Ledeno srce
Pa je le res tako kot pravijo. Ko se stvari predaš popolnoma, z vsem srcem in tolikšno mero čustev da se vprašaš, če je to sploh mogoče in glede na to, da je mogoče tudi normalno, se zgodi, da te zadane. Razočaranje. Vse pade v vodo. In dvomiš. Dvomiš vase, v svoje sposobnosti, v pravilnost svojih dejanj. In čeprav globoko v sebi še zmeraj verjameš, da delaš prav, da imaš pravico čutiti tako dobro kot slabo, te razjeda dvom. Pa je ta prav zares pravi?
Pregovor pravi, da osel gre samo enkrat na led in prav zaradi tega si včasih želim biti osel, ker se kot človek vedno znova podaš na ledeno ploskev in stopaš po ledu v upanju, da bo tokrat zdržal. Slep, neumen in vedno znova na ledu. Ko ponovno padeš v ledeno vodo, ki strezni glavo, ugotoviš, da so rožice in ptički le iluzija, da te obdaja ledeni hlad. Vendar se telo ogreje, ostane le skomina po hudi izkušnji. Pa bodi osel, če zmoreš.