Tadej Kirincic

Minuli petek sem izkoristil (zame) dela prost dan in lepo vreme ter se (seveda v dobri družbi) odpravil na krajši izlet po Gorenjski.

Z boljšo polovico sva se najprej napotila na Bled, vendar sva si tik pred Bledom premislila in zavila proti blejskemu vintgarju. No, ta je zaradi del žal zaprt, čeprav ne duha, ne sluha o kakršnem koli delu. No, kljub temu sva se malce sprehodila po potki v soteski. Kot je pri nas že kar običajno, je tudi tu mogoče najti odpadke, ki jih je očitno nekdo odvrgel v reko, ta pa jih je tam naplavila. Tako je mojo pozornost najbolj pritegnila (verjetno) prazna “kanta” za gorivo in nekaj drugih odpadkov. Upam, da bodo to nesnago odstranili pred odprtjem vintgarja.

No, ker si vintgarja nisva mogla ogledati, sva se odpravila nazaj k avtu in se odpeljala brez določenega cilja. Med vožnjo sva slučajno naletela na neasfaltirano stransko cesto, ki je, sodeč po smerokazu, vodila na Mežaklo. Ker tam še nisva bila, sva zavila na stransko cesto in se počasi začela vzpenjati. Cesta je sicer v precej slabem stanju, saj je poleg lukenj na njej tudi kar nekaj vej, ki so se odlomile iz obcestnih dreves. Na približno 850m nadmorske višine sva ga končno zagledala…sneg seveda. Moram priznati, da sem ga letos kar malce pogrešal. Po nekaj minutah uživanja v zimskih radostih sva se napotila naprej proti vrhu Mežakle, vendar sva premagala le še naslednjih 50m nadmorske višine, nato pa poti nisva mogla več nadaljevati, saj so gozdarji podirali drevesa ob cesti in nadaljevanje poti ne bi bilo varno. Zato sva se obrnila, se spustila z Mežakle in nadaljevala vožnjo po neznanih cestah, vmes pa občudovala lepote Gorenjske…ob tem mi je postal povsem jasen in razumljiv naslov pesmi, ki sem jo uporabil za naslov tega prispevka. Tako sva počasi privandrala do Jesenic - enega izmed (meni osebno) najgrših mest v Sloveniji, se zapeljala skozi center, zavila na avtocesto proti Ljubljani in se odpravila nazaj “domov”.

OK, da že takoj na začetku povem…nisem vraževeren. Ne verjamem ne horoskopu, ne ljudskim “modrostim”, ne raznim religijam, itd…

Ampak zadnjih nekaj mesecev sem postal pozoren na zanimiv pojav, ki ga opažam. Vsakih nekaj tednov se zgodi, da kakšno noč ne morem spati, ali pa zelo slabo spim. Že nekajkrat zaporedoma sem pa opazil, da je tisto noč bila ravno polna luna. Isto se mi je zgodilo tudi danes ponoči. Kljub temu, da sva včeraj s kolegom malo “hribolazila” in sem, kljub temu, da sem popoldne za kakšno uro zaspal, bil prijetno utrujen.

Skratka…polna luna očitno ima nek vpliv…vsaj name

Pred kakšnimi tremi leti sem na poti med MS in MB (pri Lenartu) prvič videl postavljeno leseno srno ob cesti. Od takrat pa do danes, pa so se “namnožile” kot zajčki.

Njihov namen naj bi bil opozarjanje na to, da lahko na tem območju pričakujemo divjad na cesti. Pa dosegajo te srne svoj namen? Meni, pa tudi kar nekaj sogovornikom, s katerimi sem se pogovarjal o tej temi, se zdi, da ne! Voznik MORA med vožnjo biti osredotočen, ne le na vožnjo, temveč tudi na dogajanje pred in za seboj ter dogajanje v okolici ceste! Torej tudi na divjad, ki se pase na travniku ali njivi in lahko vsak trenutek steče čez cesto. Jaz osebno zaradi teh lesenih/kovinskih/plastičnih srn, ki so postavljene ob cestah enostavno kdaj pa kdaj spregledam kakšno pravo srno, ki stoji ob cesti, saj je, predvsem ponoči, zelo težko razločiti, če gre za pravo ali umetno srno…in zaradi prepričanja, da gre za še eno umetnijo ob cesti, ne zaviram. Zagotovo nisem edini, ki tako odreagira…in zagotovo je kakšno izmed mnogih povoženj divjadi posledica teh umetnij.

