Magdalena

Spet na postelji. Gledam skozi okno. Veje jablan se mehko pozibavajo v nežnem pišu vetra. Poslušam iste pesmi kot včeraj, najverjetneje bo tudi zaporedje enako. Ah. _{(Und wenn ein Lied meine Lippen verlässt, dann nur damit Du Liebe empfängst, urch die Nacht und das dichteste Geäst, damit du keine Ängste mehr kennst.)} Moji prsti nočejo pisati. Nimajo navdiha. Duh je prazen, nekoliko napet, a prazen. Nekje v globoki podzavesti preži strah pred nočjo. _{(Sitting in a corner all alone, staring from the bottom of his soul, watching the night come in from the window… )} Kakšno naključje, da se ravno v stanju takšne “apatije” na playlisti najde pesem, ki opiše stanje na grozljivo podoben način. Naključje je na obraz zvabilo prvi današnji _(iskren) nasmešek oz. nasmešek s trohico _(iskrenega) posmeha življenju, ki ima zadnje čase odličen smisel za humor _{(Another misspelled rhyme written in the book of time… )}. Dogodki so skrajno absurdni, situacije pa tako zastavljene, da je še moj KvaziMegaUm zavil z očmi in rekel:“Tega se pa še jaz ne bi spomnil!” Temu bi pa že lahko rekli “Big deal”.

Pravzaprav mi misli ves čas begajo in me opominjajo na 15 dni. 15 dni. 15 dni. 15 dni! 15 dni!!!!! Čeprav imam v tem času zastavljenih 100 ciljev, ki MORAJO biti doseženi _{(po hitrem postopku)}, še kar mislim, da me bosta ta 2 tedna in en dan ubila _{(And I keep on forgetting myself. Who am I we both don’t know, time ticks by, where did you go?)}. No, prazaprav je bila prejšnja poved zdaj 2x premišljena. V bistvu teh 15 dni sploh ne more biti tako hudo težkih. Dela je za 2 tedna _{(in več)}, družba je dobra, tako doma, kot v “Univerzitetnem mestu”, iz česar edino logično sledi, da nekega prevelikega psihičnega napora ne bi smelo biti. Malo stresa pa ni še nikogar ubilo + je bilo že pred meseci ugotovljeno:“What does not kill, makes stronger.” Go girl!

Jooooj in bomo peli…  I’ve been waitin’ on you for a long time, fuelin’ up on heartaches and cheap wine , I ain’t heard from you in three damn nights! I put your picture away, I wonder where you’ve been…I thought about you for a long time, can’t seem to get you off my mind. I can’t understand why we’re living life this way?! I found your picture today, I swear I’ll change my ways, I just called to say: “I want you to come back home…”

No, pa je bil cilj pisarije spet zgrešen, hkrati pa je bilo potratenega tudi ogromno časa. A vendar bo na koncu dodan še video ene lepe pesmice…ali pa ne. Drugič.

Ciao.