Magdalena

“Ne smemo vedno videti samo množico, videti moramo vsakega posameznika, videti, čutiti in razumeti moramo težave, s katerimi se posameznik bori, skušajmo mu pomagati in moramo mu pomagati.”

Te besede je 8. oktobra 1951 izgovoril J.B. Tito in se z njimi predstavil množici na drugem kongresu Zveze sindikatov Jugoslavije.

Ene močnejših besed časa socializma. Čeprav se je njihov takratni namen izjalovil, bi ga morali sedaj, v času IT poizkusiti obuditi. Osebnostne razdalje in odtujenost nas delata sebične, samozadostne. Človeka naredita sočutnega in solidarnega le v primeru, ko ima ta od sočloveka korist. Ljudje so postali je dehumanizirani - njihove primarne vrednote so odvzete, dostojanstvo izgine, človek postane razčlovečen.

In kje je smisel tega? Stihija preplavlja svet. Rivalstvo množic izbriše posameznika. In anarhija se povečuje vse do takrat, dokler se nekdo ne vpraša: “A je razlika, če umre 1 ali 1.000.000 ljudi - za “dobro človeštva”?”