Magdalena

When we met, light was shed thoughts free flow you said you’ve got something deep inside of you.

A wind chime voice sounds sway of your hips ’round rings true it goes deep inside of you.

These secret garden beams change my life so it seems.

A fall breeze blows outside I don’t break stride thoughts are warm and they go deep inside of you. Oh yeah…

I had never felt alone alright, Oh, till I met you.

Friends say I’ve changed I don’t listen, ’cause I live to be deep inside of you.

Slide up her dress I’m seeing darkness, I’m so alive, I’m deep inside of you.

You said boy made girl feel good… But still… Deep inside… Still

I never felt alone, ’till I met you. I’m alright on my own and then I met you and I’d know what to do, if I just knew what’s comin’,

I would change myself if I could, I’d walk with my people, if I could find them. And I’d say that I’m sorry to you. I’m sorry to you.

And I don’t wanna call you but then I wanna call you ’cause I don’t wanna crush you but I feel like crushing you!

And it’s true, I took for granted you were with me I breathe by your looks and you look right through me.

We were broken and didn’t know it. We were broken and didn’t know it. We were broken and didn’t know it. We were broken and didn’t know it.

Right, oh right. That’s right, oh…

Something’s gone… You withdraw and I’m not strong like before. I was deep inside of you

I can go nowhere, I burn candles and stare at a ghost deep inside of you.

And some great need in me starts to bleed. I’ve lost myself. There’s nothin’ left, it’s all gone. Deep inside of you. Deep inside of you. Mmmm… Deep inside of you.

Jooooooooooj, ne morem verjeti, da se je čas spet tako hitro obrnil. Poletje trka na vrata. Temperature so zrasle čez 30°C, kar je posledično privedlo do več razgaljene kože in bolj sproščenega ozračja v družbi. Vsak dan nova ideja o … plavanju, žuru, pikniku…čudovito. Ravno to, kar potrebujem!

Od navdušenja nad prihajajočimi dogodki mi zastaja dih, domišljija mi izvablja nasmešek na obraz…zakaj pa ne, dajmo, družimo se!

p.s. - Slediti bi morala fotografija sobotnega piknika…vendar so vse še zmeraj “tam”. Zato lahko rečem le, da je bilo ravno prav divje (groba igra), razgaljeno (razgreta moška telesa), potešeno (dovolj velike zaloge piva in zelenjave), zabavno (nepozabni komentarji)…

p.s.2 - “Du hast es wieder einmal geschafft, mir den Atem zu rauben. Wenn du neben mir liegst, dann kann ich es kaum glauben, dass jemand wie ich, sowas Schönes wie dich, verdient hat…”

Končno odprem oči v novem in že polzi. Drsi. Se topi. In preden oči 2x pomežiknejo, ga že več ni. Zakaj dnevi izginjajo tako hitro? Zakaj ne morejo trajati večno? Zakaj dan ne traja 3 dni? Zakaj je življenje tako kratko?

Koliko stvari bi lahko bilo danes postorjenih, vendar je z moje strani bilo prebranih le nekaj desetin strani relativno napornega gradiva, ki iz telesa posesa kakršno koli željo po nadaljnjem operiranju s telesom, kaj šele z umom. In zdaj sedim, pravzaprav slonim na blazinah in se počutim kot list papirja, ki ga je veter ves dan na svojih krilih prenašal po mestu. In po urah letenja je zmaličen pristal v blatni luži ob pločniku, kjer ga je vsakih 5 in pol sekund z minimalno dvema kolesoma povozilo vozilo. In to je trajalo ure in ure. Ampak, če pomislim nekoliko v prihodnost, se bo s časom luža posušila in zapihal bo nov veter, ki bo papir spet dvignil v zrak in njegovo popotovanje se bo nadaljevalo. Sicer ne bo več tako lep, kot je bil na prvi vožnji, bo pa pravgotovo imel kakšno izkušnjo več (v upanju, da ne pristane spet v luži). In tako bo nadaljevalo tudi moje telo. Čeprav izčrpano, z vsako novo stranjo v knjigi pametnejše in bolj željno znanja. Prav s tem razlogom se bo moje pisanje tu končalo in telo bo usmerilo zadnje tresljaje telesne moči v nekaj, kar me bo nekoč spet dvignilo.

Dodatek - 8. junij 2007

Energija je bila preusmerjena v literaturo le še slabo uro. Potem se je začel zabavnejši del večera/dneva/tedna/meseca.

