Magdalena

Dežuje.

Bla bla…in bistvo:

Ljudje si zastavljamo cilje. Vsak svoje, vsak drugačne. Četudi so ti lahko podobni, so načini, na kakršne jih (v primeru, da jih) posameznik doseže, edinstveni. In sprašujem se, če sploh obstaja “prava” pot za dosego nekega cilja. Pravzaprav mislim, da obstajajo le napotki, ki so jih skozi leta izkušenj izluščili psihologi (govorica telesa, izbira besed, psihologija dojemanja osebka…), ki bi nam bojda lahko prinesli boljše rezultate.

Vendar je življenje sestavljeno z majhnih in velikih ciljev. Čeprav majhni cilji odpirajo vrata velikim, se je včasih potrebno odpovedati marsikateremu majhnemu, da bi bil velik oziroma višji cilj sploh dosežen. In kaj je bistvo višjega cilja, če se moramo odpovedovati majhnim? Je profit pri višjem res toliko več vreden, kot izkušnje iz manjših?

In ravno pri tem vprašanju pride do ozkega grla, kjer se posledično zoži izbor potencialnih kandidatov, ki uspejo doseči višji cilj. Tiste, ki ostanejo v situ, tam pusti predvsem pogoltnost in nediscipliniranost. Ker je meja razločanja med majhnimi cilji, ki so pomembni in tistimi majhnimi cilji, katere bi bilo bolje zavreči nekoliko zabrisana, pride do zmede tam, kjer um ni odločen. Tako negotovost v zmožnost dosega višjga cilja dokončno odpravi dvomljivce. Drugi pol so tisti, ki podredijo vse majhne cilje višjemu in se ne ozirajo na izbiro sredstev za osvojitev slednjega. Pri tem si lahko zaprejo mnogo vrat, ki bi ostala odprta, če bi bilo stremenje k “več” ne tako strastno.

In kaj se naučim s tega? Da je višjemu cilju naproti najbolje plezati počasi in dosegati veliko majhnih ciljev, s pomočjo katerih se sčasoma pride do višjih. Vendar je potrebno na poti izbrati prave oprijeme in tiste, ki bi uspeh bili zmožni ovirati, četudi so tako mamljivi, preprosto izpustiti.