Magdalena

Ni mi pravzaprav čisto jasno, zakaj sedim tu in pišem. Tudi cilj tega skrpucala je zavit v gosto meglo. Pa še kar pišem. V bistvu čisto počasi razmišljam, da bi bilo lepo končati zamisel, ki se je začela z Ecolabovim Spitadermom, pa se mi ne ljubi. V tem stanju apatije se mi tudi razmišljati ne da, vendar pišem še kar naprej. Morda se mi malo smiliš ti, bralec, katerega možgane in psiho obremenjujem s svojo melanholijo. Pa kaj. Če hoče človek preživeti, mora misliti prvo nase, šele potem na svet. Ali pa ne. Ali pač? Eh. To zdaj ni važno.

Ravno zdaj, med pisanjem, ko možgani že malo pod prisilo razmišljajo, ugotavljam, da v bistvu moje stanje ni tako kritično, kot se zdi na prvi pogled. Če čisto iskreno povem, je moje telo polno energije, voljno, da le-to porabi. In začuda imam na obrazu nasmešek. Wao. “Je treba delat!” je že pred časom začel peti A.Smolar. No, pa dajmo. Ubogajmo ga.

Alea iacta est. Pa ima še zmeraj preveč pik, da bi padla tudi odločitev, če se bo energija porabljala z nesmiselnim pisanjem, petjem, gledanjem filmov, serij, koncertov (ja, poraba energije pri teh dejavnostih je nadpovprečno velika) ali pa se bo treba lotiti bolj “umirjenih” dejavnosti, kot je glasno dretje, tek, ples. Mogoče učenje, ki “žre” energijo s tretjo obliko napora.

Ampak! Kdo bi si drznil pomisliti, da lahko mlad um, kakršen je moj, pozabi na alkohol in droge. Nemogoče. Pa vendar. Morda bi bilo nocoj bolje tovrstne alternative odriniti na stran.

Grem spat.

Inaktivira HIV in HBV

PRIPRAVLJENA RAZTOPINA

Za razkuževanje kože. Uničuje bakterije (vključno Tbc), flive, viruse Rota-, Herpes-, Hepatitis B- ter povzročitelja AIDS-HIV.

Sestava: 100,00 g Spitaderma vsebuje: 70,00 g 2-propanola, 0,50 g klorheksidindiglukonata, 0,45 g vodikovega peroksida.

Uporaba: Pripravljena raztopina za razkuževanje kože pred operacijami, injekcijami, punkcijami, pred jemanjem krvi, cepljenjem, za HBV in HIV profilakso.

Doziranje: razkuževanje kože: nerazredčeno raztopino razpršimo in pustimo 1 minuto, da se posuši. Pred encimatskim dokazovanjem glukoze v krvi pustiti proizvod vsaj 1 minuto, da se posuši.

Ne sme priti v stik s površinami, neodpornimi na alkohol. Pred uporabo električnih aparatov počakajte, da se na kožo nanešeno sredstvo posuši. Upoštevajte rok uporabnosti in varnostna navodila. V originalni embalaži hranite pri temperaturi do 25°C.

Vsebuje: izopropil alkohol, R 11 Lahko vnetljivo, S 16 Hraniti ločeno od virov vžiga, ne kaditi, S25 Preprečiti stik z očmi.

Stranski učinki: Alergijske reakcije kože na klorheksidin niso izključene.

Proizvaja: Ecolab GmbH & Co. OHG, P.O. BOX 130406, D-40554 Düsseldorf; Uvoznik: Ecolab d.o.o., Poštni predal 1007, Vajngerlova 4, 2001 MARIBOR, SLOVENIJA; Tel.: 02/42-93-100, Telefax: 02/42-93-152.

Se nadaljuje…

“Ne smemo vedno videti samo množico, videti moramo vsakega posameznika, videti, čutiti in razumeti moramo težave, s katerimi se posameznik bori, skušajmo mu pomagati in moramo mu pomagati.”

Te besede je 8. oktobra 1951 izgovoril J.B. Tito in se z njimi predstavil množici na drugem kongresu Zveze sindikatov Jugoslavije.

Ene močnejših besed časa socializma. Čeprav se je njihov takratni namen izjalovil, bi ga morali sedaj, v času IT poizkusiti obuditi. Osebnostne razdalje in odtujenost nas delata sebične, samozadostne. Človeka naredita sočutnega in solidarnega le v primeru, ko ima ta od sočloveka korist. Ljudje so postali je dehumanizirani - njihove primarne vrednote so odvzete, dostojanstvo izgine, človek postane razčlovečen.