Pohvalno, da se postavljalci teh umetnih srn trudijo izboljšati varnost na naših cestah, ki je mimogrede porazna, vendar menim, da s postavljanjem umetnih srn dosegajo predvsem kontraefekt. Vozniki namreč dostikrat po pomoti zamenjajo pravo srno za še eno umetno srno in jo enostavno ignorirajo. Mar bi ostali pri postavljanju opozorilnih tabel. Kdor jih namerava upoštevati, jih upošteva, ostalim pa tudi umetne srne ne bodo preprečile hitre vožnje.

Največja veriga računalniških trgovin in servisov v Sloveniji, Comtron, zadnje tedne oglašuje akcijo, v kateri vam za borih 170€ nadgradijo vaš stari računalnik. Pri tem obljubljajo, da bo računalnik po nadgradnji, v kateri vam zamenjajo osnovno ploščo, procesor in pomnilnik, zmogel poganjati najnovejši Microsoft-ov operacijski sistem Windows Vista. Pa ne bi sedaj razpravljali o tem, kako Windows Vista deluje na taki konfiguraciji, kot jo pri Comtronu vgrajujejo v tej nadgradnji. Bistvo je skrito nekje drugje. Ker sem z dušo in srcem računalničar ter hočem vedet kaj točno mi v tej akciji ponujajo, sem v murskosoboško poslovalnico omenjene trgovine poslal elektronsko pošto, v kateri sem povprašal o komponentah, ki jih v tej akciji vgrajujejo. Prodajalec mi je v roku desetih minut odgovoril ter sporočilu pripel predračun z natančnim seznamom komponent. Najprej me je zbodlo v oči, da mi poleg 170€ zaračunajo še dodatnih 15€ za delo, razen v primeru, da bom nadgradnjo izvedel sam. Ker me je zanimalo koliko bi v tej akciji privarčeval, sem odjadral na Comtron-ovo spletno prodajalno www.comshop.si in vse komponente iz predračuna dal v nakupovalno košarico, pri čemer pa sem prišel do zanimivega spoznanja. Cena z vključenim DDV-jem na spletni prodajalni je brez popusta znašala 153,70€ (cene brez popusta so iste tistim v rednih trgovinah), med tem ko je cena s popustom znašala 147,55€. Nekateri si očitno besedo akcija tolmačijo nekoliko drugače. V tem primeru očitno ne gre za akcijo, v kateri bi kupci lahko privarčevali kak evro, temveč gre za akcijo, v kateri prodajalci zaslužijo kak evro več.

No, minuli vikend sem preživel na morju.

Hmm…kaj lahko počne človek sredi februarja na morju (na Kvarnerju…da ne bo kdo pomislil na kakšno eksotiko)?

Praktično nič. Je, poležava, se sprehaja, itd… No, kljub temu, da sem si na prenosnika spravil vse potrebno za offline delo in učenje, je ta vikend bilo realiziranega bolj malo od zadanega. Prvi večer sva z boljšo polovico poskušala segreti hišo na življensko temperaturo (posledice neuspehov se slišijo v obliki mojega šmrcanja še danes). Drugi dan sva si privoščila doooolg sprehod po divji obali in skritih zalivčkih. Popoldne sem se trudil narediti kaj koristnega in šel v garažo po sekiro ter se spravil sekat drva…”veselje” ni trajalo dolgo, ker sem zlomil ročaj od sekire (heh…kvaliteta pa taka….). Tudi drugi večer je bil v znamenju segrevanja…nekaj ur kasneje pa v znamenju zračenja dnevne sobe polne dima iz kamina. Pa je spet bilo hladno. No, med vsem tem mi je ob kozarčku “rujnega” (skoraj) uspelo napisati en članek. Nedelja…jutro, ki sva ga preležala ob gledanju skromnega TV repertuarja, se je prelevilo v lep spomladanski dan - kot nalašč za sprehod do skritega in odmaknjenega/težko dostopnega zaliva. Po sprehodu čas za kosilo…in odhod. Iz otoka, ki ga od velemestnega vrveža loči le nekaj deset kilometrov in približno kilometer širok pas morja, kjer je skorajda nemogoče priti do interneta, kjer ljudje še vedno živijo “sto let za kačami”…nazaj v realnost. V svet obveznosti in vsakodnevnih skrbi.

