Stay tuned!

Med večernim pohajkovanjem po centru Londona (Piccadilly Circus, Soho…) sem opazil eno zanimivost. Pred pubi so stale množice ljudi s cigaretom v eni in pivom v drugi roki. Mislil sem si “lepo, bomo znotraj vsaj dobili prosto mizo”. Stopimo skozi vrata in sokirani ugotovimo, da je tudi znotraj polno ljudi. Tako se z željo po sedenju za mizo ob hladnem pivu napotimo k naslednjemu pubu, kjer nas pričaka podobna slika.

Skratka..kljub zakonu so lokali ostali polni. Še več. Imam občutek, da se jim je promet še povečal, saj imajo sedaj očitno povečane kapacitete (pločnik+notranjost).  In zakaj je pri nas, po besedah revežev gostilničarjev, tako padel promet v gostilnah? Verjetno razlog za to tiči predvsem v tem, da sem pred enim letom za kavo z mlekom plačal 200 SIT, danes pa v istem lokalu zanjo plačam 1,20 EUR.

Po tem, ko sem nekaj casa zopet zapostavljal svoj blog, se spet javljam. Sem srecnez, ki je sel kot edini iz Slovenije na HP-jev PR event v New York. Moj prvi cezoceanski let je minil brez kaksnih posebnosti, tezave smo imeli edino z entertainment sistemom na letalu, zaradi cesar ni delal Video On Demand in smo umirali od dolgcasa. Po pristanku ugotovim, da nas je z istim letalom letelo vsaj 25 novinarjev iz Evrope, nekateri so celo sedeli cisto poleg mene. Torej…po pristanku najprej imigration control in carina. Uradnik na imigration checku je bil ves navdusen nad nasimi novimi potnimi listi in ga je vsaj eno minuto obcudoval, ker baje tako lepega potnega lista se ni videl. Kakor komu :). No, po teh enournih birokracijskih postopkih smo na izhodu iz letalisca poiskali svoj taxi in se z van-i odpeljali od JFK-ja proti Manhattnu, kjer je bil nas hotel. Zunaj je bilo okoli 30°C, vendar brez sopare, sofer pa je imel ves cas klimo na max, tako da je bila v avtu temperatura vsaj 10 stopinj nizja kot zunaj. Po checkinu v hotel grem v svojo sobo…kjer je bilo skoraj kot v zmrzovalniku. Klima nastavljena na 18°C..seveda nastavim temperaturo na zivljenskih 21, odvrzem stvari..in grem takoj v nabavo. Nabavil neko malenkost in univerzalen adapter za elektricno vticnico, ki podpira priklope vsega na vse…se USB :). Po vrnitvi v hotel se preoblecem in letim na cocktail party, kjer ugotovim, da je stanje podobno kot v taxiju in sobi. Kljub temu, da sem imel oblecene dolge hlace, srajco z dolgimi rokavi in nisem ravno zmrzljiv clovek, me je zeblo! Pojedel kos cudnega peciva, par komadov sushija, popil pivo, sel v sobo, se stusiral in po 22 urah koncno padel v posteljo. Seveda sem bil optimist in upal, da bom spal vsaj do sedmih po lokalnem casu…se celo budilko sem si nastavil….vendar me je jetlag totalno zje*al in sem se zbudil ze ob stirih. Tri ure, dokler se ni odprl press center, sem bluzil po sobi, gledal