Prekleti Valentinov god
Danes je sreda. Včeraj je bil torek in pred tem ponedeljek. V nedeljo so bile trgovine zaprte. Hvala Bogu. Od začetka tedna naprej poslušam velike razprave kaj komu kupiti - za valentinovo seveda. In med dolgim telefonskim pogovorom s kolegico, nanese pogovor prav na to - darila tistim, ki jih ljubimo. Vse lepo in prav, dolker ne pride do ključnega vprašanja, ki si ga ne zmore zastaviti vsak: “Kateremu, fantu ali “ljubimcu” naj kupim večje, lepše in povrh vsega tudi dražje darilo!?” In tuhta. In misli. In glasno premišljuje. In ko počasi s svojim mencanjem že začne najedati, se končno odloči.
Njen dragi bo dobil satenaste boksarce s srčki in plišastega kužka, ki v šapah drži srce z napisom “I love you!”, ljubi se bo pa lahko razveselil karirastih bombažnih boksarc in plišastega medvedka, ki v rokah drži srce z napisom “I love you!”. Nakoncu se lahko vprašam le še to: “Kdo je tu nor?!” Retorično, da ne bo pomote.
In ob vseh takšnih in podobnih težavah se najdejo tudi taki, ki ta praznik bojkotirajo (na srečo enega in žalost drugega, ali s konsenzom obeh). Prvi zaradi kvazi boja proti amerikanizaciji, drugi, ker v žepu ne premorejo počenega centa. In jaz? Jaz si želim le eno. Da bi ta teden čim prej minil, ker mi je že danes neskončno tečen.