Magdalena

Bla, bla, bla za vse takšne in njim podobne ideje, ki me obkrožajo.

“What are you looking for is not always what you find.”

“Ne morš met usega.” Kot pravi prijatelj.

“You can’t always get what you want _{(no, no baby)} You can’t always get what you want You can’t always get what you want But if you try sometimes you just might find You just might find You get what you need, ah yes…”

Evo, že Rolling Stonesi so peli o tem. _(DOH!) 

Je tisto, kar potrebujemo toliko slabše od tistega, kar hočemo, želimo? Pa smo tam. Kaj potrebujemo? Ne, ne…kaj sploh želimo!?

Ampak, zakaj bi zdaj morali razmišljati o malenkostih, ko pa lahko preprosto verjamemo, da lahko dosežemo vse kar si želimo. Optimizem velja, a ne?

“YOU CAN HAVE IT ALL!” 

When I hoped I feared,

since I hoped I dared;

Everywhere alone

as a church remain;

Spectre cannot harm,

serpent cannot charm;

He deposes doom,

who hath suffered him.

Spet dežuje.

Že nekaj časa mi sledijo sanje, sicer neponavljajoče, vendar je glavni akter zmeraj isti. Vsako noč, se nekako priplazi v moje misli in začnejo se: ali občutki nepopisne sreče, veselja, spominov, dogodkov, ki so bili in tistih, ki bi lahko bili…morda tudi tistih, ki se bodo še zgodili _{( ! )}, po drugi strani pa strah, izguba, dvom, tesnoba, žalost in želja, da bi vse to bile le sanje, želja, da se zbudim v lepo, sončno jutro in me bo na telefonu čakal sms tipa: “Že san skoraj tu. Priden po tebe?*”

Le kaj bi rekla Sanjska knjiga od tem? Morda me preganja podzavest, morda želja po dosegu tega, česar si želim, morda - ne vem. Vem pa, da pogrešam tiste dneve _{(in noči)}, sonca _{(lune in zvezd - utrinek “zaželi si neka” me še zmeraj boli)} in veselja, dneve _{(in noči)}, ko sem še verjela. Zdaj le upam _{(vendar upanje umre zadnje)}.

Morda je čas, da se še malo bolj oprimem famoznega stavka: “Pomali, se bou.”

_{Remy Zero - Save me}