Srečna.
In četudi uganka. Velika uganka, za katero pravijo, da se zanjo nikoli ne ve kaj misli in kaj hoče, da pa si vzame kar želi in dela to, kar se ji v danem trenutku zdi prav in primerno.
Srečna.
Četudi takšna, ki jo je nemogoče ubiti.
Srečna.
Takšna, h kakršni se človek boji pristopiti.
Srečna.
Kakršnakoli že, to sem.
Srečna.
Trenutno resnično.
Srečna.
Končno.
Srečna.
Življenje je po dolgem času spet izziv.
Srečna.
Srečna.
Končno odprem oči v novem in že polzi. Drsi. Se topi. In preden oči 2x pomežiknejo, ga že več ni. Zakaj dnevi izginjajo tako hitro? Zakaj ne morejo trajati večno? Zakaj dan ne traja 3 dni? Zakaj je življenje tako kratko?
Koliko stvari bi lahko bilo danes postorjenih, vendar je z moje strani bilo prebranih le nekaj desetin strani relativno napornega gradiva, ki iz telesa posesa kakršno koli željo po nadaljnjem operiranju s telesom, kaj šele z umom. In zdaj sedim, pravzaprav 
slonim na blazinah in se počutim kot list papirja, ki ga je veter ves dan na svojih krilih prenašal po mestu. In po urah letenja je zmaličen pristal v blatni luži ob pločniku, kjer ga je vsakih 5 in pol sekund z minimalno dvema kolesoma povozilo vozilo. In to je trajalo ure in ure. Ampak, če pomislim nekoliko v prihodnost, se bo s časom luža posušila in zapihal bo nov veter, ki bo papir spet dvignil v zrak in njegovo popotovanje se bo nadaljevalo. Sicer ne bo več tako lep, kot je bil na prvi vožnji, bo pa pravgotovo imel kakšno izkušnjo več (v upanju, da ne pristane spet v luži). In tako bo nadaljevalo tudi moje telo. Čeprav izčrpano, z vsako novo stranjo v knjigi pametnejše in bolj željno znanja.
Prav s tem razlogom se bo moje pisanje tu končalo in telo bo usmerilo zadnje tresljaje telesne moči v nekaj, kar me bo nekoč spet dvignilo.
Dodatek - 8. junij 2007
Energija je bila preusmerjena v literaturo le še slabo uro. Potem se je začel zabavnejši del večera/dneva/tedna/meseca.
This is the first day of my life I swear I was born right in the doorway I went out in the rain suddenly everything changed They’re spreading blankets on the beach Yours is the first face that I saw I think I was blind before I met you Now I don’t know where I am I don’t know where I’ve been But I know where I want to go And so I thought I’d let you know That these things take forever I especially am slow But I realize that I need you And I wondered if I could come home Remember the time you drove all night Just to meet me in the morning And I thought it was strange you said everything changed You felt as if you’d just woke up And you said “this is the first day of my life I’m glad I didn’t die before I met you But now I don’t care I could go anywhere with you And I’d probably be happy” So if you want to be with me With these things there’s no telling We just have to wait and see But I’d rather be working for a paycheck Than waiting to win the lottery Besides maybe this time is different I mean I really think you like me
Moške. Ponavadi. Pa naj so veliki, majhni, debeli, suhi, čisto običajni ali povsem drugačni od ostalih svoje vrste. Dokler so urejeni so njihove majhne možnosti, da osvojijo žensko srce za odtenek večje. To pa že je nekaj.
Malo je žensk, ki jih privlačijo umazani, mastni lasje, neurejen obraz, umazana ušesa, neumite oči, še manj pa tistih, ki “padejo” na črne ogrce in na do krvi pogrižene nohte ter obnohtno kožico z dodatkom umazanije pod nohti. In zakaj je nocoj to kamen spotike? Ker opažam, da so se moški usmerili na dve poti. Prvi gredo v skrajnost metroseksualcev, ki močno skrbijo za svoj izgled in ne dopustijo najmanjše napake na svojem izgledu, drugi pa so zatavali v smer ogabne zanemarjenosti, ki jo povrh počasti še slab zadah. In kje so se izgubili tisti pravi moški, ki so urejeni, obriti (oz. z urejenimi brki in brado), s svežim vonjem in bleščečim nasmehom, ki posledično s svojo preprosto pojavo širijo seksapil? Zakaj je zmeraj več ogabnežev, ki se jih bojiš dotakniti, ker veš, da imaš odlične možnosti, doživeti izliv srca z besedami stila: “Joj, pusti mojo frizuro, sem bil zjutraj uro in pol pri MarkoMatjažu!” (Dodatno izveš, čeprav nezaželjeno tudi to, da ima na laseh nov balzam in dišeč gel, povrh vsega je pa to barva divje robide…vsota je nanesla 60 evrov!)
