Dogodek
Zadnji dan tedna, nedelja. Dan se je prevesil v večer. Beda. Tokratnji spet nima ne bistva, niti smisla. Nič. Trenutno zadnjni med mnogimi izgubljenimi, neproduktivnimi, pozabljenimi. Do zdaj še ni pokazal dobrega razloga zaradi katerega bi si ga bilo vredno zapomniti.
Že sam začetek je bil klavrn. Pozno vstajanje - jutro je šlo po gobe. In potem nič. Čakanje. Čakanje na dogodek. Prvi med takimi bi lahko bil zajtrk, ki ga ni bilo, saj je bilo že pozno. In spet čakanje, tokrat na NEKAJ. Porodi se ideja, da bi bilo pametno zagrabiti prvo rešitev, ki pride. Tista rešitev, ki te reši morbidnosti nedelje in njenega nič. In po najbolj nesrečnem naključju se zgodi, da je ravno nedelja tisti dan, ko se ti popoldan zaželi šopinga. Pa ne gre, seveda. In spet čakanje. V stanju zdolgočasenosti se v glavi prižge žarnica, ki pravi: “Rešitev moraš najti TI, nihče ti je ne bo serviral na zlatem, z jagodami okrašenem pladnju polnem smetane, oblite z gosto, temno čokolado.” Ampak upanje umre zadnje. In pride trenutek. Nekdo te ima v mislih in iz tega se porodi dogovor za kavo. Najlepši dogodek dneva. Doslej. Trenutki nepopisne sreče, čeprav se do nje prebiješ le s težavo, saj se komaj uspeš zvleči iz mračne, zaprašene sobe v kateri je le razmetana miza in majhna postelja, in pokukaš na plan, kjer te zaslepi sonce. Sonce sreče in kava. Kako malo potrebujemo, ko se počutimo ujete. Ko se počutimo kot Hana, ki pozroči Dogodek, ki prav zaradi vzdušja, kakršnega nosi ta nedelja ostane očem skrit. In ko se vrneš domov, čeprav bolj veder in nasmejan, čakaš znova. In je ura večer. Dogodka ni. Vendar je noč še dolga. Morda te dohiti. Še prehitro.