TV, naredil par fotk kipa svobode iz okna svoje sobe in se sam sebi smilil. Skoda, da nisem sel ven, ker je baje v Battery Parku (100m od hotela) bil »evropski party«,saj nihce od evropejcev ni mogel spati. Po obilnem in nadpovprecno dobrem zajtrku je sledil naporen dan…cez cel dan predavanja, predstavitve ipd…se med kosilom nam je tip iz Intela nakladal o Vpro tehnologiji. Popoldne okoli pol petih smo se vkrcali na buse in odsli v Skylight Studios, kjer naj bi bila velika zurka s predstavitvami novih produktov. Trudili so se, venda je se najboljsi del zurke bil obisk ekipe Orange County Choppers. Tipi so iste face kot na TV :), niso pa bili edine znane osebnosti tam. Gostja je bila se Serena Williams in neka kao slavna ceska manekenka. Vmes smo se se malo izmenjavali na flight simulatorju in simulatorju avtomobilskih dirk. Zabava+predstavitve je potekalo v enem prostoru, ki ni bil klimatiziran in je bil nezivljensko vroc, med tem ko so simulatorji, F1 (prava) in motor OCC bili razstavljeni v drugem prostoru, kjer pa je klima delala na max in smo spet vsi zmrzovali.Komaj smo cakali, da pridejo busi, da lahko gremo nazaj v hotel. Zadnji dan v NY….dopoldne voznja z ladjico…ogled novega plovila Proteus, katerega razvoj sofinancira HP. Precej atraktiven na prvi pogled…vendar se ga po eni minuti navelicas. Ko smo koncno prispeli nazaj v zaliv in pristali, smo morali se skoraj 1h cakat na buse, ki so nas odpeljali nazaj v hotel. Tam smo se checkoutali, pustili prtljago v recepciji…in sli vsak po svoje. Sel sem do »Ground zero«, Broadway, Wall St., Battery park In ostale turisticno zanimive destinacije v downtownu. Kljub temu, da sem bil turist, sam, nalozen z nahrbtnikom in fotoaparatom, sem se pocutil zelo varno. Najverjetneje zato, ker je prakticno na vsakem vogalu policija. Tudi nad njimi sem bil precej presenecen…t.i. traffic police se ukvarja z usmerjanjem prometa v kriziscih, kjer je to potrebno. Ce v kriziscu kljub semaforom prihaja do zastojov, se tja postavi policaj in usmerja promet, da je kar se da tekoc….nisem pa videl, da bi tezili ljudem, ki mimo njih pripeljejo 5mph nad omejitvijo, kot je to redna praksa pri nas. Nasi policajcki bi se lahko se kaj naucili od kolegov iz Amerike. Se nekaj mi je zelo padlo v oci…in sicer razni napisi, ki pomagajo vzdrzevati nek red. Npr…na gradbiscu je velik napis, ki poziva mimoidoce, da v primeru, da domnevajo, da so na gradbiscu nevarne razmere ali pa da vidijo, da delavci ne delajo, naj takoj poklicejo neko telefonsko stevilko. Podobno je na vozilih. Na nekem dostavniku je bil poziv, da ce vidite, da to vozilo stoji na mestu vec kot tri minute, ali da voznik ogroza ostale v prometu, takoj poklicite neko telefonsko stevilko. Morda pa le ni vse tako slabo v ZDA…

