Magdalena

 

_{He knew what he wanted to say,}

_{but he did not want to word it.}

_{The dirty little Herbert}

_{was thinking an escape,}

_{but the place was well guarded.}

_{The guiltyness that started}

_{soon as the other part had stopped.}

_{D is for Delightful…}

_{..and try and keep your trousers on.}

_{I think you should know you’re his favourite worst nightmare.}

_{D is for…}

_{Desperately trying to stimulate what it was that was alright}

_{3 quarters of an hour ago}

_{that had led him to be in a position}

_{and every compromission}

_{another freak episode.}

_{He’s nearing the brink but he thinks first}

_{the parallel universe perhaps could be the perfect scene.}

_{He’s nearing the brink but he thinks first}

_{the parallel universe perhaps could be the perfect scene.}

_{He’s nearing the brink but he thinks first}

_{the parallel universe perhaps could be the perfect scene.}

_{He’s nearing the brink but he thinks first}

_{The parallel…}

_{I think you should know you’re his favourite worst nightmare.}

_{D is for delightful…}

_{…and try and keep your trousers on!}

_{You should know you’re his favourite worst nightmare.}

V teh vročih dneh se je moje telo popolnoma prepustilo ležernosti. Produktivnost je padla pod ničlo in kar zmrazi me ob misli na kakršno koli “delo”. In tako spet poležavam, se hladim v sobi in skozi okno opazujem kako sonce izčrpava naravo. Vendar je tudi moje telo izčrpano. Ne, ne telo, duša. Ampak tudi telo ni popolnoma voljno. In razmišljam o načinu, o razvedrilu, o nečem, kar bi pregnalo to vročino iz mojega življenja in vanj zaneslo svežega vetra. Hmmm… In ravno tu se izključujejo hotenja in razum. In zakaj razum zmeraj zmaga? Ja, odgovor je preprost: “Razum ekskulpira srce.”

Torej ostajam tu. V sobi. Čakajoč, obotavljajoč in (ne)zavedajoč se, da dnevi, meseci…leta minevajo.

Third eye blind - Crystal baller

I close my eyes and I see a freak,

I think it’s me and I’m afraid to speak I keep on going from week to weakness way out in a line.

I dream of lives we could have had before,

but the heat is broke down open doorways.

Friends of yours will tell me more what happens in your mind.

Can we try and take the high road though we don’t know where it ends,

I want to be your Crystal Baller I want to show you how it ends.

Macrame queens in the afternoon and I’m in tune or did I speak too soon?

Punch drunk on somebody’s joke,

what happened to the time?

A footnote in your dance of days,

in my mind that record still plays.

Still wonder what the fuck it says, and hoping there is time…

Can we try and take the high road, though we don’t know where it ends.

I want to be your Crystal Baller, I can show you how it ends.

Can we talk about tomorrow and the promise that it brings,

I want to be your Crystal Baller, I want to show everything.

I wonder what the whole thing’s for, I wonder what the whole thing’s for.

In the moment you were screaming at me I would have been somebody else.

And the patrons of the pub keep singing.

Macrame queens in the afternoon and I’m in tune or did I speak too soon?

Punch drunk on somebody’s joke,

what happened to the time?

I dream of lives we could have had before where the heat is broke down open doorways.

Like waiting for a trick to score, It seems that way some times.

I wonder where we’re all going, I’m homesick for your primal knowing.

I wonder why the wind keeps blowing you through my mind?

Try and take the high road, remember we were friends,

I want to be your Crystal Baller, I want to be your diamond ring,

the one I never gave you and the promise that it brings.

Let me be your Crystal Baller, I will show you everything.

I’ll be your Crystal Baller.

15 dni je minilo.

In kaj sledi?

We’ll see…

_{P.S. - Le zakaj ura ni prestavljena na poletni čas?! Moja kaže 0.51.}

Še iz ranega otroštva se spominjam, kako so pri lokalnem časopisu sestavljali horoskop - uporabili so kup starega časopisja, teletekst in ogromno bujne domišljije. Seveda so se mi takrat podrle vse predstave o usodi, ki jo napoveduje lega zvezd v povezavi z astrološkimi znamenji.

Pa mi je pred dnevi miška _{(po naključju)} na enem izmed slovenskih portalov ušla na povezavo do horoskopa. No, da vidimo. Ga preberem zase, za par kolegov in kolegic. In kaj se zgodi? Nič.

Vendar me je pred dobre pol ure zamikalo, da pogledam, kaj piše za danes.

Na simpatičen način boste dali vedeti, da vam toliko pozornosti pravzaprav sploh ne godi in prav kmalu boste dobili tisto, kar boste terjali. Ali bo pri vsem skupaj tudi kaj užaljenosti, vas niti ne zanima.

-

Pravzaprav si takšnega odnosa ne zaslužite in vendar se zdi, da se oseba kaj prida ne ubada s tovrstnimi vprašanji. Če se ona ne, se še vedno lahko vi. Prav je, da vsake toliko nakažete, kakšna je vaša volja.