In kje je smisel tega? Stihija preplavlja svet. Rivalstvo množic izbriše posameznika. In anarhija se povečuje vse do takrat, dokler se nekdo ne vpraša: “A je razlika, če umre 1 ali 1.000.000 ljudi - za “dobro človeštva”?”

Zadnji dan tedna, nedelja. Dan se je prevesil v večer. Beda. Tokratnji spet nima ne bistva, niti smisla. Nič. Trenutno zadnjni med mnogimi izgubljenimi, neproduktivnimi, pozabljenimi. Do zdaj še ni pokazal dobrega razloga zaradi katerega bi si ga bilo vredno zapomniti.

Že sam začetek je bil klavrn. Pozno vstajanje - jutro je šlo po gobe. In potem nič. Čakanje. Čakanje na dogodek. Prvi med takimi bi lahko bil zajtrk, ki ga ni bilo, saj je bilo že pozno. In spet čakanje, tokrat na NEKAJ. Porodi se ideja, da bi bilo pametno zagrabiti prvo rešitev, ki pride. Tista rešitev, ki te reši morbidnosti nedelje in njenega nič. In po najbolj nesrečnem naključju se zgodi, da je ravno nedelja tisti dan, ko se ti popoldan zaželi šopinga. Pa ne gre, seveda. In spet čakanje. V stanju zdolgočasenosti se v glavi prižge žarnica, ki pravi: “Rešitev moraš najti TI, nihče ti je ne bo serviral na zlatem, z jagodami okrašenem pladnju polnem smetane, oblite z gosto, temno čokolado.” Ampak upanje umre zadnje. In pride trenutek. Nekdo te ima v mislih in iz tega se porodi dogovor za kavo. Najlepši dogodek dneva. Doslej. Trenutki nepopisne sreče, čeprav se do nje prebiješ le s težavo, saj se komaj uspeš zvleči iz mračne, zaprašene sobe v kateri je le razmetana miza in majhna postelja, in pokukaš na plan, kjer te zaslepi sonce. Sonce sreče in kava. Kako malo potrebujemo, ko se počutimo ujete. Ko se počutimo kot Hana, ki pozroči Dogodek, ki prav zaradi vzdušja, kakršnega nosi ta nedelja ostane očem skrit.  In ko se vrneš domov, čeprav bolj veder in nasmejan, čakaš znova. In je ura večer. Dogodka ni. Vendar je noč še dolga. Morda te dohiti. Še prehitro.

Po napornem dnevu. Postelja. Kaj si lahko želiš več, kot to, da se uležeš v mehko, hladno, lastno posteljo? Da imaš mir in slišiš svoj utrip srca, svoje dihanje. Veš, da te bo spanec na svojih krilih čez nekaj trenutkov ponesel v oblake in pred tabo se bodo odprle sanje, neskončne možnosti domišljijskega sveta. Še zadnje misli se ti podijo po glavi. V zadnjih trenutkih ujameš načrt, kako boš preživel nov, jutrišnji dan. Osnovni cilj je, da bo lep in dolg z malo sreče tudi produktiven. In oči se zapirajo. Še največji žerjav ne bi zmogel dvigniti težkih vek, ki so te zavile v temo. Tisto temo, v kateri imaš ves svet na dlani. Čeprav le še delno zavesten se spomniš svoje ljubezni, v mislih pošlješ daleč stran majhen poljub in dobre želje za sladek spanec in lahko noč. Ni te več.

7.00 – Budilka

Z najbližjo roko sežež po nadlogi, ki si je brez kančka slabe vesti zadala misijo, da te fukne iz postelje. Še pet minut. Še kratek pobeg nazaj tja, kjer je vse lepo in prav. Kjer je vse po tvoje. Nato se dan začne in sanje lahko postanejo resničnost. S trenutkom v katerem zapustiš objem tople postelje pa se začne približevati čas, ko bo ura prava in boš spet zlezel v posteljo ter zasanjal nove sanje, ki jih lahko z malo truda v času belega dne uresničiš.