Let nazaj v Pariz je bil…obup. Ker smo imeli nocni let sem upal, da se bom lahko naspal na letalu. Ko me je zmanjkalo, je stevardesa zacela deliti vecerjo….po tem skoraj enournem procesu me je zopet zmanjkalo…dokler ni nastala panika, ker se je na Wcjem za nami vklopil dimni alarm. Seveda je skoraj vso osebje takoj priletelo tja, razmetalo vse elemente na Wcju..dokler niso ugotovili, da en kre*en ni mogel zdrzati brez cigareta. No, po tem me je se parkrat zmanjkalo za kaksnih deset minut…in to je bilo to, kar se tice mojega spanja na letalu. Trenutno sem v Parizu na letaliscu…na starem terminalu 2B in ze vec kot 3h cakam svoj polet, ki bo sele cez dobri dve uri in pol. Na drugih terminalih imajo vsaj normalne sedeze, ponekod celo PS3 konzole in racunalnike….tukaj pa NIC. Sedim na stopnicah in pisem…in se spet smilim sam sebi, med tem ko moji kolegi trdo garajo na festivalu FRiSK 2007. Over!

Pa se par slikic….

Razgled iz hotelske sobice…

Face

Cudo od plovila

Ground Zero

V akciji…

In v duetu s profesionalcem

Potek: Dobili smo se v petek ob pol štirih (popoldne) v Preddvoru. Od tam skupaj odrinili proti kraju Mače, kjer smo parkirali avtomobile, se preobuli, oprtali polne nahrbtnike in se odpravili na Kališče. V dobrih dveh urah smo po lahki gozdni poti premagali 1000m nadmorske višine ter se na cca 1530m nastanili v koči, kjer smo tudi preživeli noč. V zahajajočem soncu smo si ogledovali dvatisočaka, ki smo se ga namenili osvojiti naslednji dan. Pogled je bil res nepozaben, ravno tako kot nočni razgled na razsvetljen Kranj in naše glavno letališče.

Za nas se je sobota pričela ob pol sedmi uri zjutraj. V eni uri smo pozajtrkovali, se umili, preoblekli, plačali račun in se odpravili novim zmagam naproti. Najprej smo se malenkost spustili, nato pa se počasi začeli vzpenjati po poti, ki je označena kot zahtevna. Po dobri uri in tričetrt potenja in “plezanja” smo končno prišli do vrha na 2132 metrih nadmorske višine. Občutek zmagoslavja in fenomenalen razgled, ki so ga nekoliko ovirali oblaki pod nami, sta poplačala ves trud. Po pol-urnem počitku in čakanju zaostalih nadaljevali svojo pot. Spustili smo se z vrha, vmes tudi nekoliko zašli, a po slabi uri izgubljenega “lutanja” končno prišli do Velike Poljane, kjer smo počakali preostanek skupine, ki je ubrala drugo pot, si zopet nekoliko odpočili in pojedli še zadnje sendviče. Oskrbnica koče nam je zaradi temnih oblakov, ki so se bližali, svetovala, da naj svoj pohod počasi zaključimo in se čez Male Poljane odpravimo proti dolini. Tam smo spet naleteli na težavo, saj omenjene poti iz Malih Poljan nismo našli, zato smo se odpravili po drugi poti, ki pa je bila nekoliko daljša in slabo vzdrževana. Po nekaj urah hoda smo okoli tretje ure popoldne končno zagledali prve znake civilizacije - vikendico in čez dobro minuto prispeli v vas, kjer smo počakali na prevoz do Mač, kjer smo imeli parkirane avtomobile.

Naš pohod je torej trajal nekoliko dlje, kot smo sprva planirali, čeprav smo ga predčasno prekinili. Vsekakor je bilo vredno vsake kapljice potu in počasi že kujemo načrte za nov podvig.

Večerni pogled na Storžič iz Kališča.

Nočni pogled na Kranj

Včasih je potrebno tudi malo poprijeti za skale…

Vsi na vrhu

No, skratka…po dolgi poti nas je čakala prava knapovska malica in pa kolesarjenje do vhoda v rudnik. Tam smo si nadeli čelade in naglavne lučke ter se podali v notranjost. Prvi šok - temperaturna razlika skoraj 20°C in pa čista tema. Kolesarjenje po rudniku je res svojevrstno doživetje in je vredno truda, saj imaš možnost videti ostanke rudarskega orodja, tračnic, vagonov in ostalih, za rudnik značilnih, stvari. Po prihodu iz rudnika smo si privoščili pivo…in pa kosilo v enem izmed tamkajšnjih kmečkih turizmov. Vračanje v Ljubljano smo si krajšali z dobrim starim balkanskim humorjem - Črna mačka, beli mačkon.

Nov HP-jev smartphone - ta na sliki je še beta verzija

V rudniku….

Tako je zgledal zadnji del avtobusa (konferenčna miza)

Zatopljeni v film….

Nagradno vprašanje: Kako za nekaj časa zaposliš IT-jevca?

Odgovor: V roke mu daš brezžičnega daljinca s touchsreenom s katerim lahko dviga/spušča posamezne zavese na avtobusu, LCD zaslone, upravlja z TV/DVD/Radiom/itd…, prižiga in ugaša luči in tako naprej.

Pa da ne bom nakladal…tu so slike:

Otvoritvena prireditev…

Najboljše palačinke kar sem jih kdaj jedel….jih je bilo pa malo preveč

Zabavo na prvem večeru so, poleg vseh ostalih, začinili tudi “zmaji”…

Naša soba. Microsoftovci so bili tako prijazni, da so nam kar častili sobo v Hotelu Bernardin (5*). Hvala!