- “A tak?!” Je čas, da začnem verjeti v naključja, usodo in to, da se le-ta poigrava z mano in mojim potrpljenjem? Eh, ne. Preprosto se je treba nasmehniti dejstvu, da takšni neumnosti uspe v meni vzbuditi željo, da stvar zapišem na blog.

Vir: http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,3876 

Dežuje.

Bla bla…in bistvo:

Ljudje si zastavljamo cilje. Vsak svoje, vsak drugačne. Četudi so ti lahko podobni, so načini, na kakršne jih (v primeru, da jih) posameznik doseže, edinstveni. In sprašujem se, če sploh obstaja “prava” pot za dosego nekega cilja. Pravzaprav mislim, da obstajajo le napotki, ki so jih skozi leta izkušenj izluščili psihologi (govorica telesa, izbira besed, psihologija dojemanja osebka…), ki bi nam bojda lahko prinesli boljše rezultate.

Vendar je življenje sestavljeno z majhnih in velikih ciljev. Čeprav majhni cilji odpirajo vrata velikim, se je včasih potrebno odpovedati marsikateremu majhnemu, da bi bil velik oziroma višji cilj sploh dosežen. In kaj je bistvo višjega cilja, če se moramo odpovedovati majhnim? Je profit pri višjem res toliko več vreden, kot izkušnje iz manjših?

In ravno pri tem vprašanju pride do ozkega grla, kjer se posledično zoži izbor potencialnih kandidatov, ki uspejo doseči višji cilj. Tiste, ki ostanejo v situ, tam pusti predvsem pogoltnost in nediscipliniranost. Ker je meja razločanja med majhnimi cilji, ki so pomembni in tistimi majhnimi cilji, katere bi bilo bolje zavreči nekoliko zabrisana, pride do zmede tam, kjer um ni odločen. Tako negotovost v zmožnost dosega višjga cilja dokončno odpravi dvomljivce. Drugi pol so tisti, ki podredijo vse majhne cilje višjemu in se ne ozirajo na izbiro sredstev za osvojitev slednjega. Pri tem si lahko zaprejo mnogo vrat, ki bi ostala odprta, če bi bilo stremenje k “več” ne tako strastno.

In kaj se naučim s tega? Da je višjemu cilju naproti najbolje plezati počasi in dosegati veliko majhnih ciljev, s pomočjo katerih se sčasoma pride do višjih. Vendar je potrebno na poti izbrati prave oprijeme in tiste, ki bi uspeh bili zmožni ovirati, četudi so tako mamljivi, preprosto izpustiti.

Spet na postelji. Gledam skozi okno. Veje jablan se mehko pozibavajo v nežnem pišu vetra. Poslušam iste pesmi kot včeraj, najverjetneje bo tudi zaporedje enako. Ah. _{(Und wenn ein Lied meine Lippen verlässt, dann nur damit Du Liebe empfängst, urch die Nacht und das dichteste Geäst, damit du keine Ängste mehr kennst.)} Moji prsti nočejo pisati. Nimajo navdiha. Duh je prazen, nekoliko napet, a prazen. Nekje v globoki podzavesti preži strah pred nočjo. _{(Sitting in a corner all alone, staring from the bottom of his soul, watching the night come in from the window… )} Kakšno naključje, da se ravno v stanju takšne “apatije” na playlisti najde pesem, ki opiše stanje na grozljivo podoben način. Naključje je na obraz zvabilo prvi današnji _(iskren) nasmešek oz. nasmešek s trohico _(iskrenega) posmeha življenju, ki ima zadnje čase odličen smisel za humor _{(Another misspelled rhyme written in the book of time… )}. Dogodki so skrajno absurdni, situacije pa tako zastavljene, da je še moj KvaziMegaUm zavil z očmi in rekel:“Tega se pa še jaz ne bi spomnil!” Temu bi pa že lahko rekli “Big deal”.

Pravzaprav mi misli ves čas begajo in me opominjajo na 15 dni. 15 dni. 15 dni. 15 dni! 15 dni!!!!! Čeprav imam v tem času zastavljenih 100 ciljev, ki MORAJO biti doseženi _{(po hitrem postopku)}, še kar mislim, da me bosta ta 2 tedna in en dan ubila _{(And I keep on forgetting myself. Who am I we both don’t know, time ticks by, where did you go?)}. No, prazaprav je bila prejšnja poved zdaj 2x premišljena. V bistvu teh 15 dni sploh ne more biti tako hudo težkih. Dela je za 2 tedna _{(in več)}, družba je dobra, tako doma, kot v “Univerzitetnem mestu”, iz česar edino logično sledi, da nekega prevelikega psihičnega napora ne bi smelo biti. Malo stresa pa ni še nikogar ubilo + je bilo že pred meseci ugotovljeno:“What does not kill, makes stronger.” Go girl!

Jooooj in bomo peli…  I’ve been waitin’ on you for a long time, fuelin’ up on heartaches and cheap wine , I ain’t heard from you in three damn nights! I put your picture away, I wonder where you’ve been…I thought about you for a long time, can’t seem to get you off my mind. I can’t understand why we’re living life this way?! I found your picture today, I swear I’ll change my ways, I just called to say: “I want you to come back home…”

No, pa je bil cilj pisarije spet zgrešen, hkrati pa je bilo potratenega tudi ogromno časa. A vendar bo na koncu dodan še video ene lepe pesmice…ali pa ne. Drugič.