Aja…v nedeljo sem z manjšo sekirico (s starim - trpežnim “štilom”) opravil, dan poprej, začeto delo.

Včasih, ko berem kakšna “dela” dijakov ali svojih sovrstnikov, opažam, da je velik…kaj velik…PREvelik del ljudi nepismenih. Seveda tudi sam včasih pozabim kje postavit kakšno vejico, ali pa postavim kakšno vejico tja, kjer to sploh ne bi bilo potrebno…vendar se vseeno trudim pisati čim bolj pravilno - sploh takrat, ko pišem kakšno uradno besedilo ali pa članek. Blog seveda ne spada v to kategorijo. No…pa sem spet skrenil s teme. Skratka…opažam, da so ljudje, predvsem mladi, skoraj nepismeni. Pa dobro…recimo, da jim oprostimo, saj se še šolajo… Ampak najbolj šokiran pa sem bil danes, ko sem se udeležil ene predstavitve na sedežu GZS v Ljubljani in na monitorju vidim napis “…ministerstvo….”. HALO?!?! Razumem, da se tak lapsus zgodi neki najstnici (lahko tudi najstniku, da mi ne bo kdo očital, da sem diskriminatoren), ki s prebitkom hormonov piše svoj blog ali pa odgovarja na forumu…nikakor pa ne razumem, da se to lahko zgodi nekomu, ki je zaposlen na delovnem mestu, za katerega je pogoj pismenost. Ne rečem, da pozabijo vejico…ali pa da se zmoti pri tipkanju…ampak tu pa dobesedno bode v oči, da gre za nepoznavanje črkovanja besede.

Aja …za tiste, ki jim še zdaj ni jasno kaj je narobe…odprite SSKJ.

Včeraj sem se udeležil enega dogodka, na katerem je bil gost Arne Hodalič. Predstavil nam je svojo kratko fotoreportažo iz ruskega vojaškega kempa, približno 120 km iz ruskega glavnega mesta - Moskve. No, ta vojaški kemp ni čisto običajen. Gre namreč za otroški vojaški kemp. Na slikah je bilo mogoče videt otroke, stare od sedem let naprej, kako sredi ruske zime, pri -20°C, z golimi rokami čistijo pravo orožje, posodo, opravljajo treninge preživetja, vadijo borilne veščine in vse ostale stvari, ki so jih počeli tudi naši očetje v vojski - seveda pri “nekoliko” višjih temperaturah in kakšno desetletje starejši. Streljanje vadijo sicer le na streliščih, uporabljajo pa prave naboje. Med urjenjem naj bi imeli tudi vaje, ko se morejo s puškami plaziti po tleh, meter nad njihovimi glavami pa švigajo naboji, ki jih izstreljujejo inštruktorji. Po Arnejevih besedah ni med svojim celotnim bivanjem v kempu, niti enkrat videl, da bi se ti otroci obnašali svojim letom primerno (se hecali, smejali, kaj šele igrali…). Zadevo vzamejo baje smrtno resno. Šolanje se z koncem kampiranja nikakor ne zaključi, saj traja več let. Ti otroci hodijo redno v osnovno ali srednjo šolo, po pouku in med vikendi pa imajo intenzivne treninge, dodatna izobraževanja, med počitnicami pa razne priprave in kampiranja.

Morda se vse skupaj zdi zelo kruto, vendar popolnoma nihče ne sili teh otrok in staršev teh otrok, da jih pošljejo v to - razen morda razmer. Večina otrok, ki to daljše šolanje uspešno opravijo, se tudi kasneje zaposli v vojski kot specjalci ali častniki. Še več. Ker imajo v Rusiji še vedno obvezno služenje vojaškega (vojake nato veselo pošiljajo v Čečenijo in ostala žarišča) pridejo ti otroci v vojsko že pošteno natrenirani. Po zatrjevanju oficirjev naj med samim urjenjem otrok in tudi kasneje v pravem boju med tistimi, ki so se “usmerjeno izobraževali” za vojaka, trenutno ne bi bilo še nobenega padlega.