V prostem času med predavanji smo se lahko pomerili v sestavljanju razmetanega Thinkpada. Keks

Drugi večer…brezplačni koktejli tekli v potokih. Dobesedno.

Pa da ne bo kdo rekel, da novinarji hodimo na take zadeve samo žurat. Tudi tiskovk se udeležujemo. V bistvu delamo več ali manj samo to, vendar slike iz teh dogodkov niso tako zanimive

Voditeljica uradnega zaključka…

Nuša Derenda. Zdaj vsaj vem kako zgleda.
Po zaključku je sledila ubitačna žurka. Vsa čast vsem organizatorjem!

Torej v  kratkem sledi ZELO kratka reportaža iz NTK 2007

Že več let je aktualno tudi vprašanje kako do zadostne količine električne energije. Ni potrebno biti Einstein, da ugotovimo, da je zaradi tehnološkega napredka poraba elektrike iz leta v leto višja. V skoraj vsakem gospodinjstvu lahko poleg hladilnika, pralnega ter pomivalnega stroja in ostale bele tehnike in elektronskih naprav, brez katerih si več ne predstavljamo vsakdana, najdemo še vsaj en računalnik, glasbeni stolp, več televizorjev, vedno več pa je tudi klimatskih naprav, ki so energijsko zelo požrešna. Pri teh se pojavi težava tudi v tem, da klimatske naprave delujejo predvsem čez dan, ko je poraba energije že tako zelo visoka. Torej poraba je iz leta v leto višja, med tem, ko se ne odpira praktično nič novih elektrarn. Ko se začnejo pojavljati govorice o gradnji katerekoli vrste elektrarn, se takoj najde kup zelencev, ki so že po defaultu proti gradnji. Gradnja termoelektrarn jim ne odgovarja zaradi velikega onesnaževanja - se strinjam! Ko jih kdo povpraša o alternativi predlagajo hidro, vetrne ali sončne elektrarne. Za slednje pri nas nimamo dobrih pogojev, zato se njihova izgradnja ne bi izplačala. Ko se je začelo šušljati o postavitvi vetrnih elektrarn, so se zelenci spet oglasili in začeli tožiti nad tem kako bodo ogromne vetrnice kazile izgled pokrajine. Očitno vetrne elektrarne le niso tako dobra alternativa. Sploh če upoštevamo, da sonjihova nabavna cena in stroški obratovanja (in vzdrževanja!) zelo visoki, mi pa niti nimamo dovolj stalnega vetra, da bi se njihova postavitev splačala. Hidroelektrarne…tudi te imajo vpliv na okolje. Sicer pa ravno pri nas spet vidimo, kako se jih ljudje otepajo. Termoelektrarne so tako ali tako ekološka katastrofa in bi jih bilo potrebno čimprej čim več zapret. Plinske elektrarne - nekega pretiranega zanimanja ni. Vprašanje je cena. No in končno sem prišel do, meni najljubše, jedrske elektrarne. Pri tovrstnih elektrarnah je daleč največja težava…nerazgledanost in neumnost ljudi. Ljudje se namreč zelo bojimo nečesa česar ne vidimo, vendar vemo, da nam je lahko nevarno. Tako je tudi s sevanjem. Sevanju smo izpostavljeni ves čas. Pa ne sevanju iz krškega ali iz Černobila…temveč sevanju iz vesolja. Človek je temu sevanju izpostavljen že od samega začetka, ko še sploh nismo poznali ognja, pa smo kljub temu prišli kar daleč. No, sevanje v okolici elektrarne v Krškem ni omembe vredno višje, kot sevanje kateremu smo izpostavljeni v Murski Soboti. Imam dva sošolca, ki delata v NEK, pa sta oba normalna. No, naslednja stvar, ki ljudi moti pri jedrskih elektrarnah, pa so jedrske nesreče. Seveda začne večina ljudi takoj nakladat zgodbice o tem kaj se je zgodilo v Černobilu, žal pa ne vejo, da se v Krški (in ostalih sodobnih nuklearkah) to enostavno ne more več zgoditi. Pa ne zaradi tega, ker je človeštvo doživelo eno grozno izkušnjo, temveč zaradi drugačneg zasnove reaktorja. V Černobilski elektrarni je bil vgrajen sovjetski tip reaktorja RBMK (danes je le še v redkih nuklearkah). Ta ima eno veliko težavo, in sicer visok pozitiven količnik praznin. Kaj to pomeni? To pomeni, da če se hladilo (voda) segreje, se poveča tudi njegova moč in ko se povečuje njegova moč, se hladilo segreva še bolj. Začarani krog torej. In ravno to se je zgodilo v Černobilu. Zadeva je ušla izpod nadzora. K temu je potrebno dodati še dejstvo, da RBMK reaktorji nimajo zadrževalnega hrama in da so v Černobilu, ko so ugotovili, da jim zadeva uhaja izpod nadzora, v sredico prehitro spustili grafitne palice zaradi česar so se od vročine stopile. Naloga grafitnih palic je umirjanje reakcij (zmanjševanje moči reaktorje po domače). No, povsem drugače pa je s TRIGA reaktorji. Takega imamo v NEK in v Podgorici (IJS), ki deluje v raziskovalne namene. Ti reaktorji imajo negativen količnik praznin (nekoliko čuden prevod. v angleščini se pravi void koeficient), kar pomeni, da se ob segrevanju hladila (vode),moč reaktorja zmanjša. Po domače povedano - če gre kaj narobe in se začne moč reaktorja povečevati, se bo voda segrela, reaktorju pa začne moč upadati. Pa za to ne skrbi kakšna huda tehnologija (nadorna plošča z miljon stikali), temveč deluje po principu fizike. Podobno kot če jabolko spustimo, bo padlo na tla. Tak je pač zakon fizike.

