Spitadermom, pa se mi ne ljubi. V tem stanju apatije se mi tudi razmišljati ne da, vendar pišem še kar naprej. Morda se mi malo smiliš ti, bralec, katerega možgane in psiho obremenjujem s svojo melanholijo. Pa kaj. Če hoče človek preživeti, mora misliti prvo nase, šele potem na svet. Ali pa ne. Ali pač? Eh. To zdaj ni važno.
Ravno zdaj, med pisanjem, ko možgani že malo pod prisilo razmišljajo, ugotavljam, da v bistvu moje stanje ni tako kritično, kot se zdi na prvi pogled. Če čisto iskreno povem, je moje telo polno energije, voljno, da le-to porabi. In začuda imam na obrazu nasmešek. Wao. “Je treba delat!” je že pred časom začel peti A.Smolar. No, pa dajmo. Ubogajmo ga.
Alea iacta est. Pa ima še zmeraj preveč pik, da bi padla tudi odločitev, če se bo energija porabljala z nesmiselnim pisanjem, petjem, gledanjem filmov, serij, koncertov (ja, poraba energije pri teh dejavnostih je nadpovprečno velika) ali pa se bo treba lotiti bolj “umirjenih” dejavnosti, kot je glasno dretje, tek, ples. Mogoče učenje, ki “žre” energijo s tretjo obliko napora.
Ampak! Kdo bi si drznil pomisliti, da lahko mlad um, kakršen je moj, pozabi na alkohol in droge. Nemogoče. Pa vendar. Morda bi bilo nocoj bolje tovrstne alternative odriniti na stran.
Grem spat.
Inaktivira HIV in HBV
PRIPRAVLJENA RAZTOPINA
Za razkuževanje kože. Uničuje bakterije (vključno Tbc), flive, viruse Rota-, Herpes-, Hepatitis B- ter povzročitelja AIDS-HIV.
Sestava: 100,00 g Spitaderma vsebuje: 70,00 g 2-propanola, 0,50 g klorheksidindiglukonata, 0,45 g vodikovega peroksida.
Uporaba: Pripravljena raztopina za razkuževanje kože pred operacijami, injekcijami, punkcijami, pred jemanjem krvi, cepljenjem, za HBV in HIV profilakso.
Doziranje: razkuževanje kože: nerazredčeno raztopino razpršimo in pustimo 1 minuto, da se posuši. Pred encimatskim dokazovanjem glukoze v krvi pustiti proizvod vsaj 1 minuto, da se posuši.
Ne sme priti v stik s površinami, neodpornimi na alkohol. Pred uporabo električnih aparatov počakajte, da se na kožo nanešeno sredstvo posuši. Upoštevajte rok uporabnosti in varnostna navodila. V originalni embalaži hranite pri temperaturi do 25°C.
Vsebuje: izopropil alkohol, R 11 Lahko vnetljivo, S 16 Hraniti ločeno od virov vžiga, ne kaditi, S25 Preprečiti stik z očmi.
Stranski učinki: Alergijske reakcije kože na klorheksidin niso izključene.
Proizvaja: Ecolab GmbH & Co. OHG, P.O. BOX 130406, D-40554 Düsseldorf; Uvoznik: Ecolab d.o.o., Poštni predal 1007, Vajngerlova 4, 2001 MARIBOR, SLOVENIJA; Tel.: 02/42-93-100, Telefax: 02/42-93-152.
“Ne smemo vedno videti samo množico, videti moramo vsakega posameznika, videti, čutiti in razumeti moramo težave, s katerimi se posameznik bori, skušajmo mu pomagati in moramo mu pomagati.”
Te besede je 8. oktobra 1951 izgovoril J.B. Tito in se z njimi predstavil množici na drugem kongresu Zveze sindikatov Jugoslavije.
Ene močnejših besed časa socializma. 
Čeprav se je njihov takratni namen izjalovil, bi ga morali sedaj, v času IT poizkusiti obuditi. Osebnostne razdalje in odtujenost nas delata sebične, samozadostne. Človeka naredita sočutnega in solidarnega le v primeru, ko ima ta od sočloveka korist. Ljudje so postali je dehumanizirani - njihove primarne vrednote so odvzete, dostojanstvo izgine, človek postane razčlovečen.
In kje je smisel tega? Stihija preplavlja svet. Rivalstvo množic izbriše posameznika. In anarhija se povečuje vse do takrat, dokler se nekdo ne vpraša: “A je razlika, če umre 1 ali 1.000.000 ljudi - za “dobro človeštva”?”
Zadnji dan tedna, nedelja. Dan se je prevesil v večer. Beda. Tokratnji spet nima ne bistva, niti smisla. Nič. Trenutno zadnjni med mnogimi izgubljenimi, neproduktivnimi, pozabljenimi. Do zdaj še ni pokazal dobrega razloga zaradi katerega bi si ga bilo vredno zapomniti.
Že sam začetek je bil klavrn. Pozno vstajanje - jutro je šlo po gobe. In potem nič. Čakanje. Čakanje na dogodek. Prvi med takimi bi lahko bil zajtrk, ki ga ni bilo, saj je bilo že pozno. In spet čakanje, tokrat na NEKAJ. Porodi se ideja, da bi bilo pametno zagrabiti prvo rešitev, ki pride. Tista rešitev, ki te reši morbidnosti nedelje in njenega nič. In po najbolj nesrečnem naključju se zgodi, da je ravno nedelja tisti dan, ko se ti popoldan zaželi šopinga. Pa ne gre, seveda. In spet čakanje. V stanju zdolgočasenosti se v glavi prižge žarnica, ki pravi: “Rešitev moraš najti TI, nihče ti je ne bo serviral na zlatem, z jagodami okrašenem pladnju polnem smetane, oblite z gosto, temno čokolado.” Ampak upanje umre zadnje. In pride trenutek. Nekdo te ima v mislih in iz tega se porodi dogovor za kavo. Najlepši dogodek dneva. Doslej. Trenutki nepopisne sreče, čeprav se do nje prebiješ le s težavo, saj se komaj uspeš zvleči iz mračne, zaprašene sobe v kateri je le razmetana miza in majhna postelja, in pokukaš na plan, kjer te zaslepi sonce. Sonce sreče in kava. Kako malo potrebujemo, ko se počutimo ujete. Ko se počutimo kot Hana, ki pozroči Dogodek, ki prav zaradi vzdušja, kakršnega nosi ta nedelja ostane očem skrit. In ko se vrneš domov, čeprav bolj veder in nasmejan, čakaš znova. In je ura večer. Dogodka ni. Vendar je noč še dolga. Morda te dohiti. Še prehitro.