Kdo financira vse skupaj? Uradno naj bi to bili sponzorji, neuradno ministrstvo za obrambo.

V Rusiji je menda, predvsem med revnejšo populacijo in sirotami, zelo popularno tovrstno šolanje otrok, saj jim v primeru uspeha zagotavlja razmeroma lepo prihodnost.

Kljub zgražanju nekaterih, naj Rusija s tem ne bi kršila nobene konvencije ali česar podobnega, saj otrok ne pošilja v vojno, temveč jim (seveda neuradno) nudi le možnost šolanja, streljanje pa jim omogoča le na posebnih streliščih.

Za konec je Arne omenil še prigodo, ko ga je povabila finska veleposlanica v Rusiji na večerjo (razgovor), kjer mu je natolcevala o tem kako okrutno je to ravnanje z otroci in kakšna mirovnica je ona…med večerjo, pa sta se dotaknila tudi našega nakupa oklepnikov Patria. In kar naenkrat je gospa, ki je še nekaj minut nazaj trdila, da je zaprisežena mirovnica, začela z navdušenjem hvaliti njihove stroje”za delanje miru”.

Pa da ne bo kdo tega razumel narobe. Tudi sam si ne morem nikakor predstavljati, da bi svoje otroke (če bi jih imel), poslal v tako šolanje…

Pa še ena povezava do članka, ki govori o tem… http://news.bbc.co.uk/2/hi/world/europe/2176901.stm

No, pred kakšnim tednom sem na Pop TV-ju SPET gledal (tokrat le z enim očesom) film, Cool runnings, ki ga verjetno pozna večina ljudi. Zgodba (baje resnična) govori o Jamajčanih, ki so se odločili nastopiti na zimskih olimpijskih igrah v disciplini bob. Ravno med gledanjem filma sem svojim “sogledalcem” omenil, da ta film gledam že vsaj tretjič in, da ga na Pop-u vrtijo vsakih par let…kot da ne bi imeli dovolj drugih (novejših) filmov na voljo. No in ravno danes, ko mi je kolega omenil, da se tudi Slovenci trudimo ustvariti svojo bob-ekipo, sem ugotovil, da razlog za predvajanje omenjenega filma ni bilo povsem brezvezno, temveč je imelo razlog. Pop TV naj bi s predvajanjem tega filma namreč pomagal bodoči Slo-bob reprezentanci. No, v bistvu nisem nameraval pisati o tem…me je malce odneslo. Pisati sem nameraval o nečem drugem, kar me je pri vsej tej stvari pritegnilo. In sicer način, na katerega zbirajo sredstva za našo bob-reprezentanco. Na spletni strani bob zveze Slovenije se lahko vsakdo odloči za donacijo petih evrov (za nostalgike in tiste, ki težje preklopijo: bivših jurja-dvesto), pri tem pa pripne tudi fotografijo (v elektronski obliki, seveda), ki bo nato natisnjena na ohišje “našega” boba. Ideja za zbiranje denarja se mi zdi zelo dobra in je še en dokaz, kako zelo internet vpliva na vsakodnevno življenje. S tem seveda mislim predvsem na to, da se je ideja o tovrstnem zbiranju denarja “rodila” prav na internetu.

…govorim seveda o blogu. Kljub temu, da to tematiko spremljam že kar nekaj časa in da sem o bloganju spisal že tudi kakšen članek, me nikoli ni prijelo, da bi tudi sam nekje odprl svoj blog. No, glede na to, da imamo sedaj možnost pisanja blogov tudi na sobotainfo, pa sem se končno opogumil in naredil ta usodni klik. V bistvu še ne vem kakšen efekt bo imelo to na moje življenje - strahotnega pravgotovo ne. Morda bom vsakih nekaj dni, morda tudi vsakih nekaj tednov, objavil kakšen krajši prispevek, ali pa bo to le eden izmed miljonov blogov, ki so izgubljeni nekje v neskončnem internetu.