Magdalena

Ura je 12.09, ležim na svoji postelji. Poslušam pesem _{(Just give me a call, when you feel better, but you never do… )}, ob kateri me preplavljajo mešani občutki…strahu, napetosti, adrenalina, spet strahu, navihanosti, pričakovanja in strahu… _{(Believe in me and this lie, tell me everything will be all right, ’cause it’s so good to believe, but don’t turn my hope into a weapon… )} Razmišljam o včerajšnji noči, rišem vzporednice, iščem povezave, razloge, skrite namene in namige. In kaj mi pade na glavo? AnaLiza in njen najnovejši blogerski prispevek o Marsu in Veneri. Čudovito, ravno prava stvar za rešitev situacije _{(ležim še naprej in vzdihnem: “BMK!” )}

Vse lepo in prav, če bi bilo tako lahko. Pravzaprav je verjetno še huje, ker v spomin ne zmorem priklicati nobenega trenutka v mojem življenju, v katerem bi me preplavljala podobna občutja. _{(So you want the world to stop… )} Res je, da človek vsak dan doživi nekaj novega, vendar se mi zdi, da to brezkončno neizhodno novo stanje traja že veliko predolgo, dejstvo pa je tudi, da bi lahko energijo, ki jo nesmiselno _{(ali pa ne)} porabljam za strateške operacije, preusmerila v več mnogo konstruktivnejših opravil. _{(I have to find my Eden now, the gates I left behind. But the pain will remain, no power to gain… )}

Začela bi lahko pri telefonskem klicu, ki bi se nadaljeval s kavo…hm, ne, s sprehodom in debato o tujski legiji _{(Wenn du neben mir liegst, dann kann ich es kaum glauben, dass jemand wie ich, sowas Schönes wie dich, verdient hat),} in potem bi bila ura 3 - kosilo, 4 - nezaseden termin, 5 - čas, da nadoknadimo zamujeno s starimi prijateljicami, 7 - aktivno razmišlanje ali bo nocoj izbran plan a ali bo sledil plan b. Pravzaprav bi ves ta zabasan čas bilo potrebno stlačiti tudi kakšno knjigo. Ampak za to se zmeraj najde čas….jutri. _{(Ojoj…Srce, kot bi mi v ognju bilo, strast, hrepenenje je to, srce, vedno mi bije za te, prisluhni mu, naj ti to samo pove… )}

Čas je, da začnem z izvrševanjem procesa izpolnitve dnevnega reda. Naj mi vis maior pomaga, da bo dan uspešen. _{(Freud said that love was a good psychosis, but I don’t know…I’ve had too many doses. He’s a creep and we all know that he probably made it up… )}