Današnjih nukleark torej nikakor ne gre primerjati s starimi, ki so jih imeli predvsem v bivsi SZ. Je pa dejstvo, da se težave začnejo že v šolah. Ravno ta teden sem bil na OŠ Gornja Radgona in med postopanjem po hodniku zagledal plakat, ki so ga izdelali učenci pod mentorstvom učiteljice. Na njem je napisano zakaj so nuklearke ne-ekološki vir energije in velik poudarek (polovica referata) je bil namenjen prav nesreči, ki se je pripetila v Černobilu. ŽALOSTNO je, da mladino v šolah poneumljajo. Kaj dosti boljše ni niti na srednjih šolah, saj so tudi tam nekateri profesorji premalo razgledani in poučeni o teh stvareh.

No, zanimiva se mi je zdela tudi ideja, ki sem jo slišal pred nekaj dnevi, ko sem se vozil in poslušal radio. V neki oddaji so gostili predstavnika Holdinga Slovenskih elektrarn, ki je predstavil eno zanimivo vrsto elektrarne. Sestavljena bi bila iz enega vodnega vira (jezero, reka…) in iz bazena na višjeležečem mestu. Ponoči, ko imamo višek elektrike, bi se voda iz jezera črpala v višjeležeči bazen, čez dan, ko pa nam elektrike primanjkuje, pa bi vodo spustili nazaj dol v jezero, ta bi pa poganjala turbino, ki bi gnala reaktor. S tem bi porabili energijo, ki nam ponoči ostaja in zagotovili dodaten vir elektrike čez dan.

Osebno sem mnenja, da je nuklearna energija ena izmed najčistejših energij in da bi morali začeti resno delati na izobraževanju ljudi že v mladi fazi, ko so za to najbolj dovzetni. Trenutno stanje je žal ravno nasprotno. In dejstvo je, da bomo v prihodnosti vsekakor še kako potrebovali jedrsko energijo in bomo prisiljeni podaljšati življensko dobo NEK, ki oskrbuje z električno energijo 1/3 Slovenije.

Upam, da bo kateri izmed zelencev prebral ta prispevek in se kaj koristnega naučil. Priporočam tudi ogled strani:

RBMK reaktor
TRIGA reaktor
Kaj se je zgodilo v Černobilu

Koeficient praznin