Papir
Končno odprem oči v novem in že polzi. Drsi. Se topi. In preden oči 2x pomežiknejo, ga že več ni. Zakaj dnevi izginjajo tako hitro? Zakaj ne morejo trajati večno? Zakaj dan ne traja 3 dni? Zakaj je življenje tako kratko?
Koliko stvari bi lahko bilo danes postorjenih, vendar je z moje strani bilo prebranih le nekaj desetin strani relativno napornega gradiva, ki iz telesa posesa kakršno koli željo po nadaljnjem operiranju s telesom, kaj šele z umom. In zdaj sedim, pravzaprav 
slonim na blazinah in se počutim kot list papirja, ki ga je veter ves dan na svojih krilih prenašal po mestu. In po urah letenja je zmaličen pristal v blatni luži ob pločniku, kjer ga je vsakih 5 in pol sekund z minimalno dvema kolesoma povozilo vozilo. In to je trajalo ure in ure. Ampak, če pomislim nekoliko v prihodnost, se bo s časom luža posušila in zapihal bo nov veter, ki bo papir spet dvignil v zrak in njegovo popotovanje se bo nadaljevalo. Sicer ne bo več tako lep, kot je bil na prvi vožnji, bo pa pravgotovo imel kakšno izkušnjo več (v upanju, da ne pristane spet v luži). In tako bo nadaljevalo tudi moje telo. Čeprav izčrpano, z vsako novo stranjo v knjigi pametnejše in bolj željno znanja.
Prav s tem razlogom se bo moje pisanje tu končalo in telo bo usmerilo zadnje tresljaje telesne moči v nekaj, kar me bo nekoč spet dvignilo.
Dodatek - 8. junij 2007
Energija je bila preusmerjena v literaturo le še slabo uro. Potem se je začel zabavnejši del večera/dneva/tedna/meseca.
Pregovor pravi, da osel gre samo enkrat na led in prav zaradi tega si včasih želim biti osel, ker se kot človek vedno znova podaš na ledeno ploskev in stopaš po ledu v upanju, da bo tokrat zdržal. Slep, neumen in vedno znova na ledu. Ko ponovno padeš v ledeno vodo, ki strezni glavo, ugotoviš, da so rožice in ptički le iluzija, da te obdaja ledeni hlad. Vendar se telo ogreje, ostane le skomina po hudi izkušnji. Pa bodi osel, če zmoreš.
Ravno zdaj, med pisanjem, ko možgani že malo pod prisilo razmišljajo, ugotavljam, da v bistvu moje stanje ni tako kritično, kot se zdi na prvi pogled. Če čisto iskreno povem, je moje telo polno energije, voljno, da le-to porabi. In začuda imam na obrazu nasmešek. Wao. “Je treba delat!” je že pred časom začel peti A.Smolar. No, pa dajmo. Ubogajmo ga.
Sestava:
Čeprav se je njihov takratni namen izjalovil, bi ga morali sedaj, v času IT poizkusiti obuditi. Osebnostne razdalje in odtujenost nas delata sebične, samozadostne. Človeka naredita sočutnega in solidarnega le v primeru, ko ima ta od sočloveka korist. Ljudje so postali je dehumanizirani - njihove primarne vrednote so odvzete, dostojanstvo izgine, človek postane razčlovečen.