I’m nobody! Who are you?
Are you nobody, too?
Then there’s a pair of us - don’t tell!
They’d banish us, you know.
How dreary to be somebody!
How public, like a frog
to tell your name the livelong day
to an admiring bog!
Emily Dickinson
Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka. In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite, čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti. In kadar vam govori, ji verjemite, četudi vam njen glas pretresa sanje, ko vam sever pustoši vrtove. Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati. Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti. Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje. Toda če v svojem strahu iščete zgolj miru in užitka v ljubezni, je bolje za vas, da si zakrijete svojo goloto in odidete z mlatišča ljubezni v svet brez letnih časov, kjer se boste smejali, a ne iz srca, in jokali, a ne izjokali vseh solz. Ljubezen daje samó sebe in jemlje samó sebe. Ljubezen ne jemlje v posest in noče biti posest. Zakaj ljubezen zadostuje ljubezni.
Kahlil Gibran
Zunaj sneži. Kepe snega, ki so bile tako dolgo čakane. In zdaj ko so tu, me ne ganejo. Moje misli, moja duša ostaja ravnodušna. Smola. In kaj se mi podi po glavi, da zmore izničiti veselje in lepoto teh nežnih, belih snežink? Dolgo iskan odgovor se mi pojavi na dlani ravno danes. Strah pred veseljem, pred ponovnim razočaranjem. Strah prepustiti se in pasti. Kako narobe. Kakšno napačno razmišljanje!!! Zakaj bi moral biti ravnodušen, če ne celo morbiden zaradi duševnega stanja, ko je pa okrog in okrog vse tako lepo. Malo sončka in zvončki, trobentice, čez nekaj dni toplo sonce in narcise, cvetoče marelice, slive… In potem sneg. In prijatelji, ki bi naredili vse, za tvojo srečo, družba, ki ne pusti, da bi omahnil čez rob, čeprav ne ve, kaj te preganja. In te podpirajo in ti pomagajo. Sprejmejo z odprtimi rokami, srečni, da so lahko ob tebi. In tisti, ki te ljubi, sicer najmanj potrpežljiv, a objektiven. Hvala.
In naj se vrnem k vprašanju zakaj biti slabe volje, ko pa je življenje tako lepo? Zakaj ne tvegati in upati, da se stvari spremenijo - na boljše. In prav tu lahko citiram igralko iz starega filma: “Ko se ti zaprejo vrata, odpri okno - SKOČI!” Pa dajmo. Možnosti sta le dve. Ali se zlomimo in nas posledice padca pokončajo, ali pa dobimo nov zagon in boljše, večje priložnosti. Če ne skočiš, nikoli ne zveš. In na pamet mi pade še en, tokrat bolj zlajnan rek: “Kar te ne ubije, te naredi močnejšega.” Pa je res tako? Bomo videli.
Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv
- življenja otipljiva prispodoba.
V kozarčku konjak; nizko izpod roba;
in lužica tam, kjer se je polil.
Prst čopič je in lužica paleta;
lenobno rišem: hišica, drevo,
nad hišo sonce, klopica pred njo
in roža, ki ob roži se razcveta.
In še stezica, ki drži od hiše
in lepa žena, ki med rože leže…
A v tem natakar vljudno predme seže,
pobere vse in mizico pobriše.
In gledam ga, kako svoj pladenj nosi,
kako opleta sem in tja s prtičem
in skoraj žalostno za njim zakličem:
“Gospod natakar, še en konjak, prosim!”.
Janez Menart
Pa je le res tako kot pravijo. Ko se stvari predaš popolnoma, z vsem srcem in tolikšno mero čustev da se vprašaš, če je to sploh mogoče in glede na to, da je mogoče tudi normalno, se zgodi, da te zadane. Razočaranje. Vse pade v vodo. In dvomiš. Dvomiš vase, v svoje sposobnosti, v pravilnost svojih dejanj. In čeprav globoko v sebi še zmeraj verjameš, da delaš prav, da imaš pravico čutiti tako dobro kot slabo, te razjeda dvom. Pa je ta prav zares pravi?
Pregovor pravi, da osel gre samo enkrat na led in prav zaradi tega si včasih želim biti osel, ker se kot človek vedno znova podaš na ledeno ploskev in stopaš po ledu v upanju, da bo tokrat zdržal. Slep, neumen in vedno znova na ledu. Ko ponovno padeš v ledeno vodo, ki strezni glavo, ugotoviš, da so rožice in ptički le iluzija, da te obdaja ledeni hlad. Vendar se telo ogreje, ostane le skomina po hudi izkušnji. Pa bodi osel, če zmoreš.
Saying I love you
Is not the words I want to hear from you
Its not that I want you
Not to say, but if you only knew
How easy it would be to show me how you feel
More than words is all you have to do to make it real
Then you wouldn’t have to say that you love me
‘Couse I’d already know
What would you do if my heart was torn in two
More than words to show you feel
That your love for me is real
What would you say if I took those words away
Then you couldn’t make things new
Just by saying I love you
More than words
Now I’ve tried to talk to you and make you understand
All you have to do is close your eyes
And just reach out your hands and touch me
Hold me close don’t ever let me go
More than words is all I ever needed you to show
Then you wouldn’t have to say that you love me
Cos I’d already know
What would you do if my heart was torn in two
More than words to show you feel
That your love for me is real
What would you say if I took those words away
Then you couldn’t make things new
Just by saying I love you
More than words