Skoraj že absurdna se mi zdi ugotovitev, da je za to, da sedem pred računalnik in začnem zlivati misli na blog potrebno fizično in psihično stanje prenasičenosti z energijo ali obratno, popolne izčrpanosti. Trenutno se nahajam v objemu slednje.

Sploh ne vem, kje in če sploh naj začnem. Budna sem skromnih 14 ur in ker sem ponoči odspala le 3/4 meni nujno potrebnega (”lepotnega̶ spanca, se že od sedmih zvečer počutim kot cunja. Mučim se s hrano, knjigami, revijami, serijami in nadaljevankami, pa še zmeraj nobenemu od naštetih “kratkočasnikov” ni uspelo, da bi me zadržal dlje kot 15 minut. In zdaj sedim. Bojda razmišljam. Bolijo me noge, pa križ. In nič drugega za spremembo. Ker stoli na faksu so…”čist preveč!”

Ja, me sicer ni blo zdaj eno uro, ampak to se tu ne vidi, tako da ni problema. Hihi. Je bil liker dober. Se je kri začela hitreje premikati po žilah. Hihi. (Meji “hihi” že na histerijo? Po moje ima še nekaj fore.)

No, počutim se preveč hihitavo, da bi lahko nadaljevala…pojejo se mi Elvis Jackson. Pa J.K.. Hepi mjuzik.

HEPI MJUZIK FOR HEPI PIPL!

Nostalgija.

Razbijanje srca.

Nervoza.

Izpit.

Knjiga.

Preveč.

Dvom.

Izziv.

Razočaranje.

Žalost.

Objem.

Varnost.

Upanje.

Prihodnost.

Sreča.

Trenutno bi morala sedeti pred knjigo in srkati znanje, ki mi ga ponuja. Ampak ne. Ležim, podprta z blazinami in slončkom Medvedkom. V ozadju me tiho spremlja Gary Jules, ki poje: _{“All around me are familiar faces worn out places, worn out faces…”} In prav rada bi napisala nekaj o tem, a se mi ne ljubi. Grize me vest. “Uči se! Beri! Zanimivo je!” Pa še res je. Zanimivo je. Kaj le bi počela, če bi morala študirati sociologijo?! Imela bi moreče sanje ali huje, samomorilske misli. Ni vsak za vse, a ne? _{“It’s a very very mad world…”}

V bistvu se je danes spet zgodilo nekaj lepega. Jedla sem neverjetne njoke. Njoke v smetanovi omaki. In naj omenim še enkrat, bili so neverjetni in čudoviti. Pri Noni v Zamarkovi res naredijo NAJBOLJŠE. Pravzaprav še dobrih pet ur po kosilu ne morem skriti navdušenja. Odlični. Takšnih se ne dobi kjerkoli, ampak pri Noni. Tako torej priporočam, da se vsi odpravite na najboljše njoke. Res so nepozabni. Mmmm…če bi zdaj dobila še eno malo porcijo…mmmm…potem bi lahko pa samo še zaspala (pa počila tudi najverjetneje).

No, rekla sem, da se grem učit. To pomeni, da se moje blebetanje tu zaključi. Zaenkrat.

Caaaaauciiiiiiiiiiiiiiiiiii.

M. Kojc 

You’re a bully and a clown. You made me cry and put me down. After all that I’ve been through you’d think I’d hate the sight of you.

But with every Jeep I see my broken heart still skips a beat

I guess it’s just my stupid luck that all of Boston drives the same black fucking truck.

It could be him or am I tripping and I’m crashing into everything and thinking about skipping town a while until these cars go out of style…

I try to see it in reverse. It makes the situation hundreds of times worse, when I wonder if it makes you want to cry every time you see a light blue Volvo driving by.

So don’t tell me if you’re off to see the world I know you won’t get very far. Don’t tell me if you get another girl, baby, just tell me if you get another car.

It could be him… or am I tripping… It could be him…

The number of them is insane every exit’s an ex-boyfriend memory lane every major street’s a minor heart attack I see a red Jeep and I want to paint it black.

It could be him or am I tripping and I’m crashing into everything I can’t wait till you trade the damn thing in by then they will have put me in the looney bin.

It could be him my heart is pounding it’s just no use, I’m surrounded but one day I’ll steal your car and switch the gears and drive that Cherokee straight off its track of tears.

“What are you looking for is not always what you find.”

“Ne morš met usega.” Kot pravi prijatelj.

“You can’t always get what you want _{(no, no baby)} You can’t always get what you want You can’t always get what you want But if you try sometimes you just might find You just might find You get what you need, ah yes…”

Evo, že Rolling Stonesi so peli o tem. _(DOH!) 

Je tisto, kar potrebujemo toliko slabše od tistega, kar hočemo, želimo? Pa smo tam. Kaj potrebujemo? Ne, ne…kaj sploh želimo!?

Ampak, zakaj bi zdaj morali razmišljati o malenkostih, ko pa lahko preprosto verjamemo, da lahko dosežemo vse kar si želimo. Optimizem velja, a ne?

“YOU CAN HAVE IT ALL!” 

since I hoped I dared;

Everywhere alone

as a church remain;

Spectre cannot harm,

serpent cannot charm;

He deposes doom,

who hath suffered him.

Že nekaj časa mi sledijo sanje, sicer neponavljajoče, vendar je glavni akter zmeraj isti. Vsako noč, se nekako priplazi v moje misli in začnejo se: ali občutki nepopisne sreče, veselja, spominov, dogodkov, ki so bili in tistih, ki bi lahko bili…morda tudi tistih, ki se bodo še zgodili _{( ! )}, po drugi strani pa strah, izguba, dvom, tesnoba, žalost in želja, da bi vse to bile le sanje, želja, da se zbudim v lepo, sončno jutro in me bo na telefonu čakal sms tipa: “Že san skoraj tu. Priden po tebe?*”

Le kaj bi rekla Sanjska knjiga od tem? Morda me preganja podzavest, morda želja po dosegu tega, česar si želim, morda - ne vem. Vem pa, da pogrešam tiste dneve _{(in noči)}, sonca _{(lune in zvezd - utrinek “zaželi si neka” me še zmeraj boli)} in veselja, dneve _{(in noči)}, ko sem še verjela. Zdaj le upam _{(vendar upanje umre zadnje)}.

Morda je čas, da se še malo bolj oprimem famoznega stavka: “Pomali, se bou.”

_{Remy Zero - Save me}