Kahlil Gibran: O ljubezni
Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka. In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite, čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti. In kadar vam govori, ji verjemite, četudi vam njen glas pretresa sanje, ko vam sever pustoši vrtove. Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati. Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti. Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje. Toda če v svojem strahu iščete zgolj miru in užitka v ljubezni, je bolje za vas, da si zakrijete svojo goloto in odidete z mlatišča ljubezni v svet brez letnih časov, kjer se boste smejali, a ne iz srca, in jokali, a ne izjokali vseh solz. Ljubezen daje samó sebe in jemlje samó sebe. Ljubezen ne jemlje v posest in noče biti posest. Zakaj ljubezen zadostuje ljubezni.
Kahlil Gibran