Danes je sreda. Včeraj je bil torek in pred tem ponedeljek. V nedeljo so bile trgovine zaprte. Hvala Bogu. Od začetka tedna naprej poslušam velike razprave kaj komu kupiti - za valentinovo seveda. In med dolgim telefonskim pogovorom s kolegico, nanese pogovor prav na to - darila tistim, ki jih ljubimo. Vse lepo in prav, dolker ne pride do ključnega vprašanja, ki si ga ne zmore zastaviti vsak: “Kateremu, fantu ali “ljubimcu” naj kupim večje, lepše in povrh vsega tudi dražje darilo!?” In tuhta. In misli. In glasno premišljuje. In ko počasi s svojim mencanjem že začne najedati, se končno odloči.  Njen dragi bo dobil satenaste boksarce s srčki in plišastega kužka, ki v šapah drži srce z napisom “I love you!”, ljubi se bo pa lahko razveselil karirastih bombažnih boksarc in plišastega medvedka, ki v rokah drži srce z napisom “I love you!”. Nakoncu se lahko vprašam le še to: “Kdo je tu nor?!” Retorično, da ne bo pomote.

In ob vseh takšnih in podobnih težavah se najdejo tudi taki, ki ta praznik bojkotirajo (na srečo enega in žalost drugega, ali s konsenzom obeh). Prvi zaradi kvazi boja proti amerikanizaciji, drugi, ker v žepu ne premorejo počenega centa. In jaz? Jaz si želim le eno. Da bi ta teden čim prej minil, ker mi je že danes neskončno tečen.

Čutiš, kako se ti premikajo možgani? Čutiš kako boli, kako bolečina potuje po telesu? Iščeš vzrok. Razmišljaš o vseh možnostih in povodih in vendar prideš na koncu do sklepa - tudi ko razmišljaš, boli. A pomaga, če nehaš razmišljati? Če se zazreš v daljavo, v modro nebo? S tem namenom odstreš zavese in te zaslepi svetloba. Bolečina postane še bolj ostra. In se trudiš gledati v oblake, ki se premikajo na nebu, vendar se oči upirajo na vso moč, ker boli. Morda je rešitev, ki se a contrario oblakom in svetlemu dnevu privije na dan, tema. Zatorej zastreš zavese, se pokriješ čez glavo in zapreš oči. Tema. In vendar boli. Boli. Zaželiš si tišine. V temi začne boleti vsak šum, ki ga slišiš, tiho škripanje vrat, ki jih nalahno premika veter, oddaljen zvok dizla na cesti, smeh. Ni rešitve. Morda Aspirin, Lekadol. Ampak ne. Kemija ne pride v poštev. Ko se misli ohladijo, telo sprosti, pod mehko odejo postane vroče, soparno. Kisika več skorajda ni. In neha se boj proti bolečini, začne se boj za življenje. V želji po vdihu svežega zraka naglo odrineš odejo in zahlastaš v belo svetlobo, ki se je prebila skozi zastor na oknu. Bolečina se vrne, življenje ostane.

Med brkljanjem po spletu sem danes naletela na “torrentišče” - smetišče torrentov. Vsa navdušena najdem med temi izgubljenimi, pred davnim dodanimi in zanemarjenimi torrenti, ki se jih žal polasti le peščica ljudi, diskografijo skupine The Mars Volta. In me spreleti - takoj za navdušenjem razočaranje. Kako lahko ljudje pozabijo nekaj tako čutnega, globokega, lepega. Morda in tudi najverjetneje zaradi druge, “negativne” strani, ki jih prikaže kot težke in naporne. Pa spet znova globoke. Torej globoke v pozitivnem in negativnem smislu. Ta glasba, ki lahko iz posameznika dobi toliko čustev in energije je toliko drugačna, da marsikoga “boli” ko to posluša (zadeva preizkušena na starših in prijateljih). Vendar tisti, ki ta zvok začutijo in ga sprejmejo, ga ne morejo pozabiti. Tudi jaz ne. Začelo se je pred leti, štirimi, približno. In s tokom časa, ko je bil “prerasen” metal in po njem komercialna popularna glasba, so The Mars Volta ostali z mano. In predvidevam, da bodo s svojim stilom in vplivom na moje počutje ostali tudi jutri.

Pa naj ostanejo. Zaslužijo si.

In tu sem jaz. Eno malo, mlado dekletce, ki z namenom olajšanja duše in glave hoče ustvariti svoj kotiček na vesoljnem spletišču, v katerega bo zapisala svoje misli in razmišljanja, za katere predvideva, da bi jih kdorkoli drug ne imel volje ali želje slišati. Čeprav ne prva (pa tudi zadnja ne) se počasi in previdno odpravljam na pot, pot bloganja.