Magdalena

Sanje.

Nostalgija.

Razbijanje srca.

Nervoza.

Izpit.

Knjiga.

Preveč.

Dvom.

Izziv.

Razočaranje.

Žalost.

Objem.

Varnost.

Upanje.

Prihodnost.

Sreča.

Že dolgo je tega, odkar sem počastila svoje “blogišče” (smetišče) s kakšno lastno domislico. Pa se mi zdi, da je prišel pravi trenutek. Sreda, 21.21.

Trenutno bi morala sedeti pred knjigo in srkati znanje, ki mi ga ponuja. Ampak ne. Ležim, podprta z blazinami in slončkom Medvedkom. V ozadju me tiho spremlja Gary Jules, ki poje: _{“All around me are familiar faces worn out places, worn out faces…”} In prav rada bi napisala nekaj o tem, a se mi ne ljubi. Grize me vest. “Uči se! Beri! Zanimivo je!” Pa še res je. Zanimivo je. Kaj le bi počela, če bi morala študirati sociologijo?! Imela bi moreče sanje ali huje, samomorilske misli. Ni vsak za vse, a ne? _{“It’s a very very mad world…”}

V bistvu se je danes spet zgodilo nekaj lepega. Jedla sem neverjetne njoke. Njoke v smetanovi omaki. In naj omenim še enkrat, bili so neverjetni in čudoviti. Pri Noni v Zamarkovi res naredijo NAJBOLJŠE. Pravzaprav še dobrih pet ur po kosilu ne morem skriti navdušenja. Odlični. Takšnih se ne dobi kjerkoli, ampak pri Noni. Tako torej priporočam, da se vsi odpravite na najboljše njoke. Res so nepozabni. Mmmm…če bi zdaj dobila še eno malo porcijo…mmmm…potem bi lahko pa samo še zaspala (pa počila tudi najverjetneje).

No, rekla sem, da se grem učit. To pomeni, da se moje blebetanje tu zaključi. Zaenkrat.

Caaaaauciiiiiiiiiiiiiiiiiii.