Magdalena

Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv

- življenja otipljiva prispodoba.

V kozarčku konjak; nizko izpod roba;

in lužica tam, kjer se je polil.

Prst čopič je in lužica paleta;

lenobno rišem: hišica, drevo,

nad hišo sonce, klopica pred njo

in roža, ki ob roži se razcveta.

In še stezica, ki drži od hiše

in lepa žena, ki med rože leže…

A v tem natakar vljudno predme seže,

pobere vse in mizico pobriše.

In gledam ga, kako svoj pladenj nosi,

kako opleta sem in tja s prtičem

in skoraj žalostno za njim zakličem:

“Gospod natakar, še en konjak, prosim!”.

Janez Menart