Eh…preveč. Preveč za danes.
Sem.
Sem res?
Kaj sem?
Sem stvar? Sem sreča? Veselje, nebo?
Življenje in smrt.
Sem.
Tudi ti si. Mi vsi.
Smo. Danes smo.
Žalostno.
Zunaj sneži. Kepe snega, ki so bile tako dolgo čakane. In zdaj ko so tu, me ne ganejo. Moje misli, moja duša ostaja ravnodušna. Smola. In kaj se mi podi po glavi, da zmore izničiti veselje in lepoto teh nežnih, belih snežink? Dolgo iskan odgovor se mi pojavi na dlani ravno danes. Strah pred veseljem, pred ponovnim razočaranjem. Strah prepustiti se in pasti. Kako narobe. Kakšno napačno razmišljanje!!! Zakaj bi moral biti ravnodušen, če ne celo morbiden zaradi duševnega stanja, ko je pa okrog in okrog vse tako lepo. Malo sončka in zvončki, trobentice, čez nekaj dni toplo sonce in narcise, cvetoče marelice, slive… In potem sneg. In prijatelji, ki bi naredili vse, za tvojo srečo, družba, ki ne pusti, da bi omahnil čez rob, čeprav ne ve, kaj te preganja. In te podpirajo in ti pomagajo. Sprejmejo z odprtimi rokami, srečni, da so lahko ob tebi. In tisti, ki te ljubi, sicer najmanj potrpežljiv, a objektiven. Hvala.
In naj se vrnem k vprašanju zakaj biti slabe volje, ko pa je življenje tako lepo? Zakaj ne tvegati in upati, da se stvari spremenijo - na boljše. In prav tu lahko citiram igralko iz starega filma: “Ko se ti zaprejo vrata, odpri okno - SKOČI!” Pa dajmo. Možnosti sta le dve. Ali se zlomimo in nas posledice padca pokončajo, ali pa dobimo nov zagon in boljše, večje priložnosti. Če ne skočiš, nikoli ne zveš. In na pamet mi pade še en, tokrat bolj zlajnan rek: “Kar te ne ubije, te naredi močnejšega.” Pa je res tako? Bomo videli.
Pa je le res tako kot pravijo. Ko se stvari predaš popolnoma, z vsem srcem in tolikšno mero čustev da se vprašaš, če je to sploh mogoče in glede na to, da je mogoče tudi normalno, se zgodi, da te zadane. Razočaranje. Vse pade v vodo. In dvomiš. Dvomiš vase, v svoje sposobnosti, v pravilnost svojih dejanj. In čeprav globoko v sebi še zmeraj verjameš, da delaš prav, da imaš pravico čutiti tako dobro kot slabo, te razjeda dvom. Pa je ta prav zares pravi?
Pregovor pravi, da osel gre samo enkrat na led in prav zaradi tega si včasih želim biti osel, ker se kot človek vedno znova podaš na ledeno ploskev in stopaš po ledu v upanju, da bo tokrat zdržal. Slep, neumen in vedno znova na ledu. Ko ponovno padeš v ledeno vodo, ki strezni glavo, ugotoviš, da so rožice in ptički le iluzija, da te obdaja ledeni hlad. Vendar se telo ogreje, ostane le skomina po hudi izkušnji. Pa bodi osel, če zmoreš.