This is the first day of my life I swear I was born right in the doorway I went out in the rain suddenly everything changed They’re spreading blankets on the beach Yours is the first face that I saw I think I was blind before I met you Now I don’t know where I am I don’t know where I’ve been But I know where I want to go And so I thought I’d let you know That these things take forever I especially am slow But I realize that I need you And I wondered if I could come home Remember the time you drove all night Just to meet me in the morning And I thought it was strange you said everything changed You felt as if you’d just woke up And you said “this is the first day of my life I’m glad I didn’t die before I met you But now I don’t care I could go anywhere with you And I’d probably be happy” So if you want to be with me With these things there’s no telling We just have to wait and see But I’d rather be working for a paycheck Than waiting to win the lottery Besides maybe this time is different I mean I really think you like me

Pa je le res tako kot pravijo. Ko se stvari predaš popolnoma, z vsem srcem in tolikšno mero čustev da se vprašaš, če je to sploh mogoče in glede na to, da je mogoče tudi normalno, se zgodi, da te zadane. Razočaranje. Vse pade v vodo. In dvomiš. Dvomiš vase, v svoje sposobnosti, v pravilnost svojih dejanj. In čeprav globoko v sebi še zmeraj verjameš, da delaš prav, da imaš pravico čutiti tako dobro kot slabo, te razjeda dvom. Pa je ta prav zares pravi?

Pregovor pravi, da osel gre samo enkrat na led in prav zaradi tega si včasih želim biti osel, ker se kot človek vedno znova podaš na ledeno ploskev in stopaš po ledu v upanju, da bo tokrat zdržal. Slep, neumen in vedno znova na ledu. Ko ponovno padeš v ledeno vodo, ki strezni glavo, ugotoviš, da so rožice in ptički le iluzija, da te obdaja ledeni hlad. Vendar se telo ogreje, ostane le skomina po hudi izkušnji. Pa bodi osel, če zmoreš.

Saying I love you

Is not the words I want to hear from you

Its not that I want you

Not to say, but if you only knew

How easy it would be to show me how you feel

More than words is all you have to do to make it real

Then you wouldn’t have to say that you love me

‘Couse I’d already know

What would you do if my heart was torn in two

More than words to show you feel

That your love for me is real

What would you say if I took those words away

Then you couldn’t make things new

Just by saying I love you

More than words

Now I’ve tried to talk to you and make you understand

All you have to do is close your eyes

And just reach out your hands and touch me

Hold me close don’t ever let me go

More than words is all I ever needed you to show

Then you wouldn’t have to say that you love me

Cos I’d already know

What would you do if my heart was torn in two

More than words to show you feel

That your love for me is real

What would you say if I took those words away

Then you couldn’t make things new

Just by saying I love you

More than words

Inaktivira HIV in HBV

PRIPRAVLJENA RAZTOPINA

Za razkuževanje kože. Uničuje bakterije (vključno Tbc), flive, viruse Rota-, Herpes-, Hepatitis B- ter povzročitelja AIDS-HIV.

Sestava: 100,00 g Spitaderma vsebuje: 70,00 g 2-propanola, 0,50 g klorheksidindiglukonata, 0,45 g vodikovega peroksida.

Uporaba: Pripravljena raztopina za razkuževanje kože pred operacijami, injekcijami, punkcijami, pred jemanjem krvi, cepljenjem, za HBV in HIV profilakso.

Doziranje: razkuževanje kože: nerazredčeno raztopino razpršimo in pustimo 1 minuto, da se posuši. Pred encimatskim dokazovanjem glukoze v krvi pustiti proizvod vsaj 1 minuto, da se posuši.

Ne sme priti v stik s površinami, neodpornimi na alkohol. Pred uporabo električnih aparatov počakajte, da se na kožo nanešeno sredstvo posuši. Upoštevajte rok uporabnosti in varnostna navodila. V originalni embalaži hranite pri temperaturi do 25°C.

Vsebuje: izopropil alkohol, R 11 Lahko vnetljivo, S 16 Hraniti ločeno od virov vžiga, ne kaditi, S25 Preprečiti stik z očmi.

Stranski učinki: Alergijske reakcije kože na klorheksidin niso izključene.

Proizvaja: Ecolab GmbH & Co. OHG, P.O. BOX 130406, D-40554 Düsseldorf; Uvoznik: Ecolab d.o.o., Poštni predal 1007, Vajngerlova 4, 2001 MARIBOR, SLOVENIJA; Tel.: 02/42-93-100, Telefax: 02/42-93-152.

Se nadaljuje…

“Ne smemo vedno videti samo množico, videti moramo vsakega posameznika, videti, čutiti in razumeti moramo težave, s katerimi se posameznik bori, skušajmo mu pomagati in moramo mu pomagati.”

Te besede je 8. oktobra 1951 izgovoril J.B. Tito in se z njimi predstavil množici na drugem kongresu Zveze sindikatov Jugoslavije.

Ene močnejših besed časa socializma. Čeprav se je njihov takratni namen izjalovil, bi ga morali sedaj, v času IT poizkusiti obuditi. Osebnostne razdalje in odtujenost nas delata sebične, samozadostne. Človeka naredita sočutnega in solidarnega le v primeru, ko ima ta od sočloveka korist. Ljudje so postali je dehumanizirani - njihove primarne vrednote so odvzete, dostojanstvo izgine, človek postane razčlovečen.

In kje je smisel tega? Stihija preplavlja svet. Rivalstvo množic izbriše posameznika. In anarhija se povečuje vse do takrat, dokler se nekdo ne vpraša: “A je razlika, če umre 1 ali 1.000.000 ljudi - za “dobro človeštva”?”