Magdalena

Ni mi pravzaprav čisto jasno, zakaj sedim tu in pišem. Tudi cilj tega skrpucala je zavit v gosto meglo. Pa še kar pišem. V bistvu čisto počasi razmišljam, da bi bilo lepo končati zamisel, ki se je začela z Ecolabovim Spitadermom, pa se mi ne ljubi. V tem stanju apatije se mi tudi razmišljati ne da, vendar pišem še kar naprej. Morda se mi malo smiliš ti, bralec, katerega možgane in psiho obremenjujem s svojo melanholijo. Pa kaj. Če hoče človek preživeti, mora misliti prvo nase, šele potem na svet. Ali pa ne. Ali pač? Eh. To zdaj ni važno.

Ravno zdaj, med pisanjem, ko možgani že malo pod prisilo razmišljajo, ugotavljam, da v bistvu moje stanje ni tako kritično, kot se zdi na prvi pogled. Če čisto iskreno povem, je moje telo polno energije, voljno, da le-to porabi. In začuda imam na obrazu nasmešek. Wao. “Je treba delat!” je že pred časom začel peti A.Smolar. No, pa dajmo. Ubogajmo ga.

Alea iacta est. Pa ima še zmeraj preveč pik, da bi padla tudi odločitev, če se bo energija porabljala z nesmiselnim pisanjem, petjem, gledanjem filmov, serij, koncertov (ja, poraba energije pri teh dejavnostih je nadpovprečno velika) ali pa se bo treba lotiti bolj “umirjenih” dejavnosti, kot je glasno dretje, tek, ples. Mogoče učenje, ki “žre” energijo s tretjo obliko napora.

Ampak! Kdo bi si drznil pomisliti, da lahko mlad um, kakršen je moj, pozabi na alkohol in droge. Nemogoče. Pa vendar. Morda bi bilo nocoj bolje tovrstne alternative odriniti na stran.

Grem spat.