Skoči!
Zunaj sneži. Kepe snega, ki so bile tako dolgo čakane. In zdaj ko so tu, me ne ganejo. Moje misli, moja duša ostaja ravnodušna. Smola. In kaj se mi podi po glavi, da zmore izničiti veselje in lepoto teh nežnih, belih snežink? Dolgo iskan odgovor se mi pojavi na dlani ravno danes. Strah pred veseljem, pred ponovnim razočaranjem. Strah prepustiti se in pasti. Kako narobe. Kakšno napačno razmišljanje!!! Zakaj bi moral biti ravnodušen, če ne celo morbiden zaradi duševnega stanja, ko je pa okrog in okrog vse tako lepo. Malo sončka in zvončki, trobentice, čez nekaj dni toplo sonce in narcise, cvetoče marelice, slive… In potem sneg. In prijatelji, ki bi naredili vse, za tvojo srečo, družba, ki ne pusti, da bi omahnil čez rob, čeprav ne ve, kaj te preganja. In te podpirajo in ti pomagajo. Sprejmejo z odprtimi rokami, srečni, da so lahko ob tebi. In tisti, ki te ljubi, sicer najmanj potrpežljiv, a objektiven. Hvala.
In naj se vrnem k vprašanju zakaj biti slabe volje, ko pa je življenje tako lepo? Zakaj ne tvegati in upati, da se stvari spremenijo - na boljše. In prav tu lahko citiram igralko iz starega filma: “Ko se ti zaprejo vrata, odpri okno - SKOČI!” Pa dajmo. Možnosti sta le dve. Ali se zlomimo in nas posledice padca pokončajo, ali pa dobimo nov zagon in boljše, večje priložnosti. Če ne skočiš, nikoli ne zveš. In na pamet mi pade še en, tokrat bolj zlajnan rek: “Kar te ne ubije, te naredi močnejšega.” Pa je res tako? Bomo videli.