Saying I love you
Is not the words I want to hear from you
Its not that I want you
Not to say, but if you only knew
How easy it would be to show me how you feel
More than words is all you have to do to make it real
Then you wouldn’t have to say that you love me
‘Couse I’d already know
What would you do if my heart was torn in two
More than words to show you feel
That your love for me is real
What would you say if I took those words away
Then you couldn’t make things new
Just by saying I love you
More than words
Now I’ve tried to talk to you and make you understand
All you have to do is close your eyes
And just reach out your hands and touch me
Hold me close don’t ever let me go
More than words is all I ever needed you to show
Then you wouldn’t have to say that you love me
Cos I’d already know
What would you do if my heart was torn in two
More than words to show you feel
That your love for me is real
What would you say if I took those words away
Then you couldn’t make things new
Just by saying I love you
More than words
Ni mi pravzaprav čisto jasno, zakaj sedim tu in pišem. Tudi cilj tega skrpucala je zavit v gosto meglo. Pa še kar pišem. V bistvu čisto počasi razmišljam, da bi bilo lepo končati zamisel, ki se je začela z Ecolabovim Spitadermom, pa se mi ne ljubi. V tem stanju apatije se mi tudi razmišljati ne da, vendar pišem še kar naprej. Morda se mi malo smiliš ti, bralec, katerega možgane in psiho obremenjujem s svojo melanholijo. Pa kaj. Če hoče človek preživeti, mora misliti prvo nase, šele potem na svet. Ali pa ne. Ali pač? Eh. To zdaj ni važno.
Ravno zdaj, med pisanjem, ko možgani že malo pod prisilo razmišljajo, ugotavljam, da v bistvu moje stanje ni tako kritično, kot se zdi na prvi pogled. Če čisto iskreno povem, je moje telo polno energije, voljno, da le-to porabi. In začuda imam na obrazu nasmešek. Wao. “Je treba delat!” je že pred časom začel peti A.Smolar. No, pa dajmo. Ubogajmo ga.
Alea iacta est. Pa ima še zmeraj preveč pik, da bi padla tudi odločitev, če se bo energija porabljala z nesmiselnim pisanjem, petjem, gledanjem filmov, serij, koncertov (ja, poraba energije pri teh dejavnostih je nadpovprečno velika) ali pa se bo treba lotiti bolj “umirjenih” dejavnosti, kot je glasno dretje, tek, ples. Mogoče učenje, ki “žre” energijo s tretjo obliko napora.
Ampak! Kdo bi si drznil pomisliti, da lahko mlad um, kakršen je moj, pozabi na alkohol in droge. Nemogoče. Pa vendar. Morda bi bilo nocoj bolje tovrstne alternative odriniti na stran.
Grem spat.
Inaktivira HIV in HBV
PRIPRAVLJENA RAZTOPINA
Za razkuževanje kože. Uničuje bakterije (vključno Tbc), flive, viruse Rota-, Herpes-, Hepatitis B- ter povzročitelja AIDS-HIV.
Sestava: 100,00 g Spitaderma vsebuje: 70,00 g 2-propanola, 0,50 g klorheksidindiglukonata, 0,45 g vodikovega peroksida.
Uporaba: Pripravljena raztopina za razkuževanje kože pred operacijami, injekcijami, punkcijami, pred jemanjem krvi, cepljenjem, za HBV in HIV profilakso.
Doziranje: razkuževanje kože: nerazredčeno raztopino razpršimo in pustimo 1 minuto, da se posuši. Pred encimatskim dokazovanjem glukoze v krvi pustiti proizvod vsaj 1 minuto, da se posuši.
Ne sme priti v stik s površinami, neodpornimi na alkohol. Pred uporabo električnih aparatov počakajte, da se na kožo nanešeno sredstvo posuši. Upoštevajte rok uporabnosti in varnostna navodila. V originalni embalaži hranite pri temperaturi do 25°C.
Vsebuje: izopropil alkohol, R 11 Lahko vnetljivo, S 16 Hraniti ločeno od virov vžiga, ne kaditi, S25 Preprečiti stik z očmi.
Stranski učinki: Alergijske reakcije kože na klorheksidin niso izključene.
Proizvaja: Ecolab GmbH & Co. OHG, P.O. BOX 130406, D-40554 Düsseldorf; Uvoznik: Ecolab d.o.o., Poštni predal 1007, Vajngerlova 4, 2001 MARIBOR, SLOVENIJA; Tel.: 02/42-93-100, Telefax: 02/42-93-152.