Ciao.

Ura je 12.09, ležim na svoji postelji. Poslušam pesem _{(Just give me a call, when you feel better, but you never do… )}, ob kateri me preplavljajo mešani občutki…strahu, napetosti, adrenalina, spet strahu, navihanosti, pričakovanja in strahu… _{(Believe in me and this lie, tell me everything will be all right, ’cause it’s so good to believe, but don’t turn my hope into a weapon… )} Razmišljam o včerajšnji noči, rišem vzporednice, iščem povezave, razloge, skrite namene in namige. In kaj mi pade na glavo? AnaLiza in njen najnovejši blogerski prispevek o Marsu in Veneri. Čudovito, ravno prava stvar za rešitev situacije _{(ležim še naprej in vzdihnem: “BMK!” )}

Vse lepo in prav, če bi bilo tako lahko. Pravzaprav je verjetno še huje, ker v spomin ne zmorem priklicati nobenega trenutka v mojem življenju, v katerem bi me preplavljala podobna občutja. _{(So you want the world to stop… )} Res je, da človek vsak dan doživi nekaj novega, vendar se mi zdi, da to brezkončno neizhodno novo stanje traja že veliko predolgo, dejstvo pa je tudi, da bi lahko energijo, ki jo nesmiselno _{(ali pa ne)} porabljam za strateške operacije, preusmerila v več mnogo konstruktivnejših opravil. _{(I have to find my Eden now, the gates I left behind. But the pain will remain, no power to gain… )}

Začela bi lahko pri telefonskem klicu, ki bi se nadaljeval s kavo…hm, ne, s sprehodom in debato o tujski legiji _{(Wenn du neben mir liegst, dann kann ich es kaum glauben, dass jemand wie ich, sowas Schönes wie dich, verdient hat),} in potem bi bila ura 3 - kosilo, 4 - nezaseden termin, 5 - čas, da nadoknadimo zamujeno s starimi prijateljicami, 7 - aktivno razmišlanje ali bo nocoj izbran plan a ali bo sledil plan b. Pravzaprav bi ves ta zabasan čas bilo potrebno stlačiti tudi kakšno knjigo. Ampak za to se zmeraj najde čas….jutri. _{(Ojoj…Srce, kot bi mi v ognju bilo, strast, hrepenenje je to, srce, vedno mi bije za te, prisluhni mu, naj ti to samo pove… )}

Čas je, da začnem z izvrševanjem procesa izpolnitve dnevnega reda. Naj mi vis maior pomaga, da bo dan uspešen. _{(Freud said that love was a good psychosis, but I don’t know…I’ve had too many doses. He’s a creep and we all know that he probably made it up… )}

Včeraj je bilo modro ugotovljeno, da je pivo sposobno človeka opijaniti. In danes je bilo potrebno teorijo potrditi. Verjeli ali ne, bila je potrjena. Kakorkoli zahtevna že je bila naloga, izvedena je bila uspešno.

In glede na to, da pravijo “in vino veritas”, lahko povem le, da drži tudi “in “pivo” veritas”, saj je bilo v vsem tem času modro ugotovljenih kup resnic.

J.S.Z.vD.G.inT.M.bo-vK.U. (Čeprav upam, da ne.)

Pa ti, Magda, razvozlaj to, če zmoreš.

When we met, light was shed thoughts free flow you said you’ve got something deep inside of you.

A wind chime voice sounds sway of your hips ’round rings true it goes deep inside of you.

These secret garden beams change my life so it seems.

A fall breeze blows outside I don’t break stride thoughts are warm and they go deep inside of you. Oh yeah…

I had never felt alone alright, Oh, till I met you.

Friends say I’ve changed I don’t listen, ’cause I live to be deep inside of you.

Slide up her dress I’m seeing darkness, I’m so alive, I’m deep inside of you.

You said boy made girl feel good… But still… Deep inside… Still

I never felt alone, ’till I met you. I’m alright on my own and then I met you and I’d know what to do, if I just knew what’s comin’,

I would change myself if I could, I’d walk with my people, if I could find them. And I’d say that I’m sorry to you. I’m sorry to you.

And I don’t wanna call you but then I wanna call you ’cause I don’t wanna crush you but I feel like crushing you!

And it’s true, I took for granted you were with me I breathe by your looks and you look right through me.

We were broken and didn’t know it. We were broken and didn’t know it. We were broken and didn’t know it. We were broken and didn’t know it.

Right, oh right. That’s right, oh…

Something’s gone… You withdraw and I’m not strong like before. I was deep inside of you

I can go nowhere, I burn candles and stare at a ghost deep inside of you.

And some great need in me starts to bleed. I’ve lost myself. There’s nothin’ left, it’s all gone. Deep inside of you. Deep inside of you. Mmmm… Deep inside of you.