Magdalena

Spet dežuje.

Že nekaj časa mi sledijo sanje, sicer neponavljajoče, vendar je glavni akter zmeraj isti. Vsako noč, se nekako priplazi v moje misli in začnejo se: ali občutki nepopisne sreče, veselja, spominov, dogodkov, ki so bili in tistih, ki bi lahko bili…morda tudi tistih, ki se bodo še zgodili _{( ! )}, po drugi strani pa strah, izguba, dvom, tesnoba, žalost in želja, da bi vse to bile le sanje, želja, da se zbudim v lepo, sončno jutro in me bo na telefonu čakal sms tipa: “Že san skoraj tu. Priden po tebe?*”

Le kaj bi rekla Sanjska knjiga od tem? Morda me preganja podzavest, morda želja po dosegu tega, česar si želim, morda - ne vem. Vem pa, da pogrešam tiste dneve _{(in noči)}, sonca _{(lune in zvezd - utrinek “zaželi si neka” me še zmeraj boli)} in veselja, dneve _{(in noči)}, ko sem še verjela. Zdaj le upam _{(vendar upanje umre zadnje)}.

Morda je čas, da se še malo bolj oprimem famoznega stavka: “Pomali, se bou.”

_{Remy Zero - Save me}